Slovensko primorje 12-13.9.2020

Jesen je že dodobra trka na naša vrata. Tako kot vsak letni čas posebej, nosi tudi jesen svoje sporočilo. Narava se počasi pripravlja na počitek. Planinci PD Cirkulane pa ne počivamo ampak smo se skladno z našim planom podali na dvodnevni pohod na Slovensko primorje.

Zjutraj smo se ob 4. uri zbrali pred OŠ Cirkulane, se pozdravili in se še malce zaspani podali novim dogodivščinam naproti. Podali smo se proti Ptuju, Kidričevemu, Slovenski Bistrici skozi Ljubljano do Kozine in nato v vas Klanec.

Našo pot smo pričeli po krajši okrepitvi iz parkirnega prostora v vasi Klanec. Po nekaj sto metrih asfaltirane ceste smo prišli do makadamske ceste, katera je vodila skozi gradbišče kjer se bo gradil drugi tir železnice do Kopra. Prišli smo na gozdno pot, ki ni bila markirana po kateri smo nadaljevali do Beke nato do meje z Italijo do vasi Botač. Nadaljevali smo po dolini Glinščice po kanjonu in vse do mesta Boljunec. Opazovali lep kraški svet, ki se dviga nad dolino. Po nekaj urah hoje po vročem soncu smo bili malo utrujeni tako, da smo si na kratko odpočili. Po krajšem posvetu z domačinom smo izbrali najkrajšo pot do gradu Socerb. Nadaljevali smo skozi vas nato pa je sledil vzpon po kamniti gozdni poti proti našemu cilju prvega dne. Po poti ki se vzpenja navzgor smo uživali ob lepem razgledu na Trst, ki se je bohotil pod nami. Prispeli smo na vrh in se spustili do avtobusa, ki je bi parkiran na parkirišču ob gradu. Tu smo se dobro okrepčali in osvežili z hladnimi napitki.

Nekateri smo si ogledali lep razgled na Koper, Trst in kraški rob, ter ostanke gradu. Ta se prvič omenja v 13. stoletju. Utrjeni rob, na katerem grad stoji, je bil že nekdaj naravna meja med benečanskimi in avstrijskimi gospostvi, meja, ki je nenehno nihala in kjer so se nenehno bili boji za oblast. Danes na gradu deluje okrepčevalnica, grad pa s svojo čarobno lepoto privablja vedno nove obiskovalce, pohodnike, ki cenijo lepoto narave, ki ga obdaja.

Po našem načrtu smo se odpeljali z avtobusom mimo Kopra, Izole v Portorož kjer smo se namestili v solidnem hostlu Evropa malo pokramljali nato pa vsak po svoje. Nekateri na kopanje na Portoroški plaži nekateri počivat in nabirat moči za naslednji dan. Po prespani ali neprespani noči je sledil skupni zajtrk, nato smo sklenili, kot je bilo tudi predvideno, da nas vodi naša načelnica Marjetka.

Bil je lep sončen dan. Pot nas je vodila skozi tunel iz Portoroža proti Strunjanu. Ta tunel je je dolg 550 m ima tudi svoje ime tunel Valeta – Parenzana. Nekoč je povezoval Trst s Porečom z ozkotirno železnico. Nadaljevali smo po naravoslovni učni poti ob strunjanskih solinah, vse do nadelane planinske poti, nad mesečevim zalivom, kjer smo v čudovitem vremenu opazovali bele skale, Strunjanski klif. Klif meri v višino okrog 80 m in je najvišji klif ob celotni Jadranski obali. To je res lep neokrnjen del slovenske obale. Tu je morje najbolj čisto. Tu rastejo nekatere redke vrste alg ter do 1m Visoke školjke - leščurji. Celotno območje je zavarovano kot naravni rezervat Strunjan. Nadaljevali smo do križa vmes naredili nekaj prečudovitih fotografij in uživali v dobri družbi v prečudovitem naravnem okolju nad Strunjanom. Nadaljevali smo do parkirišča kjer smo se malo osvežili in opremili za kopanje. Morje je bilo prijetno toplo za ta letni čas, tako da smo se kar naužili nekaj ur kopanja. Po morskih užitkih smo se odpravili nazaj proti domu z željo, da pohod ostane tradicionalen. Na poti domov smo naredili krajši postanek na Trojanah na krofih. Vožnja proti Cirkulanam je hitro minila. Doma smo bili še pred mrakom.

Bilo je nepozabno, saj je bilo listje že jesensko obarvano, ostal je spomin na obmorsko rastje, kamen, morje, skale, kanjon reke Glinščice… Nepozabno je tudi naše prijateljsko druženje, z ljudmi dobre volje je na naših pohodih vedno lepo. Vsi člani vabljeni na naša naslednja druženja in pohode kjer se polni energija. Moram tudi povedati, da najmlajši pohodnik Aljaž vedno zmore planiran pohod. Tudi zato ker glede na naše prisotne udeležence prilagodimo tempo.

Vidimo se na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Martuljkovi slapovi, Zelenci jezero Jasna

Tokratni potep Cirkulanskih planincev ob dnevu državnosti, 25.6.2020, nas je odpeljal v Triglavski narodni park na ogled Martuljkovih slapov in na ogled Zelencev – izvir Save Dolinke, nato pa še do umetnega jezera Jasna v Krajnski gori. Takšen je bil vsaj naš načrt, ampak vremenske razmere so naredile svoje zato smo naredili drugače. Ogled Martulkovih slapov smo preložili za konec našega potepanja, po kavici na terasi lokala, ko se je vreme razvedrilo.

Podali smo se na izhodišče soteske s prelepimi slapovi. Martuljški slapovi so pravi biser slovenskega alpskega sveta, dostopen tako sprehajalcem kot tistim zahtevnejšim pohodnikom. Dostop skozi slikovito sotesko pripelje do spodnjega slapa, tisti z malo več kondicije pa smo se z lahka povzpeli še do njegovega zgornjega brata, mimo Spodnjega Martuljkovega slapa in mimo Brunarice pri Ingotu. Ker vremenske razmeri niso dovoljevale postanka, smo se podali proti drugemu slapu in dobro napredovali. Dokler našega pohoda spet ni doletela ploha, ki nas je krepko namočila, a smo se previdno povzpeli pod ciljni slap. Po krajšem ogledu smo se pričeli spuščati do našega izhodišča, katero smo varno dosegli. Oblekli smo suha oblačila, malo pokramljali nato pa je sledil povratek proti domu. Ob vsem tem neprijetnem vremenu smo bili zelo zadovoljni saj smo prehodili prelepo sotesko ob bučnem žuborenju vode.

Martuljkov slap. Foto: Vili Jurgec, junij 2020

Nad dolino Gozda – Martuljka se bohoti gorska veriga, poznana pod imenom Martuljkova ali Špikova skupina, katero območje so skupaj z dolino potoka Martuljek leta 1949 razglasili za krajinski park, od leta 1981 pa je del Triglavskega narodnega parka. Pod skalnimi stenami se zbira voda potoka Martuljek, ki preko skal hiti v dolino in tvori slapove. Martuljek je gorski potok, ki svoje vode zbira v Martuljških gorah (južno od naselja Gozd Martuljek) v Julijskih Alpah, največ pa v zatrepu Za Akom, kjer je večji del leta majhen ledenik. Potok tvori Zgornji in Spodnji Martuljški slap. Martuljek se pri naselju Gozd Martuljek kot desni pritok izliva v Savo Dolinko.

Podali smo se proti domu in vsak v svojem kombiju arhivirali lepa in tudi drugačna doživetja, ki jih lahko doživiš le na planinskih druženjih. Opazovali smo spreminjajoče vreme in vsi postali »vremenoslovci« ter napovedali nevihte in vreme, ki nas je spremljalo, ampak bili smo v kombiju tako da nam je bilo vseeno.

Moram pohvaliti vse udeležence, da smo skupaj vztrajali in naredili nekaj za sebe. Posebej moram pohvaliti naše mlade planince, ki so kljub razmeram prehodili isto pot kot odrasli udeleženci. Vidimo se na naslednji turi, da skupaj osvojimo kakšen višji ali nižji vrh.

Zapisal Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Utrinek iz pohoda po Pohorju

Gremo! Odločitev je padla! Po treh mesecih premora (zaradi ukrepov povezanih z virusom), smo se v soboto, 13.6.2020, podali na pohod po Pohorju. Naše izhodišče je bila gostilna Rečnik v Zgornjih Hočah, kjer je se je rodil slovenski literarni zgodovinar Karol Glaser. Tokrat smo izbrali lažjo in krajšo pot do petkovega sedla (blizu hotela Tisa in koče Jelka). Bili smo soglasni, da naš pohod posvetimo pogovoru, druženju, hkrati pa preverimo kondicijo.

Po dveh urah zmerne hoje po gozdnih poteh, mimo gostišča Veronika in raztresenih kmetij, smo prispeli do petkovega sedla. Tam smo naredili krajši razgledni postanek. Prečkali smo cesto Hoče – Belvi in se preko travnika, ter skozi gozd prebijali naprej. Na gozdni poti smo naleteli na oviro s padlimi drevesi. Iz zadrege nas je rešil naš mladi planinec Žiga, ki je našel bistroumno rešitev, da smo drevesa enostavno obšli. Našo pozornost je pritegnilo vedno glasnejše žuborenje potoka. Pred nami se je naenkrat prikazal v dva hriba utesnjen sadovnjak. Prispeli smo v »rajsko dolino miru« ob Framskem potoku v naselju Slivniško Pohorje. Pred nami so se, ob nekoč majhni pohorski kmetiji z mlinom, ter malo domišljije, odvijale zgodbe o pohorskem Jožu – Pepiču. Skromnemu kmetu, gozdarju, mlinarju, ki je dočakal 104 leta. Pogovor je tekel, kuharska ekipa nas je pogostila. Sledile so anekdote kako smo se spoznali… in sledila je kavica… Sledila je tudi debata in pregled planiranih pohodov… Potem pa počasi naprej v smeri pljučne bolnice, spet mimo večjih kmetij. Malo po gozdu, malo po cesti. Pasle so se kravice. In že smo se približevali cilju. Prispeli smo v Fram, kjer smo se malo skrili pred sončnimi žarki, spet v hladu Framskega potoka in počakali na prevoz.

Od našega pohoda sem se najbolj razveselil, da smo se po eni večji pavzi spet srečali, predvsem pa novih članov. Pohorje je res lepo in del teh lepot smo občudovali na našem pohodu. Vreme nam je dobro služilo.

Zapisal: Božidar Horvat

Galerija slik pohoda

Zimski pohod na Raduho

Po programu pohodov smo organizirali v soboto, 15. 2. 2020, zimski vzpon na Veliko Raduho. Zbrali smo se pred OŠ v Cirkulanah od koder smo krenili ob 5.30 uri.

Vožnjo smo nadaljevali proti Mozirju. Iz Mozirja smo se peljali proti Logarski dolini do vasi Struge, kjer so nas oznake za Snežno jamo na Raduhi usmerile desno na ožjo vzpenjajočo cesto. Omenjeni cesti, ki ima nekaj križišč sledimo v smeri Snežne jame in koče na Loki. Po 16 km vožnje od mesta, ko smo zapustili glavno cesto pridemo do izhodišča, kjer je manjše parkirišče.

Ob parkirišču smo opazili planinske smerne table za kočo na Loki in Raduho, ki nas usmerijo na slabšo gozdno poledenelo cesto, ki se vzpne skozi pas gozda. Že po nekaj deset korakih hoje stopimo iz gozda na spodnji del planine Loka. Vzpon nadaljujemo po razmeroma strmi cesti, po kateri se v nekaj minutah povzpnemo do koče na Loko.

Od koče smo nadaljevali po markirani poti v smeri Raduhe, le ta pa se je že po nekaj deset korakih razcepila na dva dela. Nadaljevali smo rahlo levo (rahlo desno Durce) po poti, ki se zložno vzpenja po levem robu dolinice. Pot kmalu zavije v levo ter se strmo vzpne skozi pas redkega gozda po že zasneženi in spolzki poti, ki je bila nevarna za zdrse tako, da smo se vzpenjali zelo previdno. Strmina je kmalu popustila a pot je bila zasnežena in gladka. Po približno eni uri hoje od Koče na Loki, se nam z desne priključila pot od Durc, mi pa smo po krajšem počitku nadaljevali levo po prečni poti v smeri Raduhe. Vreme je bilo zelo ugodno, sončno in brez vetra. Pot zasnežena ampak varna, tako da smo res uživali. Bolj, ko smo se bližali vrhu lepši so bili razgledi. Tudi vzdušje med udeleženci je bilo prijetno. Pot nas je hitro pripeljala na vrh Male Raduhe, nato pa še na glavni greben Velike Raduhe, s katerega so se nam odprli lepi pogledi na vse strani tako, da smo opazovali lepote gora v zimski idili. Videli smo vse do Triglava in Avstrije.

Po krajšem počitku, fotografiranju in občudovanju lepot smo se po isti poti pričeli spuščati proti našemu izhodišču. Previdno smo se spuščali in opazovali meglice, ki so v daljavi pričele zakrivati nekatere vrhove. To je še en dokaz več da je potrebno gore obiskovat čim prej zjutraj in dopoldan, ker se v popoldanskih urah začnejo spreminjat vremenske razmere in s tem posledično se poslovijo lepi razgledi, tudi v gorah velja pravilo »rana ura zlata ura«.

Ob kramljanju se je naš spust hitro bližal koncu, hitro smo bili pri kapeli malo pred kočo tu smo naredili nekaj fotografij, nadaljevali do koče nato pa se spustili do izhodišče. Tu smo se uredili, posedli v kombi in se polni lepih vtisov vrnili proti domu.

Pohod na Raduho je bil letošnji prvi dvatisočak, ki smo ga z lahkoto osvojili. Sklenili smo, da si želimo še več takšnih pohodov in še v večjem številu. Lepo vas vabimo na naše naslednje pohode, ki bodo na nižje pa tudi višje vrhove. Skupaj lahko osvojimo tudi kaj bolj zahtevnega. Vidimo se na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod na Stolpnik, 1.2.2020

Skladno z letošnjim program pohodov smo se podali na Stolpnik. Stolpnik je s 1012 m najvišji vrh Konjiške gore, pogorja ki se razteza jugozahodno od Slovenskih Konjic. Na vrhu je postavljen 25 m visok razgledni stolp, s katerega se nam odpre lep razgled na Pohorje, Paški Kozjak in Boč, ob lepem vremenu se vidijo Kamniško savinske Alpe pa tudi Triglav.

Vremenska napoved je bila ugodna, čeprav malo neobičajna za ta letni čas. Zbralo se nas je kar nekaj. Pridružili so se nam tudi novi člani našega društva in skupaj smo se podali proti Slovenskim Konjicam na kondicijsko turo.

Pot se začne v Slovenskih Konjicah nekaj deset metrov od pokopališča, ki traja do vrha v optimalnih pogojih nekako dve uri. Začetek je bil na makadamski cesti, nato smo zavili levo navzgor po lepo speljani gozdni poti, katera nam je skozi krošnje dreves nudila lep razgled na Konjice, Zreče, ter okoliške vasi vse do Rogle. Na določenih delih poti je bilo kar precej blata, kar pa nam ni vzelo poguma. Bilo zelo toplo pa tudi pihalo ni preveč, čeprav smo v krošnjah slišali pesem vetra. Vmes so imeli krajše počitke za slikanje in opazovanje lepih cvetočih telohov, ki jih ni manjkalo ob poti.

Na Stolpniku.

Po dobrih dveh urah smo bili na vrhu. Odložili smo opremo in se podali na razgledni stolp, kjer pa je pošteno pihal južni veter. Ta nas ni ustavil, saj je na vrhu bil res lep razgled, da smo lahko opazovali že opisane lepote. Po nekaj narejenih posnetkiv smo zapustili stolp, se spodaj okrepčali, odpočili in se počasi odpravili nazaj do izhodišča. Spust je bil maj naporen tako, da smo bili pri avtomobilih zelo hitro, sicer malo blatni. Ko smo se uredili smo se odpravili proti domu.

Pohvaliti pa moram našega malega Aljaža, ki je spet dokazal da zmore, to kar zmoremo odrasli. Ni mu zmanjkalo energije niti na izhodišču, ko nas je vse postregel s pito, ki nam jo je pripravila njegova babica, hvala.

Zadovoljni smo prišli domov, saj smo naredili nekaj za sebe. Vse vabimo na naše naslednje pohode za pridobitev kondicije pred glavno sezono pohodov.

Lepo vabljeni.

Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod zdravju naproti na Goro Oljko, 18.1.2020

PD Polzela je organiziralo že 38. pohod Zdravju nasproti na Goro Oljko, ki je vsako tretjo soboto v januarju. To je sobota, ki je najbližje dnevu, ko je god svete Neže, ki po izročilu kuram riti odveže (po tem datumu kure spet nesejo jajca). Vsa leta je bil pohod dobro obiskan. Tudi letos so se pohoda udeležili pohodniki iz raznih krajev Slovenije. Člani PD Polzela se redno udeležujejo naših pohodov ob Martinovem in se pri nas dobro počutijo. V našem društvu smo se dogovorili, da se letošnjega pohoda na Goro Oljko udeležimo kljub slabši vremenski napovedi. Pohoda se je udeležilo osem članov iz našega društva. Čeprav zaradi megle ni bilo razgleda smo uživali. Zbrali smo se ob 7.00 uri pred šolo v Cirkulanah od koder smo se s kombijem odpeljali do Polzele. S Polzele so nas vodili njihovi vodniki proti vrhu do doma ob cerkvi na Gori Oljki.

Utrinek iz poti na Goro Oljko. Foto: Vili Jurgec

Po slabih treh urah smo bili na vrhu Gore Oljke, kjer po tradiciji domače društvo skuha jajca in čaj. Vsakemu udeležencu podarijo eno kuhano jajce in čaj. Ker smo mi prišli od daleč smo v šali rekli, da se nam ne splača voziti tako daleč za eno jajce. Prijazni člani PD Polzela so nam ponudili toliko kuhanih jajc, koliko smo jih lahko pojedli, pa še za na pot nazaj smo jih dobili.

Po kakšni uri smo se podali nazaj do Polzele in se odpeljali proti domu, tako smo zaključili naše druženje z željo, da se nam v prihodnje pridruži še več naših članov. Bilo je lepo.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Tradicionalni novoletni pohod na Donačko goro 2020

V soboto, 4. januarja 2020, smo se podali na tradicionalni novoletni - tokrat enajsti - pohod na Donačko goro (884 m).

Zbrali smo se ob 7.30 uri, pri šoli v Cirkulanah. Nadaljevali vožnjo do Žetal, kjer so se nam pridružili še preostali planinski prijatelji.

Nezahtevna pot je v lepem, sončnem in za ta čas nekoliko pretoplem vremenu, minila v prijetnem vzdušju. Naši deseterici pa je družbo delal še štirinožni ljubitelj narave, ki se je sicer po delu varovane poti raje dal nositi. Vrh Donačke gore je postregel z lepimi razgledi v okolico. Sledila je malica in pijača iz nahrbtnika, kakšna spominska fotografija in spust proti naslednjemu postanku v Rudijevem domu.

Pred Rudijevim domom 2020. Z Vilijevim fotoaparatom fotografirala neznana planinka. Hvala!

Tako je za nami še en lep otvoritveni pohod v novo pohodniško sezono. Lepo vabljeni na pohode v letu 2020 in seveda na vse, ki bodo sledili...!

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Plan pohodov za sezono 2020

Letak s programom pohodov za 2020 najdete na tej povezavi.