Na Boč po plezalni poti

Vreme čez letošnje prvomajske praznike kaže bolj kisel obraz, zato je bil predlog, da se v soboto odpravimo na Boč in to po plezalni poti sprejet »soglasno«. No ja … predlog je dal Vili, soglašal sem sam, Zlatka in Aljaža pa sva obvestila po koncu »seje«.

Začeli smo na parkirišču v Zgornjih Poljčanah, se po gozdni poti odpravili proti vrhu. Občudovali smo prebujeno naravo, opazovali škodo, ki jo je naredil sredin sneg. Pohvalno je, da je z markirane poti odstranjeno že vso polomljeno vejevje in ostale ovire, ki jih je povzročil omenjeni sneg.

Boc April

Kmalu pridemo do jeklenic in se ustavimo ob napisu »Zelo zahtevna plezalna pot«, nadenemo pasove, samovarovalne komplete, čelade. Za vzpon po plezalni poti opremimo še novega znanca Matija, ki si po nekaj prvih korakih premisli. Nadaljujemo naravnost navzgor. Pot takoj pokaže, da bo potrebno veliko dela z rokami in dosledno spoštovanje pravil varnosti. Kljub vsemu smo pri premagovanju poti uživali, uspeli narediti kakšno fotografijo. Občutek, ko je pot za tabo, je zelo prijeten.

Nadaljevali smo na vrh, se povzpeli na stolp, in se odpravili proti Domu na Boču. Vmes srečali še kakšnega znanca in pokramljali z njim ter se po postanku odpravili v dolino čez Babo.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz galerije

Potep po Golteh

V soboto, 23. aprila 2016, smo se kljub ne obetavni vremenski napovedi odpravili na pohod na Golte. Iz Cirkulan smo se odpeljali s kombijem in osebnim avtomobilom, se spotoma ustavili še v Mozirju in nato nadaljevali proti parkirišču pri Alpskem vrtu, kjer se je naš pohod začel.

Napotili smo se proti kapelici na planini pred Mozirsko kočo in nadaljevali približno uro trajajočo pot na Boskovec, ki je s 1587 m najvišji vrh planote Golte. Po postanku na vrhu in ob spoznanju, da lesenega razglednega stolpa ni več smo se podali nazaj v dolino, do koče. Tu smo bili deležni gostoljubnosti oskrbnika Filipa, s katerim se poznamo od lanskega tabora učencev.

Teloh Golte

Po krajšem oddihu smo se odločili še opraviti del krožne Poti po Golteh. Občudovali smo prebujanje narave, gorsko cvetje, predvsem telohe in žafrane, resje, volčine… tudi trobentic in velikih zvončkov ni manjkalo. Sledil je ogled Alpskega vrta. Kljub temu, da še ni v polnem razcvetu nas sprehod po njem ni pustil ravnodušnih, predvsem skale pri Okencu, polne cvetočih avrikljev so v tem času nekaj posebnega.

Udeleženci pohodo smo prinesli domov veliko lepih vtisov, pridružite se nam na naših pohodih ter doživite čar narave tudi vi. Lepo vabljeni!

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik pohoda v galeriji slik

Vzpon na Triglav tudi pozimi

V naravo in planine ne hodimo samo poleti, ampak tudi v zimskem času, ko so gore še posebej vabljive in lepe. Zimski pohod v planine v lepem vremenu, kot smo ga imeli mi, je še poseben užitek, s katerim se letna tura težko primerja, tudi po naporu.
Največji čar zimskih pohodov je tišina, ki je neprimerljiva s poletjem. Medtem ko lahko poleti uživamo ob ptičjem petju in razkošnih barvah cvetja, nam zima ponuja tišino, ki osupne.
Na pot smo se podali v ranih jutranjih urah, bili smo samo trije člani našega PD Cirkulane, pridružila sta se nam člana prijateljskega PD Polzela in član PD Kamnik. Pred nami je bila neskončna belina poti proti Kredarici, izjemno čist zrak brez meglic, ki nam je omogočil čudovit pogled na pobeljene vrhove.

Triglav Zima


Skupaj smo se podali na vzpon, ki je bil vse prej kot lahek. Iz doline Krme smo se podali do planine Prgarica (1763 m), kjer je bila snežna odeja krepko preko dva metra. Do Kredarice (2515 m) nas je spremljalo zelo lepo vreme ter visok sneg. Po prihodu na Kredarico smo si odpočili, se okrepčali in namestili, odložili nekaj opreme ter se primerno opremili z derezami in cepini.
Bilo nas je malo strah, saj snežne razmere niso bile najbolj ugodne, vendar sta pogum ter trma zmagala in podali smo se na zelo zahtevno pot na vrh Triglava. Počasi smo se vzpenjali s cepini in derezami, pazili na vsak korak in stopinjo, jeklenic in klinov skoraj ni bilo, imeli smo vsak svoj premični klin (cepin).
Po grebenu iz malega Triglava smo se bližali vrhu, ki je bil neobičajen, pokrit z visoko snežno odejo. Ko smo dosegli vrh, ni bilo Aljaževega stolpa nikjer. Iz snega se je videla samo zastavica, ki je na vrhu Aljaževega stolpa.
Vreme, kot tudi razgledi, so bili sanjski. Ko smo si dobro razgledali pobeljene vrhove na okrog in naredili nekaj posnetkov, smo se podali nazaj proti Kredarici.
Bili smo zelo navdušeni, zadovoljni, saj nam je uspelo skoraj nemogoče. Bili smo dobrega počutja, le fizično smo bili izčrpani, saj je hoja v snežnih razmerah zelo naporna.
V koči smo poklepetali in se podali na zasluženi počitek.
V nedeljo zjutraj smo se rano vstali, si ogledali z jutranjim soncem obsijane sosednje vrhove, se okrepčali z zajtrkom, nato pa smo se podali v dolino Krme.
Nobenih poškodb ali nevšečnosti ni bilo.
Člani planinskih društev Cirkulane, Polzela in Kamnik smo se polni lepih, zimskih vtisov podali proti domu in si obljubili, da bomo taka druženja še ponovili. Bilo je nepozabno.

Zapisal: Vili Jurgec

Več slik v galeriji

Triglav 19. in 20. marec 2016

Že kar nekaj časa, pravzaprav od takrat, ko sem prvič okusil čar zimskih gora, sem si vedno želel vzpeti se na Triglav pozimi, v pravih zimskih razmerah. Nekaj kondicijskih se je že nabralo, Brana, Begunjščica, Vrtača,.. Ampak zares pravi trenutek, ko se je ideja začela realizirati je bilo srečanje s Cenetom na festivalu gorniškega filma v Domžalah. Beseda je tekla o vzponih, Cene je omenil, da se je na Grintovcu srečal s planinci iz PD Cirkulane!?, ki se pripravljajo za Mont Blanc, gredo pa v kratkem tudi na Triglav.

Nisem izgubljal dosti časa; pogledal sem na spletno stran PD Cirkulane, videl plan vzponov in takoj na e-naslov društva poslal vprašanje, ali sprejmejo tudi kakšnega, ki ni član. Čez kak dan mi Vili odgovori: OK. Se dogovorimo. Krasno! Preostane mi samo še, poleg priprave nahrbtnika in potrebne opreme, da pripravim še ženo. To pri meni ni najlažja naloga, saj jo vedno »skrbi« kaj in kako se bo v gorah dogajalo, kakšne nevarnosti pretijo in kaj rinem pozimi v gore. No, po dnevu ali dveh se je pomirila.

V soboto zjutraj, natančni kot ura, me na dogovorjenem mestu, pobere pet fantov s kombijem. Na kratko se spoznamo in upamo, da nam obiskovalci Planice ne bodo priredili kakšnih zapletov na avtocesti. Nič takega se ni zgodilo, zato pa smo imeli več dela z vožnjo v Krmo. Po dobrem kilometru sta pred nami stala dva osebna avta, hotela sta nazaj, ker je vožnja naprej nemogoča zaradi ozke in ledene ceste ter nevarnosti, da se podrsamo ob parkirane avte spredaj. Tudi za nami stoječi avti spoznajo, da bo treba vzvratno, naš voznik Vili je to opravil z odliko, zgubili pa smo debelo uro časa in »pridobili« še dober kilometer dodatne hoje.

No, po hitri pripravi smo se ob sedmih že odpravili. Hoja po ravnem nam hribovcem ne leži, ampak želja po vzponu premaga vse težave. Z dobrim tempom, ki ga je narekoval Vili, smo štirje šli peš, dva člena odprave iz Polzele, pa sta jo mahnila s smučmi, ponovno srečanje pa na Kredarici.

Po začetnem blažjem vzpenjanju do pastirske bajte Prgarce, kjer se na kratko oddahnemo, sledi bolj napeto nadaljevanje, kjer se izmenjujejo bolj ali manj strmi deli poti, vendar je že narejena gaz dobra in po kar nekaj prelitega znoja, od bajte naprej je grelo tudi sonce, jo primahamo na Kredarico, kmalu tudi smučarja.

Dogovorimo se za pol ure oddiha in priprave opreme za sam vzpon na vrh, kamor vodi že od koče vidna gaz na Mali Triglav. Začnemo z vso mero previdnosti, nekaj prečk je lahko sitnih, vendar nam sploh ne povzročajo težav, enako velja za par strmih sekcij in po slabih dveh urah smo že na vrhu.

triglav marec

Doživetje je enkratno, stojiš na vrhu Aljaževega stolpa, se vesel rokuješ s soplezalci in vzneseno opazuješ okoliški gorski raj, ki se koplje v poznopopoldanskem soncu. Resnično vrhunsko doživetje za gornika. Po seriji fotografiranja se odpravimo navzdol, s še večjo previdnostjo, saj vemo kaj je spust z gora in nevarnost zdrsa. Varno prispemo do koče v zavetju mraka, si še enkrat čestitamo za popoln vzpon v fantastičnih razmerah in si potem, ko odložimo opremo v sobe, privoščimo čaj in pivo. Meteorolog, prijazen mož s pomočnikom, nam postreže s pijačo in hrano, tudi vodo lahko dobiš. Po enajstih urah vzpona si priznaš, da si utrujen in se odpraviš v sicer mrzlo a z odejami dobro založeno sobo. Nekaj časa ležiš in ne zaspiš, premlevaš dogodke minulega dneva, nato pa te zmanjka.

Zbudili smo se v sončno in ne prav mrzlo jutro z nekaj vetra. Po zajtrku smo si oprtali nahrbtnike in se spet ločeno, eni peš, dva pa malo kasneje s smučmi, pričeli spuščati v dolino. Za nas pešce kar zahtevna naloga; paziti je treba, da ti ne zdrsne ali da se ne ugrezneš, oboje je nevarno za kakšne poškodbe. Tudi to smo opravili brez težav in po štirih urah smo bili pri avtu, kmalu za nami pa še smučarja, utrujeni a izpolnjeni po enkratni turi.

Sledila je vožnja proti domu, pijača za slovo in želja, da se še kdaj srečamo.

Tako je minilo menda prvo neformalno sodelovanje pri izvedbi ture med planinci PD Cirkulane, PD Polzela in PD Kamnik.

Hvala novim planinskim prijateljem in srečno do naslednjega podviga!

Miran Matičič
PD Kamnik

 

Ogledni turi v šentjurskem koncu

Z Zlatkom sva opravila letos že drugo ogledno turo na šentjurskem koncu. V začetku marca sva se podala na Resevno tokrat pa na Žusem. Na Resevno nisva imela s sabo fotoaparata zato mi boste pač morali verjeti na besedo.
Resevna je 650 m visok vrh, jugozahodno od Šentjurja, ki je dobila ime po vijoličasto cvetočem resju, ki v tem okolju množično cveti zgodaj spomladi in pozno v jeseni, kot sem se poučil iz letaka, ki sem ga dobil na planinski postojanki na Resevni. V bližini je 20 m visok, jekleni razgledni stolp.
Pot na vrh sva začela pri železniški postaji v Šentjurju in nadaljevala skozi Šibenik (ne tisti na morju), proti vrhu. Po postanku v domu sva se na izhodišče vrnila po strmi poti, ki je vsaj spodnjem delu, kjer poteka zdaj na levem pa spet na desnem bregu potoku, naravnost čudovita.


Žusem je 669 metrov visok hrib na severnem robu Kozjanskega. Krasi ga 25,9 m visoki razgledni stolp iz macesnovega lesa, ki velja za najvišji leseni stolp v Sloveniji.

Žusem

Foto: Zlatko Bezjak, 19. marec 2016

Do stolpa lahko pridemo po več poteh midva sva ubrala panoramsko pot iz Javorij, prestopila na zahtevno pot do vrha in sestopila po panoramski poti. Lepo urejena, dobro markirana in varovana pot ter prebujajoča pomladanska narava nama je polepšala dan.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz galerije