Martinov pohod, 11.11.2023

Kot vsako leto smo tudi letos organizirali pohod ob Martinovem, ki nekako zaključuje jesenska dela. Ta praznik je pri nas v Halozah še posebno priljubljen, saj se v teh dneh mošt spremeni v vino, kar pa je dober razlog za veselje in praznovanje. Tako je bilo tudi letos.

Na letošnjem tradicionalnem planinskem pohodu, 11.11.2023, so se nam pridružili planinci planinskega društva Preddvor in planici PD Polzela. Zbrali smo se pri mesariji Kokol v Dolanah. Čeravno nam vremenske razmere niso prizanesle se nas je zbralo kar lepo število. Tako nas je bilo skupaj nekaj manj kot 100. Ampak tudi vreme se je ob pravem času izboljšalo, kljub deževnemu jutro je posijal žarek upanja, tako da smo ob10 uri lahko začeli s pohodom po Bračičevi planinski poti. Čeprav je bil teren razmočen ni bilo posebnih težav pri začetnem vzponu saj so nekaj dni pred tem naši markacisti lepo uredili stopnice in pot. Ne glede na število udeležencev smo pot zelo hitro premagovali tako da smo bili ob dogovorjeni uri pri vinski kleti Zvonka Arnečiča. Pričakala nas je prijazna družina, ki nam je ponudila haloško ocvirkovko, domači kruh in seveda tudi predstavitev kmetije, ki jo je predstavil vinogradnik Zvonko. Sledila je poskušnja vin pridelano v domačem vinogradu. Zvonko nam je opisal tudi sorte grozdja, katerega vino smo poizkusili.

Pot smo nadaljevali ob prisrčnem kramljanju in opazovali prelepe barve jeseni in že smo bilo pri spustu proti industrijski cono v Dolanah. Tu smo prečkali regionalno cesto in se podali proti Velikemu vrhu na katerem hribu stoji romarska cerkev Svete Ane. Vreme je bilo za ta letni čas prečudovito, kakor tudi družba pohodnikov tako, da je čas zelo hitro minil in že smo bili pred cerkvijo sv. Ane. Nekateri so si ogledali cerkev, nekateri uživali ob lepem razgledu na haloške hribe ter Ptujsko polje. Sledila je zaključna pogostitev ob dobri hrani, kapljici in poslušanju prijetnih zvokov harmonik, baritona in kitare. Hvala vsem za pomoč priprave pogostitve, velika hvala glasbenikom, kakor tudi vsem udeležencem pohoda. V prihodnje si želimo več takih srečanj, še z večjo udeležbo, ker več nas je prijetnejše je druženje. Verjamem, da nam je pohod uspel in da so bili tudi naši gosti zadovoljni. Hvala vsem našim članom za pomoč pri pripravi in realizaciji tega dogodka.

Naše druženje se je zaključilo okrog 16:30 ure. Zadovolji smo se poslovili ter si zaželeli še več takšnih prijetnih druženj.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Novembrski pohod na Ravno goro

V soboto, 25.11.2023, smo se podali na pohod na Ravno goro v sosednjo Hrvaško.

Izpred šole v Cirkulanah smo po krajši vožnji prispeli v Cvetlinske jazbine, kjer sta nas že čakala dva naša pohodnika. V lokal smo stopili na kavo, parkiranje je pač treba nekako »odslužiti« in, po tem, pričeli s hojo proti Križu na Cvetlinskih stenah. Odločili smo se za obisk sten in nato nadaljevanje poti proti Pustemu duhu, do cerkvice Treh Kraljev, vrha Ravne gore, vzletišča jadralnih padalcev…in nato do Filičevega doma.

Tamkajšnji domačini še vejo kaj je gostoljubje, prijazno so nas pozdravljali, ponudili okrepčilo, pravo presenečenje pohoda pa je šele sledilo. Ob postanku na Pustem duhu, smo opazili, da je postojanka odprta in ne samo to, oskrbnik nas je prijazno povabil v ogreti prostor in nas počastil s pijačo. Res prijaznost kakršne v današnjem času ne doživiš pogosto.

Po skupni fotografiji na postojanki Pusti duh, smo nadaljevali mimo cerkvice Treh kraljev na najvišjo točko Ravne gore z razglednim stolpom in nato v postojanko Filičev dom. Tu smo se okrepčali, odpočili, poklepetali… in, ko se nam je zazdelo da je čas zato, odpravili na izhodišče.

Na izhodišče smo se podali po poti, ki zavije levo ob jasi, saj je za spust veliko varnejša kot pot po kateri smo se povzpeli. Odpadlo listje, razmočen teren, mokre skale in korenine so neredko vzrok padcev, zato smo se že zjutraj posvetovali in »obrnili« predvideno traso. To se je izkazalo za dobro, saj smo vsi prehodili pot brez padcev ali zdrsov. Ravna gora pač ni samo ravna.

Nazaj grede smo sprejeli že jutranje povabilo za okrepčilo prijazne domačinke in kaj hitro smo bili na parkirišču. Tu smo se zadovoljni in polni lepih vtisov na lep pohod razšli. Kljub temu, da je bil dan hladen in občasno vetroven, nas je narava obdarila tudi s sončnimi žarki, ki poznojesensko naravo obarvajo v prav posebne čarobne odtenke.

Hvala vsem za dobro družbo posebne čestitke pa nadobudnima mladima planincema Ivani in Aljažu. Le tako naprej!

Zapisal in fotografiral: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Slovensko primorje, 16. in 17. 9. 2023

Kot že večkrat, smo planinci PD Cirkulane organizirali pohod po Slovenskem primorju. Pohod se sicer ne ujema s planom naših pohodov, ki smo ga zaradi raznih obveznosti prisiljeni prilagajati glede na razmere in več dejavnikov, ki vpliva na izvedbo in organizacijo pohoda.

Ob štirih zjutraj smo se zbrali pred OŠ Cirkulane, se pozdravili in se podali novim dogodivščinam naproti. Odpravili smo se proti Ptuju ter nato skozi Kidričevo in Slovensko Bistrico, skozi Ljubljano do Ankarana. Sledilo je manjše okrepčilo preden smo se podali na Beblerjevo krožno planinsko pot. Vreme je bilo prijetno tako, da ni manjkalo prijetnega vzdušja med pohodom po lepi primorski pokrajini. Na poti smo občudovali lepote kraškega gozda, manjših vinogradov in kamnite kraške hiše. Pot na je vodila skozi Hrvatine, od koder smo imeli čudovit razgled na Trst s pristaniščem. Po krajšem počitku smo pot nadaljevali proti razgledu na Koper od koder smo opazovali pristanišče z ogromnimi parkirišči novih avtomobilov, ki so čakali za na daljni transport v številne evropske države.

Nadaljevali smo skozi vinograde, kjer so v lepem sončnem vremenu obirali grozdje. Ob počitku na robu vinograda smo tudi mi malo poskusili in se posladkali z muškatnimi sortami grozdja. Pot nas je vodila naprej proti Kopru in Ankaranu, a ker je bilo precej toplo in še nekaj poti pred nami smo se odločili, da pokličemo našega šoferja mini busa, kateri nas je dostavil nazaj na izhodišče. Tu smo si privoščili dobrote iz naših nahrbtnikov in hladne napitke, si malo odpočili, nato pa nadaljevali z našimi aktivnostmi. Pot se je nadaljevala iz Beblerjevega parka v Ankaranu po lepo urejeni brvi skozi slani travnik z značilnim rastlinjem, travo in grmičevjem značilnim za to območje ob morju. Na koncu slanega travnika smo si ogledali znamenito pokopališče-odlagališče školjk, ki jih odlaga morje. Zanimiva posebnost vredna ogleda.

Ura je bila že tri popoldan, ko smo se odpeljali do našega, že tradicionalnega, hostla Evropa v Portorožu kjer smo se namestili, nato pa je vsak po svoji želji izkoristil čudovito popoldan ob morju. Nekateri smo si privoščili kopanje v prijetne toplem morju, drugi pa so si privoščili sprehod po mestu. Čas tam zelo hitro teče kar pripomore seveda dobra družba, tako da je dan zelo hitro minil. Skupaj smo povečerjali nato pa smo vsak po svoje izkoristili prijeten večer. Eni s sprehodom po Portorožu, nato smo zavili na hladen napitek v lokal ob morju z živo glasbo kjer so nekateri udeleženci pohoda pokazali svoje plesne sposobnosti.

Naslednji dan po zajtrku smo nadaljevali z našimi aktivnosti. Marjetka je popeljala naše planince skozi tunel stare železnice do Strunjan, na to po cesti mimo oljk, do razgleda Mesečevega zaliva in do razgledne točke pri križu. Od tod se lepo vidi Izola, Koper, Piran. Tu smo občudovali biserno slovensko obalo s klifom in vdihavali čudovit primorski zrak, naredili smo nekaj lepih posnetkov v prelepem naravnem okolju. Po vsem tem smo se podali do plaže v Strunjanu.

Sledilo je kopanje in uživanje na čudovitem sončnem koščku slovenske obale.

Ker je vsega lepega enkrat konec, smo se tudi mi morali posloviti od lepih krajev. Domov smo se vračali polni lepih občutkov in doživetij, ki so zelo hitro minila. Med potjo smo že snovali in izražali želje za nove pohode v prihodnje. Naša vmesna postaja so bile Trojane, kupili smo dišeče krofe in nato se podali proti domu. Domov smo prispeli varno v večernih urah. Bilo je nepozabno, uživali smo v dobri družbi, ostal je pa lep spomin na obmorsko rastje, kamenje, morje in skale. Upam da je bilo druženje z aktivnostmi zadovoljivo, zato vas vabim še v večjem številu na naše planinske podvige.

Zapisal in fotografiral: Vili Jurgec

Glerija slik

Pohod na Kamniško sedlo

V soboto, 8.7.2023, smo organizirali pohod na Kamniško sedlo. Po planu PD Cirkulane je bil pohod na Kamniško sedlo predviden že nekaj prej, vendar zaradi takratnih vremenskih razmer ni bil izveden. Zato smo se odločili da ga izvedemo tokrat, saj so bile vremenske razmere zelo naklonjene.

Zbrali smo se pri šoli v Cirkulanah kot je naša navada. Nato vožnja proti Ptuju, Celju, Lučam in naprej proti Logarski dolini. Kmalu za vasjo Solčava na križišče, kjer smo se odcepili proti Logarski dolini. Od tu smo nadaljevali po cesti do parkirišča pri koči pod slapom Rinka, kjer smo parkirali in se pripravili na naš vzpon na Kamniško sedlo.

S parkirišča smo se usmerili na široko turistično pot, ki se začne zložno vzpenjati. Po dobrih desetih minutah hoje smo bili iz gozda, kjer smo prišli na razpotje in naredili nekaj posnetkov. Usmerili smo se levo v smeri doma na Okrešlju. Pot naprej preči mostiček in se na drugi strani začne strmeje vzpenjati. Po krajšem vzponu nas je pot pripeljala pod stene, od koder smo prečili vrha slapa Rinka. Ta del je izpostavljen padajočemu kamenju. Pot nato ponovno preči Savinjo in se naprej s pomočjo stopnic povzpne ob reki navzgor. Naprej smo se vzpenjali po desni strani in prišli do izvira Savinje, kjer smo ponovno prekoračili vodo. Na drugi strani gre pot v strnjen gozd in nas po krajšem vzponu pripelje do zimskega zavetišča na Okrešlju. Opazovali dom v gradnji, nadaljevali levo in v nekaj korakih smo že bili na poti od doma na Okrešlju proti Kamniškemu sedlu in Savinjskemu sedlu.

Kmalu smo prišli na rob razglednega travnika, kjer je razpotje. Nadaljevali smo levo v smeri Kamniškega sedla po poti, ki se sprva zmerno vzpenja skozi gozd in nato čez pas grmičevja. Pot se nato povsem položi in nas v kratkem prečenju pripelje do melišča po katerem smo se po dobro nadelani poti povzpeli do vstopa v manj zahtevno steno. Naprej smo se s pomočjo številnih varoval povzpeli stopnjo višje, kjer strmina nekoliko popusti, a je pot še vedno precej strma in izpostavljena padajočemu kamenju. Višje nas je pot pripeljala do strmega melišča, katerega smo prečili. Sledil je kratek vzpon po široki in nekoliko izpostavljeni polički za katero nas je pot pripeljala na prostrana travnata pobočja Kamniškega sedla. Le še nekaj korakov in že smo bili razpotju, kjer smo nadaljevali po zložni poti obdani s travniki. Od tu smo se v nekaj minutah spustili do Kamniške koče.

Na travniku proti Kamniški koči nas je spremljala naravna kulisa z gorskim cvetjem in rastlinjem. Tu smo lahko videli planike, encijane in še veliko drugega planinskega cvetja.

Na koči smo se okrepili, odpočili, nato pa smo se zadovoljni vrnili po isti poti v Logarsko dolino. Tu smo se uredili in se polni lepih doživetjih vračali proti domu ob analizi pohoda. Ker smo bili pridni, nas je v Slovenski Bistrici, naša blagajničarka povabila na sladoled za kar se ji zahvaljujemo in želimo, da obdrži to navado tudi v prihodnje.

Hvala vsem za prijetne trenutke ki smo jih doživeli in vas vabim na naša naslednja druženja.

Zapisal: Vili Jurgec
Galerija slik pohoda

Pohod in raziskovanje Krka

V petek, 9. 6. 2023, smo se v ranih jutranjih urah odpravili na naše trodnevno potepanje po Krku. Težko smo pričakovali ta dan in končno smo se srečali planinci našega društva, se prijateljsko pozdravili, si stisnili roke in se odpravili na pot.

Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načrtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli na Krk v kraj Soline, kjer nas je sprejel prijazen možakar, ki nam je oddal apartmaje. Predstavil nam je otok Krk, poti, Camino poti in nam zaželel varen korak.

Otok Krk je bil izbran za prvi odsek hrvaške Camino poti, ki je bil uradno označen z rumenimi puščicami na modri podlagi (prilagojen hrvaškim tradicionalnim simbolom). Za vse romarje, ki bi radi odkrili to novo dopolnitev evropske mreže Camino poti, je na voljo uradna hrvaška poverilnica (romarski potni list) z znamkami Camino, ki odraža lokalno kulturno dediščino. Razdeljena je na sedem etap, pri čemer se prehodi nekoliko več kot 20 km na dan. Po pešpoteh, kolovozih, majhen del pa tudi po cestah vodi prek večjih krajev: Brzac, Malinska, Omišalj, Čižići, Vrbnik in Baška ter pri tem deloma poteka ob obali, zavije pa tudi v notranjost.

Za prvi dan smo si izbrali pot od Porata do Njivic. To pot smo si izbrali, ker je delno Camino pot in je vodila ob obali. Ta pot mi je ostala tudi najbolj v spominu, ker so bili tu najlepši razgledi na morje, na obalo. Morje je bilo prekrasne modro-zelene barve, ki te je kar klicalo k kopanju, a mi pohodniki smo s polnim tempom odšli svojemu cilju naproti. Tod je bila tudi bujna zelena vegetacija, okrasni grmički, polno cvetja in vsepovsod se je razlegal prečudovit vonj okrasnega grmičevja. Po koncu našega vandranja smo se okopali v prijetno sveži morski vodi. V tem času je bilo še vse mirmo in spokojno, nikjer nobenega turista in ne vrveža.

Naš Stanko in Vili sta nas po pohodu odpeljala s kombijema v apartmaje. Uredii smo se in si pripravili večerjo. Specialitete iz žara pa so bile kot nalašč za naše lačne trebuščke. Posedeli smo in se pogovarjali ter šalili še pozno v noč. Ob glasbi smo tudi zaplesali, saj je naš član Alojz na ta dan praznoval rojstni dan. V krogu smo mu zapeli vse najboljše, mu čestitali in tako omeščali njegovo planinsko srce.

Drugi dan smo se zbudili bolj pozno, se v miru pripravili in pozajtrkovali. Odpravili smo se proti Baški. Pot nas je vodia mimo kampa skozi borov gozdiček, kjer smo nad sabo že takoj srečali ovčke. Že po nekaj minutah se je zeleni svet nenadoma spremenil v popolnoma kamnito pokrajino in potreben je bil previden korak, saj se je kamenje po tleh rado izmikalo in premikalo pod nogami. Izgubiti se je skorajda bilo nemogoče, saj je pot ves čas dobro označena pa še naš vodnik Vili skrbno bedi nad potjo. Po prvem resnejšem vzponu smo naenkrat imeli za sabo prekrasen razgled na Baško in cerkev sv. Ivana visoko nad njo. Pot smo nadaljevali po kamniti pokrajini in kmalu smo pred sabo daleč spodaj zagledali Velo in Malo Luko. Zastal nam je dih, ko smo videli toliko lepote narave na enem mestu. Spustili smo se navzdol do Male luke, kjer smo se okopali in okrepčali. Voda je bila prijetna, prečudovite modre barve in predvsem zelo čista. To je bila idealna lokacija za počitek in sprostitev ob valovanju morja.

Naslednje jutro smo po zajtrku pospravili apartmaje in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Za ta dan smo si izbrali lažje poti, bolj za sprostitev in užitek. Ogledali smo si najožjo ulico na Krku v mestu Vrbnik in prekrasno skrito samotno plažo, kjer bi lahko ostal kar za vedno. Ko sem videla vse tiste lepe kamenčke, sem vedela, da bi lahko tu ostala za dlje časa. Vrbnik je eno izmed najstarejših naselij na otoku Krku, o tem pričajo številne arheološke najdbe iz prazgodovine in antike. Vrbnik je tudi eno izmed najbolj slikovitih mest na Krku, saj je zgrajen na visoki skali in ob morskih meglicah »lebdi nad morjem«. Avtohtona arhitektura ter lepa pokrajina so le del lepot Vrbnika. Odpeljali smo se še do Omišalja in si vzeli malo prostega časa za raziskovanje.

Naredili smo še zadnje fotografije in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zrapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik

14. pohod prijateljstva

Za nami je 14. POHOD PRIJATELJSTVA. Pohod prijateljstva je bil v soboto, 27. maja 2023. Pohodniški del prireditve je po tradiciji prevzelo naše društvo. S tem smo obeležili bližajoči praznik občine Cirkulane. Na prireditvi smo se predstavili tudi s svojo stojnico. 

Utrinek iz pohoda prijateljstva 2023. Foto: Vili Jurgec

Prireditev, je veliko več kot pohod. Je druženje generacij, srečanje prijateljev, otrok, vseh občanov, društev, vseh deležnikov iz občin Cirkulane in Zavrč, pa tudi širše. Poleg pohoda Borl-Zavrč nas je na stadionu ŠD Zavrč čakalo veliko zabavnega dogajanja, ustvarjalnih delavnic, športnih aktivnosti, tržnic, srečelov… 

Vljudno vabljeni na naša sledeča planinska druženja!

Nekaj slik iz pohoda

Zapisal: Ivo Zupanič

Spomladanski pohod Kofce-Košuta

 soboto 29.4.2023 je planinsko društvo Cirkulane organiziralo pohod na Kofce, 1480 m visoko planino pod Velikim vrhom in Košuto.

Skupina s 17. pohodniki se je z dvema kombijema odpeljala proti Tržiču, in sicer po cesti ki vodi do Ljubelja. Naša pot se je nadaljevala mimo gostilne Ankele, vse do parkirišča pri domačiji Matizovec.

Po krajši pripravi na naš vzpon, smo iz parkirišča zakorakali po lepi gorski poti, obdani z mogočnimi smrekami do jase od koder smo že opazili dom na Kofcah. Vreme je bilo zelo ugodno za pohod, ni bilo prevroče, tako da smo brez težav premagovali predvideno pot in opazovali naravo in gore, ki so bile v jasnem vremenu prečudovite. Imeli smo lep razgled na zasneženo gorovje Košute, ki se je dvigala pred nami.

V nadaljevanju našega vzpona se je lepota gozda končala in odprla se je nova, ob vstopu na planino, s pogledom na dom in okoliške vrhove. Razgled je bil res čudovit.

Brez težav smo prišli na dom na Kofcah se posedli, odpočili ob hrani v čudovitem ambientu doma na Kofcah. Od tu smo imeli pogled proti vzhodu na pobočje mogočne Košute, proti jugozahodu na vrhove Kamniških Alp, Kriške gore do Dobrče. Na zahodu na Julijce s Triglavom in Pokljuko, v bližini pa še na Begunjščico in Stol. Po malo daljšem postanku smo se odpravili še na urico oddaljeno planino Šija 1528 m pod Malim Kladivom, ker nam je skrbnik koče odsvetoval vzpon na vrhove nad kočo.

Zelo hitro smo brez težav in kakšnih večjih vzponov prišli do planine Šija, kjer so v objektu bivše karavle uredili prijetno planinsko postojanko, ki je izhodišče za pristope na okoliške vrhove Košute.

Po vrnitvi na Kofce, si je lahko vsak po svoji želji privoščili še malico. Dom na Kofcah je namreč znan po pestri ponudbi jedi in njihovih štrukljev.

Na poti v dolino do visokogorske kmetije Matizovec, nas je čakala lepa pot po strmini med koreninami in skalami (spusta višinske razlike 400 m), čeprav so nekaterim noge že kdaj pa kdaj klecnile, ni omajalo vedrega razpoloženja v skupini. Zadovoljni s prehojeno potjo, smo vstopili v kombije in se odpeljali proti Tržiču in naprej proti domu.

Udeleženci pohoda so bili zadovoljni z dobro načrtovano in izpeljano potjo pohoda. »Pa kmalu spet na kakšen pohod« je želja vseh udeležencev.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Zimski pohod na Raduho 2023

Po programu pohodov smo organizirali v soboto, 11. 3. 2023, zimski vzpon na Veliko Raduho. Zbrali smo se pred OŠ v Cirkulanah od koder smo krenili ob 5.30 uri.

Pot smo nadaljevali proti Mozirju. Iz Mozirja smo se peljali proti Logarski dolini do vasi Struge, kjer so nas oznake za Snežno jamo na Raduhi usmerile desno na ožjo vzpenjajočo cesto. Omenjeni cesti, ki ima nekaj križišč sledimo v smeri kmetije Raduš nik. Po 16 km vožnje od mesta, ko smo zapustili glavno cesto pridemo do izhodišča, kjer je manjše parkirišče.

Ob parkirišču smo opazili planinske smerne table za kočo na Loki in Raduho, ki nas usmerijo na slabšo gozdno cesto, ki se vzpne skozi pas gozda. Že po eni uri hoje stopimo iz gozda na spodnji del planine Loka. Vzpon nadaljujemo po razmeroma strmi cesti, po kateri se v nekaj minutah povzpnemo do koče na Loki. Sledil je krajši počitek za čaj in prigrizek pred kočo na Loki.

Od koče smo nadaljevali po markirani poti v smeri Raduhe, le ta pa se je že po nekaj deset korakih razcepila na dva dela. Nadaljevali smo rahlo levo (rahlo desno Durce) po poti, ki se zložno vzpenja po levem robu dolinice. Pot kmalu zavije v levo ter se strmo vzpne skozi pas redkega gozda po zasneženi in spolzki poti, ki je bila nevarna za zdrse tako, da smo se vzpenjali zelo previdno. Strmina je kmalu popustila a pot je bila zasnežena in gladka. Po približno eni uri hoje od Koče na Loki, se nam z desne priključila pot od Durc, mi pa smo po krajšem počitku nadaljevali levo po prečni poti v smeri Raduhe. Vreme je bilo zelo ugodno, sončno le da je na delih poti kar močno pihal veter.

Pot je zasnežena ampak varna, tako da smo res uživali. Bolj, ko smo se bližali vrhu lepši so bili razgledi. Tudi vzdušje med udeleženci je bilo prijetno. Proti vrhu nas je vodil naš mladi planinec Aljaž in nam diktiral tempo. Pot nas je hitro pripeljala na vrh Male Raduhe, nato pa še na glavni greben Velike Raduhe, s katerega so se nam odprli lepi pogledi na vse strani tako, da smo opazovali lepote gora v zimski idili. Lepo se je videla Ojstrica, zadaj Grintovec . Lepo smo videli tudi pogorje Košute, ulice in gorovja v Avstriji.

Po krajšem počitku, fotografiranju in občudovanju lepot smo se po isti poti pričeli spuščati proti našemu izhodišču. Previdno smo se spuščali in opazovali meglice, ki so v daljavi pričele zakrivati nekatere vrhove. To je bila še ena potrditev in dokaz več da je potrebno gore obiskovat čim prej zjutraj in dopoldan, ker se v popoldanskih urah začnejo spreminjat vremenske razmere in s tem posledično se poslovijo lepi razgledi, tudi v gorah velja pravilo »rana ura zlata ura«.

Ob kramljanju se je naš spust hitro bližal koncu, hitro smo bili pri kapeli malo pred kočo tu smo naredili nekaj fotografij, se okrepčali, popili čaj in po počitku nadaljevali do izhodišča. Tu smo se uredili, posedli v kombi in se polni lepih vtisov vrnili proti domu.

Pohod na Raduho je bil letošnji prvi dvatisočak, ki smo ga z lahkoto osvojili. Sklenili smo, da si želimo še več takšnih pohodov in še v večjem številu. Lepo vas vabimo na naše naslednje pohode, ki bodo na nižje pa tudi višje vrhove. Skupaj lahko osvojimo tudi kaj bolj zahtevnega. Vidimo se na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik

Zimski pohod na Uršljo goro – 1699 m

Kot vsako leto nas planince PD Cirkulane gore privabljajo tudi, ko so zasnežene, kar jim da dodatno lepoto, ko so pokrite z debelo snežno odejo.

V soboto, 4.2.2023, smo se planinci zbrali pred šolo v Cirkulanah in se v lepem številu podali preko Ptuja, Slovenskih Konjic, Slovenj Gradca in skozi Kotlje do izhodišča pri Koči na Naravskih ledinah. V prijetnem vzdušju je čas zelo hitro minil, kmalu smo stopili iz kombija, se primerno opremili in nadaljevali po markirani zasneženi poti, ki nas je vodila cilju nasproti.

Uršlja gora ali Plešivec je razgledna gora med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem. Na vrhu oziroma malo pod njim stoji Cerkev svete Uršule, ki je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji. Na vrhu pa ne stoji samo cerkev, ampak tudi prijetno topel planinski dom, križ in razgledna plošča. Med domom in vrhom pa so postavljeni oddajniki, ki so vidni skoraj z vseh sosednjih vrhov.

Uršlja gora, 4.2.2023. Foto: Vili Jurgec

Med potjo smo naredili nekaj slik sončne zimske idile, ki nam jo je podarila narava. Hitro in mirno brez težav smo premagali zasneženo pot proti vrhu. Vzeli smo si čas za lepe razglede, ki so se nam ponujali. Ponudil se nam je razgled na Peco ter v ozadju na Kamniško Savinske Alpe, pogledi so segali tudi na zasnežene Avstrijske Alpe. Bili smo navdušeni, takšni razgledi so neponovljivi, lahko jih doživiš samo v zimskem času.

Pot nas je vodila do križa mimo oddajnika, nato smo se spustili mimo cerkve Svete Uršule, vse do planinskega doma. Namestili smo se v sobo s kaminom, kjer smo se ogreli, pogovarjali in se okrepčali.

Po počitku, ki nam je prijal, smo se po isti poti podali nazaj v dolino. Vreme je bilo prelepo, kot se spodobi za ta letni čas. V sončnem in ne preveč hladnem vremenu nas je spremljal tudi veter. Brez večjega napora in utrujenosti smo prišli do našega kombija, kjer smo odložili nahrbtnike ter topla oblačila. Naš najmlajši član pohoda Aljaž je brez utrujenosti premagal vzpon in seveda tudi varen spust do izhodišča ne glede na razmere. Kot že večkrat, nam je tudi tokrat dokazal, da mu lahko čestitamo za vse premagane vzpone.

Bilo je lepo. Zima ima svoj čar, tako da vas vabim na naslednjo zimsko turo na Raduho in Kredarico morda tudi Triglav pozimi. Želim vam veliko lepih in prijetnih trenutkov na naslednjih zimskih, spomladanskih in poletnih pohodih.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik

Novoletni pohod na Donačko goro 2023

V soboto, 7. januarja 2023, smo izpeljali tradicionalni novoletni pohod na Donačko goro. Kljub temu, da je bolezen nekaterim članom preprečila udeležbo, se nas je pohoda udeležilo lepo število.

Večina se nas je zbrala ob 7:30 uri, pri šoli v Cirkulanah. Vožnjo smo nadaljevali do Žetal, kjer smo naredili (tudi po tradiciji) postanek in počakali še dve udeleženki našega pohoda. Sledilo je še malo vožnje, parkiranje, preobuvanje, nameščanje opreme, nekaj napotkov za pot..., in tako smo se mladi in malo manj mladi pogumno podali na pot. V lepem januarskem dnevu, morda celo nekoliko pretoplem za ta čas, smo se podali proti vrhu po strmi poti, ki vodi do jeklenic. Po uspešnem prehodu čez njih, smo se podali še do razgledišča levo. Po razgledovanju smo se podali proti vrhu kjer smo se srečali še članico in članom društva in njuno mlado planinko.

Na vrhu smo si čas smo zapolnili z razgledovanjem prelepe okolice, malico, klepetom in seveda fotografiranjem. Ko smo se zbrali vsi, smo se spustili do Rudijevega doma.

Bilo je lepo. Zahvaljujem se Stanku in Aljažu za pomoč pri vodenju pohoda, vsem udeležencem za prijetno družbo in seveda vse čestitke najmlajšima udeležencema pohoda. Le tako naprej!

Lepo vabljeni na naslednje pohode.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda