Mont Blanc osvojen

Iskrene čestitke našim pogumnim planincem!

Mont Blanc je z višino 4810 m najvišja gora v Evropi in v Alpah. Naši planinci so se tudi letos odločili, da osvojijo vrh te prekrasne bele lepotice (slov. Bela gora).

V petek, 3. 8. 2018, okrog osme ure zjutraj jim je to tudi uspelo.

IMG 20180805 003339

Zato izrekamo vse čestitke našim pogumnim in vztrajnim planincem, Viliju, Stanku, Aljažu, Dejanu in Milanu kot tudi udeleženkama odprave Jožici in Suzani iz PD Naveza.

Dragi naši planinci…spet ste dokazali, da s skupnimi močmi zmorete doseči, kar si zadate.

Izjemno ponosni smo na vas!

Planinci PD Cirkulane

Galerija slik pohoda

Še nekaj Aljaževih slik

Dvodnevni »pobeg« v visokogorje

Zgodnje sobotno jutro, 21.7.2018, se je začelo s srečanjem trinajstčlanske posadke PD Cirkulane, ki smo se kljub slabi vremenski napovedi, odpravili na pot proti visokogorju. Polni pričakovanj smo se odpeljali proti Aljaževemu domu v Vratih, ki je bil tudi naša izhodiščna točka za osvojitev najvišjega vrha Slovenije. Čas v dobri družbi hitro mine, tako je tudi naša triurna vožnja do izhodišča hitro minila. Skočili smo v planinsko opremo, pomalicali, nadeli težke nahrbtnike in že »šibali« po naši šesturni trajajoči poti. Po polurni hoji smo se razdelili v dve skupini. Štirje člani smo zapustili ostalo posadko in se podali na Triglav po plezalni poti čez Plemenice, medtem ko je ostala posadka ubrala pot čez Prag. Steklo še je nekaj besed o varnosti, varovanju, pomoči, »poslovilne« besede in »srečno« ..in že smo šibali vsak na svojo stran. Vreme nam to jutro res ni bilo naklonjeno. Po nekajminutnem in rahlem vzponu nas je že »pral« dež. Skrili smo se pod palerine ter čakali in čakali … ter upali, da se bo izlilo in da bomo lahko nadaljevali pot. Ostali trije člani naše posadke, so vrh Triglava osvojili že večkrat, jaz pa sem se na to osvojitev odpravila prvič, zato sem še toliko bolj upala in čakala, da se bo zjasnilo in da bomo lahko nadaljevali pot. Sreča je bila tokrat na naši strani. Po polurnem »vedrenju« smo pot nadaljevali proti Luknji. A črni oblaki in megla so se vseskozi vrtinčili okrog nas; večkrat smo se ustavili, preverjali nebo in razmišljali ali se vrniti na izhodišče, ali se podati na pot čez Prag, ali pa preprosto nadaljevati pot čez Plemenice. Izbrali smo slednjo možnost, ki je kasneje nismo obžalovali. Na vrhu Luknje nas je pričakalo sonce z rahlo meglo, a nas planince nič ne zaustavi. Aljažev stolp je »čakal« na nas, zato smo se hitro okrepčali, nabrali energijo in že »šibali« proti vrhu. Na poti nismo imeli nobenih težav. Pot je res lepa, skala je bila, glede na jutranjo ploho, dobro oprijemljiva in na večini delih presenetljivo suha. Pot se je strmo vzpenjala in pridno smo pridobivali višino. Vremenske razmere so se spreminjale, a večjih in hujših sprememb ni bilo. Občasno so nam razmere dopustile, da smo si lahko »napasli« oči tudi po okoliških gorah. Vrh nas je počakal v megli, a to ni skalilo mojega veselja, da sem postala »prava« Slovenka. Počakali smo na ostale člane naše posadke in že so sledili objemi in čestitke. Štirje člani celotne posadke smo tako prvič osvojili najvišji slovenski vrh ter ob Aljaževem stolpu »doživeli« tudi svoj prvi krst in dobili svoje planinsko ime. Sledilo je še skupinsko fotografiranje in že smo ubrali pot pod noge ter odhiteli v dolino. Po dobri uri smo prispeli do planinskega doma na Kredarici, kjer smo se okrepčali in uživali ob dobri družbi in zvoku dežja, ki je nežno udarjal ob okna.

img 0748

Naslednje jutro smo se prebudili tik pred sončnim vzhodom. Tisti najbolj »zagreti« smo pričakali sončni vzhod, naredili kakšno fotografijo ter ob tem popili skodelico vroče kave, ki je dala energijo za spust v dolino. Pred planinskim domom seveda ni manjkalo eksperimentiranja s fotoaparati in skupinskimi fotografijami. Po dobrem jutru in smehu se dan pozna, zato smo se tudi mi od srca nasmejali in že odkorakali proti dolini. Pot v dolino je prav tako potekala v dveh skupinah. Štiričlanska posadka se je odpravila v dolino čez Prag, medtem ko so se ostali člani odpravili po poti v dolino Krmo. V predvidenem času je naša posadka prispela do Aljaževega doma, kjer smo se okrepčali in odhiteli iskat preostale člane, ki so pridno čakali na nas v dolini Krma. Izmenjali smo nekaj besed o prehojeni poti in tako izvedeli, da so na poti iz pastirskega stana Prgarca proti dolini Krma srečali svizce, ki so veselo pozirali in se niso preveč ozirali na mimoidoče. To zanimivo srečanje so z veseljem delili z nami ter nam kot dokaz pokazali fotografije, ki so nastale. Po izmenjavi besed in ogledu fotografij smo odhiteli proti naši standardni postojanki »Gitadeli«, kjer smo uspešno nadoknadili izgubljene kalorije. Kot se za vsako uspešno turo spodobi, smo se še v Slovenski Bistrici nagradili s sladoledom in tako končali naš uspešen vzpon na Triglav.

Kljub slabi vremenski napovedi smo dokazali, da nas, planince, nič ne zaustavi ter sami sebi dokazali, da imamo v sebi veliko poguma, ki prej morda ni bil tako zelo izrazit. Za konec pa še misel, ki pravi: »Noben vzpon ni dolg v dobri družbi«. Če imaš ob sebi veseljaško posadko, kot je naša, ni noben vzpon prezahteven in predolg. Več o naši posadki in vzponu na najvišji vrh pa najdete na fotografijah v galeriji.

Zapisala: Monika Emeršič.

Petkov pobeg…

Z našimi člani, kateri imamo namen tudi letos osvajat vrhove evro območja, smo se odločili, da izvedemo suhi trening v Kamniških Alpah. Zraven se najde še kdo in spet nas je bilo dovolj za en kombi. Na pot smo krenili v petek po službi, smer Zgornje Jezersko, obvezen postanek v »Lager« baru in tri ure vožnje so minile kot bi mignil. Sledi obuvanje pod tovorno žičnico Češke koče, zadnja banana in že »odgojzamo« na pot. Očitno so bili zimski vetrolomi letos pogosti, saj imamo tudi tukaj nekaj dela z premagovanjem lesenih ovir. Kmalu prispemo do koče, odložimo tovor, sledi okrepčilo-tukaj bi toplo priporočil goveji golaž z polento, nekaj besed z oskrbnico in že štejemo ovčke.

img 0502

Naslednje jutro spakiramo ropotijo, pojemo zajtrk, spijemo kavo in se kar odenemo v plezalne pasove. Sprva prečimo nekaj melišč, potočkov in vodnih zajetij, nakar se pot počasi dvigne v plezalni del. Palice so zamenjale čelade. Pot je lepo narejena, na mestih izpostavljena, ampak večjih težav nimamo, saj je skala presenetljivo suha in oprijemljiva. Prečkati smo tudi morali dve snežišči, na katerih smo si pomagali s pohvalnim znanjem vrvne tehnike našega vodnika Vilija. Po cca 2 urah pridemo na Mlinarsko sedlo, kjer je veter že pokazal svoje zobe. Tako smo se razdelili v dve skupini, prva je pot nadaljevala čez Dolgi hrbet, druga pa okoli njega. Skupaj bi se naj dobili na vrhu Štruce, ampak zaradi različnih časov smo se srečali na vrhu Skute. Ekipa, ki nas je čakala tam je bila že dobro prezebla, tako da smo na hitro nekaj dali v želodec, sledila je se kakšna slika, žig in že smo jo mahnili nazaj. Skupaj smo obšli Dolgi hrbet, izognili smo se večjemu snežišču in že smo bili spet na Mlinarskem sedlu. Sledilo je še nekaj metrov zoprnega sestopa po skalah in že smo bili spet na Češki koči. Hitra pavza, marširanje v dolino, obvezen postanek v »Gitadeli«, sladoled na Lukovici, nekaj vicev v kombiju in že Slovenska Bistrica, kjer sem tudi izstopil. Kaj pa je bilo potem, pa naj ostane skrivnost...

Pa še ena misel: Tudi, če ni sonca in najlepših razgledov je važno , da je družba »taprava«. Tako se vrneš domov nasmejan in poln lepih vtisov, to pa je edini pravi način za začetek vikenda. Več pa na fotografijah v galeriji.

Galerija slik

Zapisal: Aljaz Zidanšek

Izlet na Veliko planino

Planinsko društvo Cirkulane je v soboto, 23. junija, organiziralo izlet na Veliko planino. Zjutraj smo pohodniki ob 7. uri krenili z avtobusom izpred šole v Cirkulanah. Delal se je lep dan, sonce je že kukalo izza oblakov, pred nami pa je bila vožnja v smeri Celja, Luč in do prelaza Volovjek.

Iz parkirišča smo po makadamski cesti po nekaj minutah lahkotne hoje po dolini Dol prišli do prvih pastirskih koč. Pred nami pa je bil še kratek vzpon do planine Konjiščica, kjer se nahajata Črnuški in Domžalski dom. Od tu se nam je odprl prekrasen pogled na celotno pravljično planino. V daljavi smo videli mogočno, s soncem obsijano Ojstrico, Planjavo, Kamniško sedlo, Tursko goro…. lepote naših gora. Ko pa zraven zaslišiš še zvončkljanje krav, pa je občutek lepote, miru in spokojnosti v naravi še večji. Pri domu so nas prišle pozdravit te glavne prebivalke planine, rjavo-bele krave, ki so povsem domače za ljudi. Velika planina je pastirsko naselje, ki ima značilno tipično arhitekturo. Na planini je okrog 140 hiš, so lesene, strehe pa krite s smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko.
Pri domu smo se okrepčali, poklepetali, otroci pa so se poigrali na igralih. Nadaljevali smo krožno pot do kapelice Marije Snežne ob pastirskih kočah, nato pa naprej do najvišjega vrha Gradišče (1666 m) in po Zelenem robu nazaj do doma. Vmes smo kupili tudi domač kravji sir, po katerem Velika planina slovi. Poleg tega nam je pastirica ponudila še značilno pastirsko malico – kislo mleko in ajdove žgance.

img 0326

Foto: Vili Jurgec

Tudi muhasto junijsko vreme nam je bilo ta dan naklonjeno in naredili smo kar nekaj zelo lepih fotografij. Vse naokrog je bilo polno rožic, in sicer zvončnic, rododendroma, kranjskih lilij in tudi planiko smo videli. Lepoti narave ni bilo konca.
Naš najmlajši pohodnik Aljaž je star 3 leta in obiskuje vrtec v Cirkulanah. Zelo pogumno je stopal po poti s svojim atijem in mamico, zato si na tem mestu zasluži še posebno pohvalo.

V popoldanskih urah smo se odpravili iz Velike planine, polni lepih vtisov in dobrega počutja. Nasmejani smo podoživljali današnji dan in načrtovali že naslednji pohod. Z našimi planinskimi prijatelji na izletih planinskega društva Cirkulane je vedno lepo, zato vas, dragi planinci, vabimo na naše skupno druženje tudi v prihodnje.

Marjetka Mlakar

Galerija slik

Pohod na Golico

Po težko pričakovani sončni vremenski napovedi smo se planinci PD Cirkulane v soboto, 12. maja, odpravili na Golico. Zbrali smo se pred šolo, malo pokramljali in se odpravili v smeri proti Celju, Ljubljani, vse do Jesenic, kjer smo zavili proti Golici. Sonce je že kukalo izza oblakov in mi smo nasmejanih obrazov šli novim dogodivščinam naproti. Jutro je bilo jasno, zeleni vrhovi in gorati lepotci v daljavi pa so bili obsijani s soncem, zato je kar mrgolelo pohodnikov iz vseh strani.

Strma pot nas je vodila skozi mešani gozd do Koče na Golici (1582 m). Do koče smo prišli kar malo zadihani, zato je bil nekajminutni počitek več kot koristen. Pred kočo so bile mize za oddih in okrepčilo. Izpred koče, kot tudi z vrha, je lep razgled na avstrijsko Koroško ter na Julijce in Ljubljansko kotlino. Ko smo se okrepčali, smo nadaljevali pot proti vrhu.

Na poti je bilo vse polno prekrasnih živobarvnih cvetlic, kot so encijani, resje, beli žafrani, zato smo uživali v razgledu in naredili kakšno »dobro« fotografijo. Proti vrhu Golice je močno pihal mrzel veter, zato smo se morali toplo obleči in pospešiti korak. Golica je 1836 me visok vrh v Zahodnih Karavankah nad Jesenicami. Najbolj obiskana je prav maja, ko na travnikih pod njo (in kasneje tudi na vrhu) cvetijo narcise. Njeno ime je predvsem znano po slavni pesmi Slavka Avsenika, Na Golici.

Golica

Najmlajši planinec med nami je bil Rene, učenec 4. razreda, ki je na Golici doživel svoj krst. Vsi smo bili zelo ponosni nanj. Dobil je nekaj vprašanj, na katera je moral odgovoriti, planinskega botra in seveda z vrvjo po riti.

Pot smo nadaljevali čez Planjavo in šele takrat doživeli največjo lepoto narave. Pred nami se je odprl pogled na snežno bela polja cvetočih narcis, milijoni in milijoni cvetočih belih cvetov. Zares je bilo prekrasno, postali smo, občudovali vse te širne planjave…kot bi ti zastal dih…vse naokrog vse belo narcis, vonj po narcisah….kot bi prišel v resničen raj na Zemlji.

Za čudovite, nežne cvetlice z zelo močnim in značilnim vonjem je znanih še nekaj imen, pogosto pa se uporablja še ime ključavnice.

O nastanku narcis govori zanimiva legenda, krivec pa naj bi bile ženske; vendar ženska krivda, zaradi moškega razloga. Pred nekaj sto leti je namreč stvarnik želel vedeti natančne podatke vseh stvari in vedeti za grehe svojih ovčic. Svet je takrat izgledal zelo grešno, zato je svoji komisiji naročil, naj grešnikom vse grehe odpusti. Kjerkoli je komisija hodila, povsod je bilo vse v redu, le pod Golico, kjer je danes raj, se je zgodilo nekaj čudnega. Ob poti je sveti Peter srečal mlado dekle, ki je bridko ihtela in jo vprašal: "Zakaj?" Dekle mu pove, da je iskala rožice, pa jih ni našla, da bi si spletla venček, ki ga je izgubila. Sveti Peter se je nasmejal in dejal, da bo za vsak izgubljeni venček zrasla ena narcisa, ki bo pomenila storjeni greh. In tedaj ... glej ga zlomka ... zgodil se je čudež! Kamorkoli je pogledal, kamorkoli je šel ... povsod same narcise. En greh, ena narcisa! Morda je zato vsako leto na Golici polno devic, ki skrivoma trgajo sledi, svojih skritih strasti!

Še zadnji pogled na prekrasno naravo, cvetoče polje narcis in čas je bil, da se vrnemo domov. Hitro smo stopali po poti navzdol s prijetnimi vtisi in čudovitim doživetjem, za nami je bil prekrasen dan, v daljavi pa smo že zaslišali oster grom. Čas, ki smo ga preživeli skupaj, je v objemu neokrnjene pomladanske narave hitro minil. Lepo je bilo dan preživeti s svojimi planinskimi prijatelji.

Galerija slik pohoda na Golico

Zapisala: Marjetka Mlakar