Utrinek iz pohoda po Pohorju

Gremo! Odločitev je padla! Po treh mesecih premora (zaradi ukrepov povezanih z virusom), smo se v soboto, 13.6.2020, podali na pohod po Pohorju. Naše izhodišče je bila gostilna Rečnik v Zgornjih Hočah, kjer je se je rodil slovenski literarni zgodovinar Karol Glaser. Tokrat smo izbrali lažjo in krajšo pot do petkovega sedla (blizu hotela Tisa in koče Jelka). Bili smo soglasni, da naš pohod posvetimo pogovoru, druženju, hkrati pa preverimo kondicijo.

Po dveh urah zmerne hoje po gozdnih poteh, mimo gostišča Veronika in raztresenih kmetij, smo prispeli do petkovega sedla. Tam smo naredili krajši razgledni postanek. Prečkali smo cesto Hoče – Belvi in se preko travnika, ter skozi gozd prebijali naprej. Na gozdni poti smo naleteli na oviro s padlimi drevesi. Iz zadrege nas je rešil naš mladi planinec Žiga, ki je našel bistroumno rešitev, da smo drevesa enostavno obšli. Našo pozornost je pritegnilo vedno glasnejše žuborenje potoka. Pred nami se je naenkrat prikazal v dva hriba utesnjen sadovnjak. Prispeli smo v »rajsko dolino miru« ob Framskem potoku v naselju Slivniško Pohorje. Pred nami so se, ob nekoč majhni pohorski kmetiji z mlinom, ter malo domišljije, odvijale zgodbe o pohorskem Jožu – Pepiču. Skromnemu kmetu, gozdarju, mlinarju, ki je dočakal 104 leta. Pogovor je tekel, kuharska ekipa nas je pogostila. Sledile so anekdote kako smo se spoznali… in sledila je kavica… Sledila je tudi debata in pregled planiranih pohodov… Potem pa počasi naprej v smeri pljučne bolnice, spet mimo večjih kmetij. Malo po gozdu, malo po cesti. Pasle so se kravice. In že smo se približevali cilju. Prispeli smo v Fram, kjer smo se malo skrili pred sončnimi žarki, spet v hladu Framskega potoka in počakali na prevoz.

Od našega pohoda sem se najbolj razveselil, da smo se po eni večji pavzi spet srečali, predvsem pa novih članov. Pohorje je res lepo in del teh lepot smo občudovali na našem pohodu. Vreme nam je dobro služilo.

Zapisal: Božidar Horvat

Galerija slik pohoda

Zimski pohod na Raduho

Po programu pohodov smo organizirali v soboto, 15. 2. 2020, zimski vzpon na Veliko Raduho. Zbrali smo se pred OŠ v Cirkulanah od koder smo krenili ob 5.30 uri.

Vožnjo smo nadaljevali proti Mozirju. Iz Mozirja smo se peljali proti Logarski dolini do vasi Struge, kjer so nas oznake za Snežno jamo na Raduhi usmerile desno na ožjo vzpenjajočo cesto. Omenjeni cesti, ki ima nekaj križišč sledimo v smeri Snežne jame in koče na Loki. Po 16 km vožnje od mesta, ko smo zapustili glavno cesto pridemo do izhodišča, kjer je manjše parkirišče.

Ob parkirišču smo opazili planinske smerne table za kočo na Loki in Raduho, ki nas usmerijo na slabšo gozdno poledenelo cesto, ki se vzpne skozi pas gozda. Že po nekaj deset korakih hoje stopimo iz gozda na spodnji del planine Loka. Vzpon nadaljujemo po razmeroma strmi cesti, po kateri se v nekaj minutah povzpnemo do koče na Loko.

Od koče smo nadaljevali po markirani poti v smeri Raduhe, le ta pa se je že po nekaj deset korakih razcepila na dva dela. Nadaljevali smo rahlo levo (rahlo desno Durce) po poti, ki se zložno vzpenja po levem robu dolinice. Pot kmalu zavije v levo ter se strmo vzpne skozi pas redkega gozda po že zasneženi in spolzki poti, ki je bila nevarna za zdrse tako, da smo se vzpenjali zelo previdno. Strmina je kmalu popustila a pot je bila zasnežena in gladka. Po približno eni uri hoje od Koče na Loki, se nam z desne priključila pot od Durc, mi pa smo po krajšem počitku nadaljevali levo po prečni poti v smeri Raduhe. Vreme je bilo zelo ugodno, sončno in brez vetra. Pot zasnežena ampak varna, tako da smo res uživali. Bolj, ko smo se bližali vrhu lepši so bili razgledi. Tudi vzdušje med udeleženci je bilo prijetno. Pot nas je hitro pripeljala na vrh Male Raduhe, nato pa še na glavni greben Velike Raduhe, s katerega so se nam odprli lepi pogledi na vse strani tako, da smo opazovali lepote gora v zimski idili. Videli smo vse do Triglava in Avstrije.

Po krajšem počitku, fotografiranju in občudovanju lepot smo se po isti poti pričeli spuščati proti našemu izhodišču. Previdno smo se spuščali in opazovali meglice, ki so v daljavi pričele zakrivati nekatere vrhove. To je še en dokaz več da je potrebno gore obiskovat čim prej zjutraj in dopoldan, ker se v popoldanskih urah začnejo spreminjat vremenske razmere in s tem posledično se poslovijo lepi razgledi, tudi v gorah velja pravilo »rana ura zlata ura«.

Ob kramljanju se je naš spust hitro bližal koncu, hitro smo bili pri kapeli malo pred kočo tu smo naredili nekaj fotografij, nadaljevali do koče nato pa se spustili do izhodišče. Tu smo se uredili, posedli v kombi in se polni lepih vtisov vrnili proti domu.

Pohod na Raduho je bil letošnji prvi dvatisočak, ki smo ga z lahkoto osvojili. Sklenili smo, da si želimo še več takšnih pohodov in še v večjem številu. Lepo vas vabimo na naše naslednje pohode, ki bodo na nižje pa tudi višje vrhove. Skupaj lahko osvojimo tudi kaj bolj zahtevnega. Vidimo se na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod na Stolpnik, 1.2.2020

Skladno z letošnjim program pohodov smo se podali na Stolpnik. Stolpnik je s 1012 m najvišji vrh Konjiške gore, pogorja ki se razteza jugozahodno od Slovenskih Konjic. Na vrhu je postavljen 25 m visok razgledni stolp, s katerega se nam odpre lep razgled na Pohorje, Paški Kozjak in Boč, ob lepem vremenu se vidijo Kamniško savinske Alpe pa tudi Triglav.

Vremenska napoved je bila ugodna, čeprav malo neobičajna za ta letni čas. Zbralo se nas je kar nekaj. Pridružili so se nam tudi novi člani našega društva in skupaj smo se podali proti Slovenskim Konjicam na kondicijsko turo.

Pot se začne v Slovenskih Konjicah nekaj deset metrov od pokopališča, ki traja do vrha v optimalnih pogojih nekako dve uri. Začetek je bil na makadamski cesti, nato smo zavili levo navzgor po lepo speljani gozdni poti, katera nam je skozi krošnje dreves nudila lep razgled na Konjice, Zreče, ter okoliške vasi vse do Rogle. Na določenih delih poti je bilo kar precej blata, kar pa nam ni vzelo poguma. Bilo zelo toplo pa tudi pihalo ni preveč, čeprav smo v krošnjah slišali pesem vetra. Vmes so imeli krajše počitke za slikanje in opazovanje lepih cvetočih telohov, ki jih ni manjkalo ob poti.

Na Stolpniku.

Po dobrih dveh urah smo bili na vrhu. Odložili smo opremo in se podali na razgledni stolp, kjer pa je pošteno pihal južni veter. Ta nas ni ustavil, saj je na vrhu bil res lep razgled, da smo lahko opazovali že opisane lepote. Po nekaj narejenih posnetkiv smo zapustili stolp, se spodaj okrepčali, odpočili in se počasi odpravili nazaj do izhodišča. Spust je bil maj naporen tako, da smo bili pri avtomobilih zelo hitro, sicer malo blatni. Ko smo se uredili smo se odpravili proti domu.

Pohvaliti pa moram našega malega Aljaža, ki je spet dokazal da zmore, to kar zmoremo odrasli. Ni mu zmanjkalo energije niti na izhodišču, ko nas je vse postregel s pito, ki nam jo je pripravila njegova babica, hvala.

Zadovoljni smo prišli domov, saj smo naredili nekaj za sebe. Vse vabimo na naše naslednje pohode za pridobitev kondicije pred glavno sezono pohodov.

Lepo vabljeni.

Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod zdravju naproti na Goro Oljko, 18.1.2020

PD Polzela je organiziralo že 38. pohod Zdravju nasproti na Goro Oljko, ki je vsako tretjo soboto v januarju. To je sobota, ki je najbližje dnevu, ko je god svete Neže, ki po izročilu kuram riti odveže (po tem datumu kure spet nesejo jajca). Vsa leta je bil pohod dobro obiskan. Tudi letos so se pohoda udeležili pohodniki iz raznih krajev Slovenije. Člani PD Polzela se redno udeležujejo naših pohodov ob Martinovem in se pri nas dobro počutijo. V našem društvu smo se dogovorili, da se letošnjega pohoda na Goro Oljko udeležimo kljub slabši vremenski napovedi. Pohoda se je udeležilo osem članov iz našega društva. Čeprav zaradi megle ni bilo razgleda smo uživali. Zbrali smo se ob 7.00 uri pred šolo v Cirkulanah od koder smo se s kombijem odpeljali do Polzele. S Polzele so nas vodili njihovi vodniki proti vrhu do doma ob cerkvi na Gori Oljki.

Utrinek iz poti na Goro Oljko. Foto: Vili Jurgec

Po slabih treh urah smo bili na vrhu Gore Oljke, kjer po tradiciji domače društvo skuha jajca in čaj. Vsakemu udeležencu podarijo eno kuhano jajce in čaj. Ker smo mi prišli od daleč smo v šali rekli, da se nam ne splača voziti tako daleč za eno jajce. Prijazni člani PD Polzela so nam ponudili toliko kuhanih jajc, koliko smo jih lahko pojedli, pa še za na pot nazaj smo jih dobili.

Po kakšni uri smo se podali nazaj do Polzele in se odpeljali proti domu, tako smo zaključili naše druženje z željo, da se nam v prihodnje pridruži še več naših članov. Bilo je lepo.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Tradicionalni novoletni pohod na Donačko goro 2020

V soboto, 4. januarja 2020, smo se podali na tradicionalni novoletni - tokrat enajsti - pohod na Donačko goro (884 m).

Zbrali smo se ob 7.30 uri, pri šoli v Cirkulanah. Nadaljevali vožnjo do Žetal, kjer so se nam pridružili še preostali planinski prijatelji.

Nezahtevna pot je v lepem, sončnem in za ta čas nekoliko pretoplem vremenu, minila v prijetnem vzdušju. Naši deseterici pa je družbo delal še štirinožni ljubitelj narave, ki se je sicer po delu varovane poti raje dal nositi. Vrh Donačke gore je postregel z lepimi razgledi v okolico. Sledila je malica in pijača iz nahrbtnika, kakšna spominska fotografija in spust proti naslednjemu postanku v Rudijevem domu.

Pred Rudijevim domom 2020. Z Vilijevim fotoaparatom fotografirala neznana planinka. Hvala!

Tako je za nami še en lep otvoritveni pohod v novo pohodniško sezono. Lepo vabljeni na pohode v letu 2020 in seveda na vse, ki bodo sledili...!

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Plan pohodov za sezono 2020

Letak s programom pohodov za 2020 najdete na tej povezavi.