Dvodnevni pohod na Nanos in Slovensko primorje

Končno smo planinci PD Cirkulane dočakali naš dvodnevni izlet v prihajajoči jeseni. V soboto, 28. 9. 2019, smo se ob pol petih zjutraj zbrali pri Osnovni šoli Cirkulane, se prijateljsko pozdravili in se polni energije odpravili s kombijema na pot. Na sredi poti smo spoznali, da nam dan ne bo ravno naklonjen. Začelo je deževati, vendar dež ni ustavil naše dolgoletne želje, da si ogledamo Nanos. Že v daljavi smo videli, da je le-ta ovit v močno meglo. Z avtoceste smo zavili na izvozu Razdrto in se povzpeli s kombijem vse do cerkvice sv. Hieronima. Rosilo je, zato smo se odločili, da gremo samo do oddajnika in nato levo do Vojkove koče na Nanosu (1240 m). Kakšno uro smo posedeli v koči, popili čaj in se do solz nasmejali našemu »mesarju Janezu«. Ko smo prišli do kombija, smo se okrepčali in nadaljevali pot do turistične kmetije Abram. Tam smo si pogledali velikega medveda, zaprtega v kletko, ki tehta okrog 250 kg. Oskrbnik nam je povedal, da na Nanosu poleg medvedov živijo še zveri.

Pot smo nadaljevali proti Vipavi in v Podgorju štartali po makadamski poti, ki nas je vodila skozi gozd, ki se je vse bolj redčil, na Slavnik. Ta vrh imenujejo pohodniki tudi Istrski Triglav. Zadnji del vzpona smo opravili po obširnem travniku, posejanim z redkim grmičevjem. Na travniku so cveteli vijolični grmički in tudi narcis ni manjkalo. Kljub oblačnemu vremenu smo videli Istro s Koprskim zalivom, od tod pa je tudi lep razgled na Alpe, Nanos, Snežnik, v jasnem vremenu pa lahko vidimo vse do Benetk. Močno je pihalo, zato smo hitro pohiteli v kočo (Turnova koča na Slavniku – 1018 m), kjer stoji oddajnik.

Želela bi pohvaliti našega najmlajšega pohodnika iz vrtca Cirkulane, Aljaža, ki razigrano, veselo in nagajivo stopa po novih planinskih poteh. Njegova zgovornost in volja do hoje sta občudovanja vredni. Tokrat je na pohodu dobil od našega predsednika Dnevnik mladega planinca, v katerega bo odslej s starši beležil svoje osvojene vrhove.

Imeli smo srečo…vreme se je izboljšalo in na naše obraze se je prikradel zadovoljen nasmeh. Za prvi dan smo opravili svoje, zato smo se podali proti Kopru in poiskali naše prenočišče.

Ko smo se nastanili, smo šli na ogled po mestu. Vrvež po mestu je bil velik, saj se je ravno na ta večer odvijala prireditev Sladka Istra. Povsod je bilo vse polno sladkih in še slajših dobrot.

Drugo jutro smo pot nadaljevali proti Strunjanu. Bil je zelo lep, topen in sončen dan…pravi dan za pohajkovanje po morju. Pot smo pričeli v Strunjanu, šli smo po planinski poti, z lepim razgledom proti Piranu, vse do Marijinega križa. Zelo rada imam ta kraj, zato ga tudi vsako leto s srcem obiščem. Naredili smo kakšno dobro fotografijo in uživali v razgledu na morje in klif. Strunjanski klif je z višino do 80 metrov najvišji flišni klif ob celotni Jadranski obali. S svojimi prepadnimi stenami omejuje edini neokrnjen del slovenske obale. Večji del te obale predstavlja Mesečev zaliv, ki kopalcem zaradi odmaknjenosti, ponuja mir in pa veličasten pogled na klife. Tudi morje je tu najbolj čisto, saj rastejo tukaj nekatere redke vrste alg ter do meter velike školjke – leščurji, raste tudi tipično mediteransko rastlinstvo. Celotno območje je zavarovano kot Naravni rezervat Strunjan. Ob obali smo pot nadaljevali proti Fiesi in vse do Pirana. Lepa sončna nedelja je v Piran privabila vse polno turistov. Bilo je kot sredi poletja.

Vrnili smo se do kombijev in zadovoljno pokramljali. Ena skupina pohodnikov se je vrnila proti domu, druga pa je pot nadaljevala še do Spodmolov, ki se imenujejo po svoji značilni obliki tudi »Ušesa Istre«. Le-ta naj bi »poslušala«, kaj se pogovarjajo ljudje v dolini. To območje se imenuje Veliki Badin in je uvrščeno v območje Natura 2000.

Gozd se počasi že odeva v jesenske barve…jesenko rastje, megla, obala, morje, posebno zaobljeni kamni, skale in pogled na klif so bili nepozabni, nepozabno je bilo tudi naše prijateljsko druženje. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je na pohodih vedno lepo.

Marjetka Mlakar

Galerija slik

Pohod na Gorjance, 24.8.2019

Že nekaj let je bila želja, da organiziramo pohod na Gorjance. To željo smo upoštevali v planu pohodov za letošnjo leto. Zbrali smo se v Cirkulanah pri šoli ob 5:00 uri, od koder smo se s kombijem odpeljali v smeri Kidričevega, Rogaške, Brežic in nato v smeri vasi Gaberje pod Gorjanci do parkirišča, od koder so nas vodile markacije proti vrhu.

Na parkirišču se nam je pridružila Natalija tako, da se je naše število povečalo. Bilo nas je osem odraslih članov in najmlajši aktivni član Aljaž Štumberger. Skupaj smo nadaljevali po lepo nadelani poti skozi gozd. V soparnem dnevu nas je pot vodila čez razgleden travnik s katerega se nam ob lepi vidljivosti odpre razgled proti Kamniškim in Savinjskim Alpam. Mi nismo imeli te sreče, saj je bila v dolini nizka oblačnost. Pot nas je peljala do mostu, ki pelje čez manjši potoček. Zabavali so nas prijetni komentarji našega najmlajšega udeleženca Aljaža, kateremu ni zmanjkalo besed. Nato nas je pripeljala do studenca Gospodična, ter do koče pri Gospodični. Sledil je manjši počitek in nadaljevanje poti, ki nas je pripeljala na Trdinov vrh na Gorjancih.

Vrh smo dosegli brez težav čeravno nas je zadnji vzpon proti vrhu kar pregrel. Kljub naporu Aljažu ni zmanjkalo besed in nam je imel vedno kaj za povedati. Na vrhu preoblačenje, fotografiranje, raziskovanje ter ogled okolice. Kljub sončnemu vremenu razgledi niso bili najboljši, bili pa smo zadovoljni saj smo osvojili Trdinov vrh.

Utrinek iz pohoda na Gorjance

Sledil je povratek po isti poti proti izhodišču. Spust ni bil naporen, a kljub vsemu smo komaj čakali, da se nam prikaže koča pri Gospodični. Tu smo se ob hladnih napitkih osvežili in odpočili, da smo z lahkoto nadaljevali proti parkirišču. Med potjo do parkirišča nam je Aljaž zaupal skrivnost, kako prijetno je v vrtcu. Morda si je ob tem tudi kdo od nas zaželel, da bi obiskoval vrtec.

Pot je bila prijetna. Hitro smo prišli do kombija, kjer smo se uredili nato pa nadaljevali nazaj proti domu. Med potjo domov je sledil krajši počitek z hladno osvežitvijo ob prijetnem analiziranju samega pohoda. Čas je hitro minil tako da smo se varno pripeljali do Kidričevega nato pa nadaljevali do Cirkulan kjer se je tudi zaključila naša tura.

Želim si več takšni pohodov v prijetni družbi, pridružite se naslednjič na pohodu - ne bo vam žal.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Dvodnevni pohod na Špik

Pa saj ni bil dvodnevni, začel se je v petek popoldan z vožnjo proti Vršiču in nato par korakov do Koče v Krnici, prenočevanje in po ranem bujenju pohod na Špik še v jutranji temi. Malce v dvojini pa je ta pohod vseeno bil, pridružila sta se še nam dva člana iz PD Hajdina, kar ga naredilo še prijetnejšega.

Vsekakor je za nami lep, tehnično in kondicijsko zahteven pohod s katerim nekako na najlepši način zaključujemo obiske visokogorja v tej sezoni. Zaradi dobrih izkušenj na pohodu na Krna sva se vodnika tudi tokrat odločila pohod časovno razdeliti na petek in soboto – med severovzhodom in severozahodom naše deželice je vseeno precejšnja razdalja.

Čeprav morda kdo ni navdušen nad rano uro za bujenje, začetek pohoda še v temi in užitek ob pogledu na vršace, ki jih osvetli sončni vzhod vse to odtehta.

Tako se nas je na pot podalo sedem, ena članica odprave si je pohod splanirala po svoje. Od koče smo se podali v smeri Špika in hitro, kot že omenjeno, še v temi prispeli do hudourniške grape, ob kateri se je začel vzpon. Po dobri uri hoje smo začeli prečiti omenjeno grapo, nato pa se še nekaj časa vzpenjali ob njej. Višje se pot obrne v levo, ter se prične prečno vzpenjati čez pobočja porasla z ruševjem. Ob lepih razgledih na okoliške vrhove smo prispeli do zgornjega pobočja, ki se strmo spušča proti Krnici. Od tu se pot strmo vzpne. Nadaljevali smo na severno stran Gamsove špice in nekoliko naprej prišli na sedelce, kjer pot zavije v levo in nas je po krajšem vzponu pripeljala do zahtevnejšega dela poti.

Odložili smo palice, si nadeli varovalno opremo in se s pomočjo varoval povzpeli proti vrhu Lipnice. Sledil je spust za nekaj višinskih metrov in premagovanje strmih pobočij, s pomočjo varoval, proti vrhu Špika.

Nekako od tam, kjer se združita pot iz Krnice in pot čez Kačji graben nam je preostal še zadnji zelo strm vzpon, kjer smo se po precejšnji strmini vzpenjali po razčlenjenem skalovju. Ta del ni varovan in je izpostavljen padajočemu kamenju. Po približno polurnem plezanju smo stopili na vrh Špika, od koder se nam je odprl prečudovit razgled, ki odtehta vloženi napor.

Eto nas na vrhu Špika. Foto: planinka iz Radovljice

Seveda pa si takrat, ko si na vrhu šele na pol poti. Tako se je po vsem prijetnem na vrhu bilo potrebno spustiti nazaj v Krnico. Zjutraj sta bila naša zaveznika prijeten hlad obilica energije, na poti nazaj ne več. Kljub temu smo se hitro spuščali in v pričakovanih časovnih okvirih dosegli nižje predele poti. Občasen piš vetra, najprej ruševje, ki mu sledijo prva drevesa in končno gozd s svojo senco, so omilili moč žgočih, popoldanskih sončnih žarkov.

Ampak sesti v senco marele pri koči, popiti hladno pijačo »je pa zakon«. Tako smo spet kompletni pobrali svoje stvari, se poslovili od prijazna oskrbnika, ter nadaljevali. Vili se je spet izkazal in kombi pripeljal do spodnjega parkirišča, kjer smo se umili pri vodnjaku, se preoblekli, pokramljali z rojakom in polni lepih vtisov nadaljevali pot proti domu.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda iz kartice Vilijevega fotoaparata nekaj sem pa jih našel na svojem telefonu.

Pohod na Triglav 2019

Dvodnevni pohod na Triglav našega društva je postal tradicionalen. Tudi letos smo osvojiti vrh. Kot običajno, ura odhoda enaka, datumi približno enaki, kakšna sprememba le pri izbiri poti ali v vodniški ekipi. Posebej pa je razveseljivo, da imamo vsako leto zraven nove obraze iz naše in širše okolice, ki nam zaupajo. Po planu smo se odpeljali proti Slovenski Bistrici kjer smo pobrali preostali del ekipe.

Nadaljevali smo proti Ljubljani, nato skozi Bled na Pokljuko kjer je bil predviden začetek našega vzpona proti Triglavu. Okrog sedmih zjutraj smo bili vsi nared tako, da smo se lahko začeli počasi vzpenjat. Bilo nas je petindvajset, večina takšnih, ki so se prvič podali proti našemu čudovitemu Triglavu. Vremenska napoved je bila ugodna tako, da smo kljub velikemu številu udeležencev dobro premagovali pot proti Vodnikovemu domu. Postajalo je vedno bolj vroče tako, da je postanek v Vodnikovem domu, kar prijal. Malo smo si odpočili, okrepčali, dopolnili zaloge vode in nadaljevali po lepi razgledni poti. Imeli smo že nekaj ur hoje za sabo. Počasi se je že poznala utrujenost, a kljub temo smo pot dobro premagovali. V daljavi smo že lahko opazovali Triglav, kar nam je omogočilo čudovito vreme. Videli smo tudi Dom Planika in Triglavski dom na Kredarici. Prišli smo do razpotja za dom na Planiki in Kredarico. Po krajšem počitku je Boris predlagal, da nadaljuje sam proti Kredarici, kar smo mu po posvetu omogočili, ostali pa smo nadaljevali proti Planiki.

Pot je bila strma in dokaj naporna, bilo je vroče. Ker smo bili velika skupina smo počasneje napredovali, a kljub temu smo okrog dveh popoldan dosegli dom Planika. Sledil je počitek in okrepčilo. Potem smo nadaljevali po predvidenem planu in sicer tako da smo nekateri odložili odvečno opremo, ter vzeli samo nujno za vzpon na vrh. Del ekipe pa je imel drugačne načrte in so vzeli vso opremo na vrh ter na sestopu nadaljevali iz Malega Triglava direktno proti Kredarici.

Vsi skupaj smo počasi in varno, opremljeni z varovalnimi pasovi in čeladami, nadaljevali proti malemu Triglavu. Večkrat smo se zaustavili in občudovali čudovit gorski svet, saj so nam to dopuščale vremenske razmere. Vsi smo varno prišli na Mali Triglav od koder smo po grebenu nadaljevali proti vrhu z Aljaževim stolpom. Pot ni enostavna, zahteva fizično, tehnično in psihično pripravljenost. Kljub vse naporom smo okrog petih popoldan zadovoljni stali na vrhu Triglava ob Aljaževem stolpu. Po stisko rok smo občudovali vrhove okrog nas si malo odpočili nekaj popili, nato je sledilo slikanje, ter tradicionalni krst za prvi vzpon na Triglav. Vsi smo bili zadovoljni, bile so razne čustvene debate o samem vzponu in seveda je že bilo razmišljanje o sestopu.

Sledil je sestop. Polni prijetnih občutkov smo prišli nazaj do Malega Triglava, tu smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina proti Kredarici, ostali smo sestopili proti Planiki. Brez težav smo premagali spust proti Planiki. Tu smo vzeli opremo, ki smo jo prej odložili in hitro mahnili proti Kredarici, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. Malo smo morali pohiteti saj se je približevala noč in potrebno je bilo premagati še kar zahteven del poti po varovani poti in preko melišča, kar bi bilo v temi zelo zahtevno. Z malo napora smo pot premagali v rekordnem času saj smo že v mraku dosegli Kredarico. Nekatere je na poti do Kredarice razveselil Milan, ki je prišel nasproti in utrujene razbremenil nošnje nahrbtnika.

Po prihodu na Kredarico smo pozabili na ves napor, malo smo se sprostili, razveselili, namestili po skupnih ležiščih in vsak po svoje odpočili. Jutro je prišlo hitro. Po vstajanju urejanje, zajtrk, občudovanje jutra na Kredarici, slikanje in okrog sedmih odhod proti dolini Krme kjer nas je že čakal avtobus.

Hitro smo se spuščali in po dobrih dveh urah so že dosegli pastirski stan Prgarca. Po okrepitvi in počitku smo nadaljevali proti dolini, občudovali vrhove, ki so še bili prej pod nami sedaj pa so se že strmo dvigali nad nami. Spust ni bil preveč enostaven a kljub temu smo po dobrih petih urah vsi varno prišli v dolino Krme do parkirišča, kjer smo malo počakali na avtobus, ta čas pa smo izkoristili za preoblačenje in urejevanje.

Nadaljevali smo, po predhodnem dogovoru, do Kranja na že nam znano lokacijo v gostilno našega domačina Zdenka se okrepčali in zaužili hladne napitke, s katerimi nam je počastil Boris. Vsi smo se varno in zadovolji vrnili domov, za kar je zaslužen vsak posameznik z svojo poslušnostjo in disciplino, ki je zelo pomembno pri tako množičnem vzponu.

Še enkrat hvala vsem,vidimo se na naslednji turi.

Zapisal:Vili Jurgec

Galerije slik pohoda na Triglav 2019