Voščilo 2020

Predlog plana pohodov za sezono 2020

Martinov pohod 2019

Kot vsako leto smo tudi letos organizirali pohod ob Martinovem, ki nekako zaključuje jesenska dela. Ta praznik je pri nas v Halozah še posebno priljubljen, saj se v teh dneh mošt spremeni v vino, kar pa je dober razlog za veselje in praznovanje. Tako je bilo tudi letos.

Na letošnjem tradicionalnem planinskem pohodu so se nam pridružili Čebelarsko društvo Cirkulane s predsednikom Milanom Kolednikom, predsednik Turističnega društva Cirkulane Zvonko Bratušek, ki je udeležencem pohoda lepo predstavil turistični vodnik naše občine in predsednik Društva vinogradnikov Haloze Zvonko Arnečič, ki nas je pričakal pri cerkvi sv. Ane ter nam pripravil degustacijo vin, pridelano v društvenem vinogradu. Lepo nam je opisal tudi sorte grozdja, katerega vino smo poizkusili.

Na letošnjemu pohodu so se nam pridružili tudi planinci iz Polzele in Škofje Loke. Zbralo se nas je kar lepo število, saj nas je bilo skupaj s tremi mladimi planinci okrog 70.

Udeleženci pohoda na Vrbajnšaku. Foto: Vili Jurgec

Zbrali smo se pri Mesariji Kokol v Dolanah ob 9. uri. Pot nas je vodila po cesti mimo gradu Borl, nato po brezpotju po makadamski cesti med vinogradi in po gozdni cesti po nemarkirani poti proti Hrastovcu. V dobri družbi smo opazovali čudovite jesenske barve, katere nam je nudila narava. Pot nas je pripeljala do asfaltne ceste, kjer nas je nenapovedano pričakal domačin in nas postregel z dobro kapljico mošta. Pot smo nadaljevali ob prisrčnem kramljanju in opazovali prelepe barve jeseni in že smo bili na najvišji točki našega pohoda, na Vrbajnščaku, ki je na višini 412 m. Tu je tudi ruševina cerkve svetega Urbana in oddajnik Radia Ptuj. Na tem delu pohoda smo se priključili tudi na tretjo etapo Bračičeve planinske poti. Po krajšem postanku ter žigosanju smo nadaljevali s spustom skozi gozd po markirani poti proti domačiji naših dveh članov Slavka in Marije Bezjak. Lepo sta nas sprejela ter pogostila z dobro kapljico, kavico ter seveda na koncu tudi z degustacijo v lepo urejeni vinski kleti. Po prijetnem druženju smo zapustili klet in z lepega razglednega hriba nadaljevali pot proti cerkvi svete Ane, kjer nas je z dobrim domačim kruhom in žlahtno kapljico lepo sprejel Zvonko Arnečič. Po ogledu cerkvice smo zapustili še ta zadnji hrib in se spustili v dolino do izhodiščne točke, kjer se je končal pohod. Sledila je zaključna pogostitev ob dobri kapljici in poslušanju prijetnih zvokov harmonike našega mladega domačina Nejca Kralja. Hvala Nejc in velika hvala tudi Mariji in Slavku.

Naše druženje se je zaključilo okrog tretje ure popoldan. Zadovolji smo se poslovili ter si zaželeli še več takšnih prijetnih druženj.

Napisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Dvodnevni pohod na Nanos in Slovensko primorje

Končno smo planinci PD Cirkulane dočakali naš dvodnevni izlet v prihajajoči jeseni. V soboto, 28. 9. 2019, smo se ob pol petih zjutraj zbrali pri Osnovni šoli Cirkulane, se prijateljsko pozdravili in se polni energije odpravili s kombijema na pot. Na sredi poti smo spoznali, da nam dan ne bo ravno naklonjen. Začelo je deževati, vendar dež ni ustavil naše dolgoletne želje, da si ogledamo Nanos. Že v daljavi smo videli, da je le-ta ovit v močno meglo. Z avtoceste smo zavili na izvozu Razdrto in se povzpeli s kombijem vse do cerkvice sv. Hieronima. Rosilo je, zato smo se odločili, da gremo samo do oddajnika in nato levo do Vojkove koče na Nanosu (1240 m). Kakšno uro smo posedeli v koči, popili čaj in se do solz nasmejali našemu »mesarju Janezu«. Ko smo prišli do kombija, smo se okrepčali in nadaljevali pot do turistične kmetije Abram. Tam smo si pogledali velikega medveda, zaprtega v kletko, ki tehta okrog 250 kg. Oskrbnik nam je povedal, da na Nanosu poleg medvedov živijo še zveri.

Pot smo nadaljevali proti Vipavi in v Podgorju štartali po makadamski poti, ki nas je vodila skozi gozd, ki se je vse bolj redčil, na Slavnik. Ta vrh imenujejo pohodniki tudi Istrski Triglav. Zadnji del vzpona smo opravili po obširnem travniku, posejanim z redkim grmičevjem. Na travniku so cveteli vijolični grmički in tudi narcis ni manjkalo. Kljub oblačnemu vremenu smo videli Istro s Koprskim zalivom, od tod pa je tudi lep razgled na Alpe, Nanos, Snežnik, v jasnem vremenu pa lahko vidimo vse do Benetk. Močno je pihalo, zato smo hitro pohiteli v kočo (Turnova koča na Slavniku – 1018 m), kjer stoji oddajnik.

Želela bi pohvaliti našega najmlajšega pohodnika iz vrtca Cirkulane, Aljaža, ki razigrano, veselo in nagajivo stopa po novih planinskih poteh. Njegova zgovornost in volja do hoje sta občudovanja vredni. Tokrat je na pohodu dobil od našega predsednika Dnevnik mladega planinca, v katerega bo odslej s starši beležil svoje osvojene vrhove.

Imeli smo srečo…vreme se je izboljšalo in na naše obraze se je prikradel zadovoljen nasmeh. Za prvi dan smo opravili svoje, zato smo se podali proti Kopru in poiskali naše prenočišče.

Ko smo se nastanili, smo šli na ogled po mestu. Vrvež po mestu je bil velik, saj se je ravno na ta večer odvijala prireditev Sladka Istra. Povsod je bilo vse polno sladkih in še slajših dobrot.

Drugo jutro smo pot nadaljevali proti Strunjanu. Bil je zelo lep, topen in sončen dan…pravi dan za pohajkovanje po morju. Pot smo pričeli v Strunjanu, šli smo po planinski poti, z lepim razgledom proti Piranu, vse do Marijinega križa. Zelo rada imam ta kraj, zato ga tudi vsako leto s srcem obiščem. Naredili smo kakšno dobro fotografijo in uživali v razgledu na morje in klif. Strunjanski klif je z višino do 80 metrov najvišji flišni klif ob celotni Jadranski obali. S svojimi prepadnimi stenami omejuje edini neokrnjen del slovenske obale. Večji del te obale predstavlja Mesečev zaliv, ki kopalcem zaradi odmaknjenosti, ponuja mir in pa veličasten pogled na klife. Tudi morje je tu najbolj čisto, saj rastejo tukaj nekatere redke vrste alg ter do meter velike školjke – leščurji, raste tudi tipično mediteransko rastlinstvo. Celotno območje je zavarovano kot Naravni rezervat Strunjan. Ob obali smo pot nadaljevali proti Fiesi in vse do Pirana. Lepa sončna nedelja je v Piran privabila vse polno turistov. Bilo je kot sredi poletja.

Vrnili smo se do kombijev in zadovoljno pokramljali. Ena skupina pohodnikov se je vrnila proti domu, druga pa je pot nadaljevala še do Spodmolov, ki se imenujejo po svoji značilni obliki tudi »Ušesa Istre«. Le-ta naj bi »poslušala«, kaj se pogovarjajo ljudje v dolini. To območje se imenuje Veliki Badin in je uvrščeno v območje Natura 2000.

Gozd se počasi že odeva v jesenske barve…jesenko rastje, megla, obala, morje, posebno zaobljeni kamni, skale in pogled na klif so bili nepozabni, nepozabno je bilo tudi naše prijateljsko druženje. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je na pohodih vedno lepo.

Marjetka Mlakar

Galerija slik

Pohod na Gorjance, 24.8.2019

Že nekaj let je bila želja, da organiziramo pohod na Gorjance. To željo smo upoštevali v planu pohodov za letošnjo leto. Zbrali smo se v Cirkulanah pri šoli ob 5:00 uri, od koder smo se s kombijem odpeljali v smeri Kidričevega, Rogaške, Brežic in nato v smeri vasi Gaberje pod Gorjanci do parkirišča, od koder so nas vodile markacije proti vrhu.

Na parkirišču se nam je pridružila Natalija tako, da se je naše število povečalo. Bilo nas je osem odraslih članov in najmlajši aktivni član Aljaž Štumberger. Skupaj smo nadaljevali po lepo nadelani poti skozi gozd. V soparnem dnevu nas je pot vodila čez razgleden travnik s katerega se nam ob lepi vidljivosti odpre razgled proti Kamniškim in Savinjskim Alpam. Mi nismo imeli te sreče, saj je bila v dolini nizka oblačnost. Pot nas je peljala do mostu, ki pelje čez manjši potoček. Zabavali so nas prijetni komentarji našega najmlajšega udeleženca Aljaža, kateremu ni zmanjkalo besed. Nato nas je pripeljala do studenca Gospodična, ter do koče pri Gospodični. Sledil je manjši počitek in nadaljevanje poti, ki nas je pripeljala na Trdinov vrh na Gorjancih.

Vrh smo dosegli brez težav čeravno nas je zadnji vzpon proti vrhu kar pregrel. Kljub naporu Aljažu ni zmanjkalo besed in nam je imel vedno kaj za povedati. Na vrhu preoblačenje, fotografiranje, raziskovanje ter ogled okolice. Kljub sončnemu vremenu razgledi niso bili najboljši, bili pa smo zadovoljni saj smo osvojili Trdinov vrh.

Utrinek iz pohoda na Gorjance

Sledil je povratek po isti poti proti izhodišču. Spust ni bil naporen, a kljub vsemu smo komaj čakali, da se nam prikaže koča pri Gospodični. Tu smo se ob hladnih napitkih osvežili in odpočili, da smo z lahkoto nadaljevali proti parkirišču. Med potjo do parkirišča nam je Aljaž zaupal skrivnost, kako prijetno je v vrtcu. Morda si je ob tem tudi kdo od nas zaželel, da bi obiskoval vrtec.

Pot je bila prijetna. Hitro smo prišli do kombija, kjer smo se uredili nato pa nadaljevali nazaj proti domu. Med potjo domov je sledil krajši počitek z hladno osvežitvijo ob prijetnem analiziranju samega pohoda. Čas je hitro minil tako da smo se varno pripeljali do Kidričevega nato pa nadaljevali do Cirkulan kjer se je tudi zaključila naša tura.

Želim si več takšni pohodov v prijetni družbi, pridružite se naslednjič na pohodu - ne bo vam žal.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Dvodnevni pohod na Špik

Pa saj ni bil dvodnevni, začel se je v petek popoldan z vožnjo proti Vršiču in nato par korakov do Koče v Krnici, prenočevanje in po ranem bujenju pohod na Špik še v jutranji temi. Malce v dvojini pa je ta pohod vseeno bil, pridružila sta se še nam dva člana iz PD Hajdina, kar ga naredilo še prijetnejšega.

Vsekakor je za nami lep, tehnično in kondicijsko zahteven pohod s katerim nekako na najlepši način zaključujemo obiske visokogorja v tej sezoni. Zaradi dobrih izkušenj na pohodu na Krna sva se vodnika tudi tokrat odločila pohod časovno razdeliti na petek in soboto – med severovzhodom in severozahodom naše deželice je vseeno precejšnja razdalja.

Čeprav morda kdo ni navdušen nad rano uro za bujenje, začetek pohoda še v temi in užitek ob pogledu na vršace, ki jih osvetli sončni vzhod vse to odtehta.

Tako se nas je na pot podalo sedem, ena članica odprave si je pohod splanirala po svoje. Od koče smo se podali v smeri Špika in hitro, kot že omenjeno, še v temi prispeli do hudourniške grape, ob kateri se je začel vzpon. Po dobri uri hoje smo začeli prečiti omenjeno grapo, nato pa se še nekaj časa vzpenjali ob njej. Višje se pot obrne v levo, ter se prične prečno vzpenjati čez pobočja porasla z ruševjem. Ob lepih razgledih na okoliške vrhove smo prispeli do zgornjega pobočja, ki se strmo spušča proti Krnici. Od tu se pot strmo vzpne. Nadaljevali smo na severno stran Gamsove špice in nekoliko naprej prišli na sedelce, kjer pot zavije v levo in nas je po krajšem vzponu pripeljala do zahtevnejšega dela poti.

Odložili smo palice, si nadeli varovalno opremo in se s pomočjo varoval povzpeli proti vrhu Lipnice. Sledil je spust za nekaj višinskih metrov in premagovanje strmih pobočij, s pomočjo varoval, proti vrhu Špika.

Nekako od tam, kjer se združita pot iz Krnice in pot čez Kačji graben nam je preostal še zadnji zelo strm vzpon, kjer smo se po precejšnji strmini vzpenjali po razčlenjenem skalovju. Ta del ni varovan in je izpostavljen padajočemu kamenju. Po približno polurnem plezanju smo stopili na vrh Špika, od koder se nam je odprl prečudovit razgled, ki odtehta vloženi napor.

Eto nas na vrhu Špika. Foto: planinka iz Radovljice

Seveda pa si takrat, ko si na vrhu šele na pol poti. Tako se je po vsem prijetnem na vrhu bilo potrebno spustiti nazaj v Krnico. Zjutraj sta bila naša zaveznika prijeten hlad obilica energije, na poti nazaj ne več. Kljub temu smo se hitro spuščali in v pričakovanih časovnih okvirih dosegli nižje predele poti. Občasen piš vetra, najprej ruševje, ki mu sledijo prva drevesa in končno gozd s svojo senco, so omilili moč žgočih, popoldanskih sončnih žarkov.

Ampak sesti v senco marele pri koči, popiti hladno pijačo »je pa zakon«. Tako smo spet kompletni pobrali svoje stvari, se poslovili od prijazna oskrbnika, ter nadaljevali. Vili se je spet izkazal in kombi pripeljal do spodnjega parkirišča, kjer smo se umili pri vodnjaku, se preoblekli, pokramljali z rojakom in polni lepih vtisov nadaljevali pot proti domu.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda iz kartice Vilijevega fotoaparata nekaj sem pa jih našel na svojem telefonu.

Pohod na Triglav 2019

Dvodnevni pohod na Triglav našega društva je postal tradicionalen. Tudi letos smo osvojiti vrh. Kot običajno, ura odhoda enaka, datumi približno enaki, kakšna sprememba le pri izbiri poti ali v vodniški ekipi. Posebej pa je razveseljivo, da imamo vsako leto zraven nove obraze iz naše in širše okolice, ki nam zaupajo. Po planu smo se odpeljali proti Slovenski Bistrici kjer smo pobrali preostali del ekipe.

Nadaljevali smo proti Ljubljani, nato skozi Bled na Pokljuko kjer je bil predviden začetek našega vzpona proti Triglavu. Okrog sedmih zjutraj smo bili vsi nared tako, da smo se lahko začeli počasi vzpenjat. Bilo nas je petindvajset, večina takšnih, ki so se prvič podali proti našemu čudovitemu Triglavu. Vremenska napoved je bila ugodna tako, da smo kljub velikemu številu udeležencev dobro premagovali pot proti Vodnikovemu domu. Postajalo je vedno bolj vroče tako, da je postanek v Vodnikovem domu, kar prijal. Malo smo si odpočili, okrepčali, dopolnili zaloge vode in nadaljevali po lepi razgledni poti. Imeli smo že nekaj ur hoje za sabo. Počasi se je že poznala utrujenost, a kljub temo smo pot dobro premagovali. V daljavi smo že lahko opazovali Triglav, kar nam je omogočilo čudovito vreme. Videli smo tudi Dom Planika in Triglavski dom na Kredarici. Prišli smo do razpotja za dom na Planiki in Kredarico. Po krajšem počitku je Boris predlagal, da nadaljuje sam proti Kredarici, kar smo mu po posvetu omogočili, ostali pa smo nadaljevali proti Planiki.

Pot je bila strma in dokaj naporna, bilo je vroče. Ker smo bili velika skupina smo počasneje napredovali, a kljub temu smo okrog dveh popoldan dosegli dom Planika. Sledil je počitek in okrepčilo. Potem smo nadaljevali po predvidenem planu in sicer tako da smo nekateri odložili odvečno opremo, ter vzeli samo nujno za vzpon na vrh. Del ekipe pa je imel drugačne načrte in so vzeli vso opremo na vrh ter na sestopu nadaljevali iz Malega Triglava direktno proti Kredarici.

Vsi skupaj smo počasi in varno, opremljeni z varovalnimi pasovi in čeladami, nadaljevali proti malemu Triglavu. Večkrat smo se zaustavili in občudovali čudovit gorski svet, saj so nam to dopuščale vremenske razmere. Vsi smo varno prišli na Mali Triglav od koder smo po grebenu nadaljevali proti vrhu z Aljaževim stolpom. Pot ni enostavna, zahteva fizično, tehnično in psihično pripravljenost. Kljub vse naporom smo okrog petih popoldan zadovoljni stali na vrhu Triglava ob Aljaževem stolpu. Po stisko rok smo občudovali vrhove okrog nas si malo odpočili nekaj popili, nato je sledilo slikanje, ter tradicionalni krst za prvi vzpon na Triglav. Vsi smo bili zadovoljni, bile so razne čustvene debate o samem vzponu in seveda je že bilo razmišljanje o sestopu.

Sledil je sestop. Polni prijetnih občutkov smo prišli nazaj do Malega Triglava, tu smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina proti Kredarici, ostali smo sestopili proti Planiki. Brez težav smo premagali spust proti Planiki. Tu smo vzeli opremo, ki smo jo prej odložili in hitro mahnili proti Kredarici, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. Malo smo morali pohiteti saj se je približevala noč in potrebno je bilo premagati še kar zahteven del poti po varovani poti in preko melišča, kar bi bilo v temi zelo zahtevno. Z malo napora smo pot premagali v rekordnem času saj smo že v mraku dosegli Kredarico. Nekatere je na poti do Kredarice razveselil Milan, ki je prišel nasproti in utrujene razbremenil nošnje nahrbtnika.

Po prihodu na Kredarico smo pozabili na ves napor, malo smo se sprostili, razveselili, namestili po skupnih ležiščih in vsak po svoje odpočili. Jutro je prišlo hitro. Po vstajanju urejanje, zajtrk, občudovanje jutra na Kredarici, slikanje in okrog sedmih odhod proti dolini Krme kjer nas je že čakal avtobus.

Hitro smo se spuščali in po dobrih dveh urah so že dosegli pastirski stan Prgarca. Po okrepitvi in počitku smo nadaljevali proti dolini, občudovali vrhove, ki so še bili prej pod nami sedaj pa so se že strmo dvigali nad nami. Spust ni bil preveč enostaven a kljub temu smo po dobrih petih urah vsi varno prišli v dolino Krme do parkirišča, kjer smo malo počakali na avtobus, ta čas pa smo izkoristili za preoblačenje in urejevanje.

Nadaljevali smo, po predhodnem dogovoru, do Kranja na že nam znano lokacijo v gostilno našega domačina Zdenka se okrepčali in zaužili hladne napitke, s katerimi nam je počastil Boris. Vsi smo se varno in zadovolji vrnili domov, za kar je zaslužen vsak posameznik z svojo poslušnostjo in disciplino, ki je zelo pomembno pri tako množičnem vzponu.

Še enkrat hvala vsem,vidimo se na naslednji turi.

Zapisal:Vili Jurgec

Galerije slik pohoda na Triglav 2019

Pohod na Krn

Vodnika planiranega pohoda na Krn, sva se odločila ponuditi malenkost spremenjen urnik pohoda. Po opravljeni turi in ob ogledu radarske slike padavin v poznem sobotnem popoldnevu, se je izkazalo, da sva se odločila prav.

Tako smo prvo etapo poti iz Lepene do koče pri Krnskem jezeru opravili že v petek, 5.6.209, pozno popoldan. Seveda se je bilo do Lepene potrebno pripeljati. Na pot smo podali v zgodnji popoldanski uri. Vili, Stanko, Franc in Darko so me pobrali spotoma, na Ptuju sta se pridružila še Klavdija in Milan. Tako je Vili prevozil dobršen del Slovenije, prelaz Vršič ter parkiral pri koči dr. Klementa Juga.

Serpentinasto, široko pot skozi gozd ob visokih popoldanskih temperaturah smo opravili v predvidenem času in nekako pred osmo zvečer prispeli v dom pri Krnskih jezerih. Tu smo se okrepčali, kakšno rekli, z prijaznim osebjem dogovorili vse za prenočevanje in skladiščenje ne nujnega za pohod na vrh Krna.
Na vrh Krna mimo Krnskega jezera smo se odpravili naslednje jutro v soboto, 6.7.2019. Vstajanje ob pol petih, zajtrk iz nahrbtnika, odlaganje nepotrebne teže v dogovorjen skladiščni prostor in 'začni iti'.

Pogled na Krn v jutranjih urah. Foto: Vili Jurgec

Zložna pot pa nas je dokaj hitro pripeljala do bisera Krnskega pogorja - Krnsko jezero in ob njem vabljive pašnike. Ob čudovitih pogledih na okoliške vrhove smo prečili travnato planino mino lovske koče in se za njo pričeli vzpenjati. Pot se nato še nekoliko bolj vzpne in vodi proti Krnski škrbini. Ob prehodu na strmejša pobočja, smo tako za vzorec še prečili manjše snežišče. S škrbine smo nadaljevali po poti, ki se začne vzpenjati po travnatem pobočju gore. Pred tem smo si ogledali še ostanke iz časa prve svetovne vojne in drugih pomnikov tega žalostnega obdobja zgodovine.

Vse bolj razgledna pot nas je nato vodila do vrha Krna, ki smo ga vsi dosegli. Pozneje smo se z vrha spustili do Gomiščkovega zavetišča, kjer smo naredili postanek in občudovali stvaritve narave.

Sledil je povratek proti domu pri Krnskih jezerih, na škrbini smo se razdelili v dve skupini, ena je nadaljevala po poti prihoda, druga pa je dala duška svoji radovednosti in smo tako spoznali še del poti, ki je speljana po melišču. Obe poti se nižje združita tako, da smo družno mahnili do Krnskega jezera. Po postanku in uživanju na obrežju jezera smo nadaljevali po obrežni poti in kaj kmalu prišli do doma.

Sledila je pot do doma v Lepeni. Kar nekam vlekla se je, čeprav smo cilj dosegli v predvidenem časovnem okviru. Popoldanska vročina, kanček utrujenosti, preznojenost… pač vzbudijo tak občutek. Zato pa se je, po nekaj minutah vožnje, umivanje v naravnem vodotoku tako zelo prileglo.

Za nami je še ena uspešna tura, iz katere smo - prepričan sem v to - vsi udeleženci odnesli samo pozitivne vtise.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz kartice Vilejevega fotoaparata in nekaj narejenih z mojim telefonom.

Kranjska Gora – Vitranc – Ciprnik - jezero Jasna

Po programu Planinskega društva Cirkulane smo organizirali pohod na Vitranc in Ciprnik v soboto, 22.6.2019. Zbrali smo se ob 5:00 uri pred osnovno šolo v Cirkulanah od koder smo se odpravili proti Gorenjski.

Čeprav vremenske napoved ni bila najboljša smo želeli opraviti planiran pohod. Zbralo se nas je za dva osebna avtomobila.

Foto: Vili Jurgec

V Kranjsko Goro smo prispeli okrog osme ure in parkirali na parkirišču pri postaji žičnice, ki vozi do Bedančeve koče na višini 1107m. A ura je bila komaj nekaj čez osmo, tako da smo nadaljevali peš po strmem smučišču po tematski poti, ker sedežnica začne vozit šele ob deveti uri. Vspenjali smo se hitro, kar so nam dopuščale vremenske razmere. Po dobri uri v spona smo prispeli do Bedančeve koče ter Kekčevega zavetišča. Po krajšem počitku, slikanju in ogledu lepih razgledov smo nadaljevali proti Mojčini koči. Pot je bila strma, vremenske razmere so se malo poslabšale, kljub temu smo dobro napredovali. Bili smo že pri Mojčini koči ko je pričelo rahlo deževati. Pred kočo so nas lepo sprejeli lastnik koče s hčerkico ter njihova delavka.

Po krajšem posvetu in počitku pri koči smo kljub slabim razmeram nadaljevali proti vrhu Vitranca 1555m, nato še kljub tuširanju na vrh Ciprnika 1747m. Tu in tam se je vreme malo razvedrilo tako da smo vmes pa tudi iz vrha skozi meglice lahko videli skakalnice v Planici. Ob idealnem vremenu pa z vrha Ciprnika lahko opazujemo večino najvišjih vrhov Julijskih Alp, Karavank, Krške Alpe, Visoke Tatre, Karnijske Alpe in Ziljske Alpe. Bilo je lepo in varno smo po slabih dveh urah vrnili nazaj v Mojčino kočo, kjer smo se malo okrepčali in pokramljali ob Viljamovki, ki nam jo je ponudil prijazen lastnik koče. Ta čas je zunaj močno deževalo tako, da smo se v koči zadržali dobri dve uri. Ko je prenehalo deževat smo se podali nazaj proti Kranjski Gori in to po zelo strmem pobočju proti jezeru Jasna. Po dobri uri hoje smo brez zdrsov po strmem razmočenem terenu prišli do jezera Jasna, kjer smo uživali in se fotografirali ob tej naravni lepoti.

Od jezera Jasna nas je vodila pot po Krajnski gori do parkiranih avtomobilov, na višini 810m, od koder smo zadovoljni nadaljevali pot proti domu. A to še ni vse. Na poti domov smo se ustavili pri naši načelnici Marjetki, ki nam je ob dobri kavici in osvežilnih napitkih ponudila še slastno pecivo, da nam je polepšala naš pohod, katerega se sama ni mogla udeležiti. Naj ji to ostane v navadi. Hvala Marjetka.

Hvala vsem za udeležbo, vidimo se na naslednji turi na katero ste že sedaj vabljeni, več nas bo bolj bo lepo.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik

Dvodnevni izlet na Pag

V petek popoldan, 31. 5. 2019, smo se planinci PD Cirkulane odpravili na težko pričakovani dvodnevni izlet na sosednjo Hrvaško, na otok Pag in v Paklenico. Prijateljsko smo se pozdravili, si stisnili roko in se odpravili na pot.
Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli na Pag v kraj Miškovići, kjer sta nas sprejela naša prijazna gostitelja ter člana PD Cirkulane, Marija in Slavko. Oddala sta nam apartmaje in nam pripravila okusno večerjo. Dan se je hitro prevesil v noč, zato smo se odpravili v apartmaje in se odpočilli za nov dan.

Foto: Aljaž Zidanšek

Drugi dan smo se zjutraj rano vstali, se okrepčali, si nadeli planinsko opremo in se odpravili do najvišje točke Velebita. Najprej smo se s kombijema zapeljali visoko po makadamski cesti na višino 908 m do Libinjske kose. Od tu smo pot nadaljevali peš. Z Libinjske kose smo se usmerili levo v smeri Sv. Ivan. Po travnatem in skalnatem terenu smo obšli nekaj vrtač in prišli do razvaline kapelice Sv. Ivan. Tik pred kapelico nas je smerokaz usmeril v levo v smeri Vlaški grad in Sv. Brdo. Ko smo prečkali pašnik, se je pot začela vzpenjati po obronkih Debelega brda skozi tipičen kraški teren. Zanimivo je bilo opazovati različne barve skal in kamenja. Tudi pestrost rastlinskega in živalskega sveta je tukaj izjemna (različne vrste zvončnic, vresje, kadulja, orhideje, divji šipek, v višjih legah tudi encijan in narcise; in 4000 različnih živalskih vrst). Narava je bila prečudovita, samo prisluhniti smo ji morali in korak je bil kmalu lažji. Moteč je bil le zelo močan veter, ki nas je na čase kar premikal. Del skupine je pot nadaljeval naprej, del skupine pa se je vrnil na izhodišče. Prva skupina je pot nadaljevala proti Vlaškemu gradu (1280 m), ki se trenutno obnavlja, in Sv. Brdu (1751 m). Pot je bila strma, vetrovna in zahtevna, skupina se je vrnila krožno po drugi poti do kombija.

Vrnili smo se do apartmaja, kamor sta nas pripeljala naša šoferja Vili in Stanko in si pripravili večerjo. Voda je bila še zelo mrzla, zato smo si namočili v vodo le noge. Pogumni Aljaž in Klavdija pa se seveda nista dala, zaplavala sta in naredila otvoritev kopalne sezone. Specialitete iz žara pa so bile kot nalašč za naše lačne trebuščke. Posedeli smo in se pogovarjali ter šalili še pozno v noč.

Drugi dan smo se zbudili bolj pozno, se v miru sprehodili ob plaži. V tem času je bilo še vse mirmo in spokojno, nikjer nobenega turista in ne vrveža. Pozajtrkovali smo, pospravili prtljago in se se odpravili proti Nacionalnemu parku Paklenici. Ime je dobil po smoli črnega bora, tim. paklini, ki se je uporabljala za premazovanje ladij, neredko pa tudi v narodni medicini. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških oblik, rastlinami, živalm ter z nedotaknjeno naravo. Sestavljena je iz apnenca in dolomita, zato jo odlikuje bogastvo kraških pojavov kot so škraplje, okna, kuki, jame…

Pot smo pričeli v Veliki Paklenici in nadaljevali po kanjonu, nad katerim se stene vzpenjajo v višino tudi do 400 m, v njih pa je do 400 opremljenih plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Ob pogledu na prekrasne kamnite stene nam je zastal dih. To je zares pravi raj za alpiniste. Po slabi uri hoje smo se usmerili desno proti gozdarski hiši Lugarnica (400 m n.v.), tam smo pomalicali in se okrepčali. Ko smo tako posedeli, sta nas presenetila naša gostitelja. Prišla sta se poslovit in naredili smo še skupno fotografijo v spomin na prekrasno druženje.

Vrnili smo se v kanjon in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik