Pohod na Triglav 2021

V soboto, 24.7.2021 in nedeljo 25.7.2021, smo izpeljali dvodnevni pohod na Triglav. Tako, da vsaj delno izvedemo naše predvidene pohode kljub epidemiološkim razmeram. Pohod na Triglav izpeljemo vsako leto najmanj enkrat. To opazijo tudi ljudje od drugod, ki imajo željo osvojiti Triglav. Željo jim z veseljem izpolnimo kakor bi jo tudi našim občanom, a žal ni interesa ali zaupanja v izkušene vodnike PZS PD Cirkulane.

Pot se je začela v soboto ob 3.00 uri zjutraj izpred šole v Cirkulanah, se nadaljevala proti Ptuju, Slovenski Bistrici, Ljubljani, Mojstrani nato v dolino Krme do parkirišča (870 m.n.v.). Po krajšem okrepčilu, razdeljevanju opreme in nasvetov smo pričeli z vzponom.

Vzpon do vrha Triglava je potekal mimo pastirskega stana na Prgarca (1763 m. n.v.), kjer smo si odpočili. Vzpon smo nadaljevali po markirani poti čez kalvarijo proti domu na Kredarici (2515 m.n.v.). Pot nam je že dobro poznana in smo jo premagali v predvidenem času, ne glede na postanke, razgledovanja in občudovanja gorske narave. Na Kredarici je sledil počitek in nabiranje energije za vzpon na Triglav (2864 m. n. v.). Po dogovoru smo odložili odvečne stvari v nahrbtnike dali samo nujno, nadeli varnostne pasove, čelade in se v koloni podali proti vrhu. Pot do Malega Triglava (2725 m. n. v.), ki je tretji najvišji vrh v Sloveniji smo zlahka osvojili, nato smo varno nadaljevali proti Aljaževemu stolpu in varno dosegli naš cilj. Imeli smo lep razgled in veliko veselja, da smo osvojili streho Slovenije.

Seveda pa ob Aljaževem stolpu nismo pozabili »krstiti« letošnjih prvopristopnikov, narediti kakšne spominske fotografije in predvsem uživati v tistem občutku, ki ga lahko doživiš le na vrhu naše najvišje gore.

Sledil je spust do doma na Kredarici. Uredili smo potrebno glede prenočišč in se polni lepih vtisov namestili.

Zvečer in ponoči smo uživali gostoljubje doma na Kredarici, naslednje jutro pa je sledila pot nazaj v dolino in proti domu.

Pot v dolino do avtobusa se je iztekla v pričakovanem času, kako dolgo bo trajala vožnja domov pa je bila uganka. Namreč sledil je postanek v Kranju. Pa se je vse dobro izteklo in dokaj hitro smo bili v prijazni restavraciji Gitadela, kjer smo z odličnim kosilom nadoknadili izgubljeno energijo.

V popoldanskih urah smo se varno vrnili v Cirkulane, zadovoljni da nam je spet uspelo brez kakršnih koli nevšečnosti, zato vas vabimo da se nam v prihodnje pridružite na naših pohodih.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Jezersko - Češka koča, Ledine - Logarska dolina

V četrtek, 15. 7. 2021, smo se rano zjutraj pohodniki Planinskega društva Cirkulane odpravili na izlet oz. pohod na Jezersko, ki se nahaja v bližini meje z Avstrijo, na območju med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami. Jutro je bilo prijetno, tudi sonce je že kukalo izza oblakov in nas pozdravljalo na naši poti. Od pomladi smo prehodili nekaj manj poti kot prejšnja leta zaradi epidemije, zato smo bili polni novih pričakovanj, predvsem pa upanja, da bi si nabrali dovolj moči za današnji preskus vzdržljivosti in poguma.
S kombijem smo se peljali mimo Kranja, Preddvora, po dolini Kokre na Spodnje Jezersko, pot smo nadaljevali na Zgornje Jezersko do Planšarskega jezera,nadaljevali smo proti parkirišču pod postajo tovorne žičnice. Nad nami se je dvigala Ravenska Kočna in prvi žarki sonca so sramežljivo osvetlili bližnje vrhove. Češka koča je bila prva točka, ki smo jo želeli osvojiti. Na razcepu smo krenili navzgor čez gozdno poseko in hodili dobro uro skozi dišeč smrekov gozd. Kaj kmalu smo skozi nizko ruševje prišli do skalnatih sten, ob katerih je potekala planinska pot, ki je bila dobro zavarovana z jeklenicami. Pred nami se je odprl pogled na zasnežene Ledine. Med skalovjem je še cvetelo resje, podlesne vetrnice, repuši, alpske velese in navadne ciklame. Uživali smo v prekrasnem razgledu na vrhove in kmalu smo za zadnjim ovinkom zagledali streho znamenite Češke koče na Spodnjih Ravneh. Ob daljšem postanku smo se okrepčali, ter občudovali od sonca obsijano Babo, Ledine s snežišči, greben Dolgega hrbta. Opazovali smo poti, ki po meliščih in strminah vodijo na Grintovec, Kočno, Skuto… Skuta je še posebej mogočna in veličastna v svoji veličini.

Opremil smo se z varnostnimi pasovi, čeladami in nadaljevali smo pot mimo Žrela na kočo na Ledinah. Kratkemu spustu do Slovenske poti je sledila razgibana pot ob jeklenicah in klinih. Imeli smo čudovit razgled na nižino na eni strani in vrhove na drugi strani. Bili smo ponosni nase, saj smo se preizkusili v treh pomembnih prvinah, vzdržljivosti, previdnosti in solidarnosti.
Prav z veseljem in še vedno lahkega koraka smo odšli do koče na Ledinah (Kranjska koča) in si privoščili počitek. Nad nami se je dvigala mogočna Velika Baba, pa Koroška in Kranjska Rinka.
Pot smo nadaljevali do Jezerskega in Savinjskega sedla, vremenske razmere so bile dokaj primerne z malo vročine, a mi smo pohiteti našega cilju naproti. Vseeno pa ob poti nismo mogli prezreti prekrasnih modrih sviščev in številnih cvetlic v skalah. Lepo smo napredovali proti Okrešlju, vmes opazovali čudovite vrhove: Turski žleb, Kamniško sedlo, Brano… Krajši postanek smo naredili ob skali z ploščami ponesrečenih na vaji gorske reševalne na Okrešlju. Nadaljevali smo proti gradbišču nove koče na Okrešlju, na poti proti Logarski smo se za krajši čas ustavili pri izviru reke Savinje. Nadaljevali smo proti Logarski dolini, prevladala je dobra volja in velika sreča v naših srcih, saj smo prava ekipa in vedno znova nam uspe doseči zastavljeni cilj… Bilo je nepozabno.
Hvala tudi naši tajnici za dostavo na izhodišče in čakanje v Logarski dolini.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod na Peco

V soboto, 3. julija 2021, smo se ob šestih zjutraj ljubitelji gora PD Cirkulane zbrali pred šolo v Cirkulanah in se podali v naš prelep gorski svet. Naš cilj je bil osvojiti Peco, 2125 metrov visoko in šest kilometrov dolgo planoto – veličastno koroško goro, ki v notranjosti skriva nekdanje rudnike svinca in cinka.

Pot nas je vodila skozi Velenje proti Črni na Koroškem, vse do Podpece in naprej do parkirišča. Z kombijem smo se zapeljali visoko do Jakob, se opremili in se podali proti koči. Vreme je bilo lepo, sonce je že v zgodnjih jutranjih urah pokazalo svojo moč. Med hojo smo opazovali drevesa, naravo, fotografirali cvetje, prisluhnili petju ptic in pogovorom navdušenih planincev.
Do Doma na Peci, ki je na višini 1665 metrov, smo v lepem sončnem vremenu prišli kar malo zadihani, zato je bil nekaj minutni počitek še več kot koristen. Pred kočo je nekaj miz in klopi za oddih in okrepčilo. Posedli smo se okrepčali in po krajšem počitku nadaljevali pot proti vrhu.

Napotili smo se do sedla v bližini Male Pece proti najvišjemu vrhu, 2125 metrov visoki Kordeževi glavi. Tam se nam je pogled ustavil na Olševi in Kamniško-Savinjskih Alpah v ozadju. Po razgledovanju, smo nadaljevali proti razcepu za zahtevno in zelo zahtevno pot. Zavili smo levo se opremili z opremo za samovarovanje, kot je predpisano za tako zahtevno plezalno pot. Kaj je lahko še lepšega kot se dotakniti skale in prisluhniti njeni nemi govorici? Med nami sta bila tudi dva mlada enajstletna planinca Žiga in Gal, ki sta uživala, se pridno varovala in uživala na pogledu na prepade, previse in razglede, ki jih lahko doživiš le v živo. Plezalni del poti smo vsi varno premagali in se po lepem malo vetrovnem vremenu podali proti vrhu. Na vrhu je bilo sončno, malo vetra in lep razgled na del Štajerske in domala na vso Koroško, na del Avstrije, Pliberk... Naredili smo nekaj fotografij in kar nekaj časa uživali na vrhu.

Nazaj smo se vrnili po položnejši poti mimo kažipota za avstrijski mejni prehod Knepsovo sedlo. Koča in seveda zaslužen počitek nas je kar klical k sebi. Le deset minut hoda od koče je Matjaževa jama na Mali Peci. Obisk pri Matjažu je zanimiv, še bolj pa je zanimiva pravljica o Kralju Matjažu. Ali bo res kdaj Matjaževa vojska vstala in pregnala krivico s sveta in povrnila zlate čase? Ja, to je veliko vprašanje, na katero lahko odgovori le pravljica. Naj živijo pravljice! Naj se Matjaževa brada ovije trikrat okoli mize ali celo devetkrat, potem pa naj vendarle vstane in srečno vlada slovenskemu rodu.

Kralja Matjaža smo pustili spati in se odpravili proti parkirišču. Tu smo se uredili, sedli v kombi in se podali proti domu. Opazovali smo naravo, prijetno kramljali in podoživljali naš prekrasno preživet dan. Upam, da v bodoče naša druženja večkrat ponovimo kakor je bilo pred epidemijo. V želji, da nas epidemija zapusti vas vse vabim na naše pohode naj bodo zahtevni ali manj zahtevni. Vse je mogoče, če je le volja. Več nas je lepše bo.

Zapisal in fotografiral: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Slovensko primorje - 19.6.2021

Planinci PD Cirkulane ne počivamo, zato smo organizirali pohod po Slovenskem primorju. Pohod se sicer ne ujema z planom naših pohodov, ki smo ga zaradi epidemije prisiljeni prilagajati. Tako smo se odločili organizirati strokovno ekskurzijo na Slovensko primorje.

Ob petih zjutraj smo se zbrali pred OŠ Cirkulane, se pozdravili in se še malce zaspani podali novim dogodivščinam naproti. Odpravili smo se proti Ptuju, ter nato skozi Kidričevo in Slovensko Bistrico, skozi Ljubljano do Kozine, kjer smo nadaljevali pot proti Kopru. Postanek v Kopru sprva ni bil predviden, zaradi izredno visoke temperature smo se odločili, da spremenimo traso poti.

Našo pot smo tako po krajši okrepitvi pričeli iz parkirnega prostora v Kopru. Toplotna obremenitev je bila velika ob premagovanju poti do Izole. Imeli smo zelo lep razgled na morje in pristanišče, na drugi stran poti pa smo lahko občudovali okrasno grmičevje in borovce, ki imajo ob morskem pasu, zaradi burje in drugih naravnih vplivov posebno oblikovane krošnje.

Pot nas je nato pripeljala do kampa v Izoli, od koder smo nadaljevali pot skozi center do parkirišča nekdanje tovarne Droga. Tu nas je prijetno presenetil naš šofer, ki je tja pripeljal avtobus. Bili smo zelo veseli, saj je pripeljal tudi hladne napitke in nekaj hrane. Tako smo se dobro okrepčali in osvežili, kar nam je v takratni vročini zelo prijalo.

Pot smo nato nadaljevali skozi mesto na hrib do hotela Belvedere in kampa, kjer se je začela prava planinska pot, saj je pred tem prevladovala pot predvsem po asfaltu.


Nadaljevali smo po planinski poti nad mesečevim zalivom, kjer smo v čudovitem vremenu opazovali bele skale in Strunjanski klif. Strunjanski klif meri v višino okrog 80 m in je najvišji klif ob celotni Jadranski obali, ter predstavlja lep neokrnjen del slovenske obale. Prav na tem delu je morje najčistejše, rastejo pa tudi nekatere redke vrste alg ter do meter visoke školjke - leščurji. Celotno območje je zavarovano kot naravni rezervat Strunjan.

Nadaljevali smo pot do križa, vmes naredili fotografije in uživali v dobri družbi v prečudovitem naravnem okolju nad Strunjanom. Nato smo nadaljevali do parkirišča, kjer smo se malo osvežili in opremili za kopanje. Morje je bilo prijetno toplo, tako da smo se lahko naužili kar nekaj ur kopanja.

Po kopalnih užitkih smo se odpravili nazaj proti domu z željo, da pohod ostane tradicionalen. Na poti domov smo naredili krajši postanek za sladoled v Slovenski Bistrici ter nadaljevali z vožnjo proti domu. Vožnja proti Cirkulanam je hitro minila, saj smo bili prijetno utrujeni.

Bilo je nepozabno, uživali smo v dobri družbi, ostal je spomin na obmorsko rastje, kamenje, morje in skale. Vsi člani, ki se želite napolniti z energijo, ste lepo vabljeni na naša naslednja druženja in pohode. Na tem mestu bi želel pohvaliti tudi našega najmlajšega pohodnika Aljaža, saj kljub vsem izzivom, vedno zmore opraviti vsak pohod od začetka do konca.

Vidimo se na naslednji turi.

Zapisal in fotografiral: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Izlet na Veliko planino

Planinsko društvo Cirkulane je v soboto, 15. maja, organiziralo izlet na Veliko planino. Zjutraj smo pohodniki ob 5.30 krenili z avtobusom izpred šole v Cirkulanah. Med potjo smo pobrali še druge pohodnike. Kljub deževni napovedi se je pred nami najprej odpiralo lepo jutro. Po dolgem koronskem premoru smo se končno spet lahko podali novim dogodivščinam naproti.

Iz parkirišča smo se po gozdni poti napotili v smeri Male planine proti Veliki planini. Velika planina je pastirsko naselje, ki ima značilno tipično arhitekturo. Na planini je okrog 140 hiš, so lesene, strehe pa krite s smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko.

Vreme je bilo oblačno in v daljavi smo videli, kako veter preganja meglo. Upali smo, da nam jo vreme ne zagode preveč. Naša pozitivna energija, veselje in smeh so pregnale še to meglo in že smo zagledali v daljavi prve cvetlice. Na poti so se nam priklanjali telohi, cvetelo je resje, avrikelj, zvončki, da o velikih zaplatah modro-vijoličnih žafranov sploh ne govorimo. Povsod naokrog je bila sama lepota, naša srca pa so od vse te lepote kar cvetela. Velika planina je kraj, kjer se ustavi srce. Tu se ustavi tudi moje srce. To je kraj, kjer se moje srce zlije z naravo, korak se ustavi in misli se umirijo. Lahko samo nemo opazuješ prelepo umirjeno naravo, ki jo je mati narava poslikala s prekrasnimi barvami. Lepoti narave ni bilo konca. Vsepovsod naokrog same zaplate cvetlic.

Tokrat smo bili prikrajšani za razgled daljnih gora, kot so Ojstrica, Grintavec, Planjava, Kamniško sedlo, saj so jih zakrivali megleni oblaki. Prehodili smo krožno pot od Domžalskega doma do kapelice Marije Snežne in naprej do sedežnice, nato pa do najvišjega vrha Gradišče (1666 m) in po Zelenem robu nazaj do Domžalskega doma.

Velika planina slovi po kravjem siru in po pastirski malici – kislem mleku in ajdovih žgancih. Zaenkrat so bile planšarske koče še zaprte, saj vreme ni bilo ugodno in tudi sezona se še ni začela. Mi smo posedeli pri Domžalskem domu, kjer so oskrbniki in planinsko društvo že urejali vse potrebno za odprtje nove planinske sezone. Okrepčali smo se, naredili še kakšno dobro fotografijo med krasnimi spomladanskimi žafrani s svojimi prijatelji in še zadnjič v tem dnevu občudovali te prekrasne lepote narave.

V popoldanskih urah smo se odpravili iz Velike planine, polni lepih vtisov in dobrega počutja. Čisto ob koncu pa so nas po licih pobožale prve kaplje dežja. Kljub temu smo nasmejani podoživljali današnji dan in načrtovali že naslednji pohod. Z našimi planinskimi prijatelji je na izletih planinskega društva Cirkulane vedno lepo, zato vas, dragi planinci, vabimo na naše skupno druženje tudi v prihodnje.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Fotografija: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pomladanski pohod mladih planincev

Čas ukrepov za zajezitev okužb je dodobra posegel tudi v našo dejavnost. V soboto, 29.5.2021, pa smo končno lahko izpeljali planinski izlet mladih planincev v domačem okolju.

Na pot smo se podali z dvorišča gradu Borl in se napotili proti Zavrču. Z zanimanjem smo si ogledali dostopno urejeno okolje gradu. Na pohodu smo najprej zapustili območje gradu in se med urejenimi vinogradi napotili proti Šlogu. Nekaj časa nas je pot vodila po cesti skozi gozd, nato je pot zapustila gozd in se med vinogradi povzpela do Hutterove kapele. Od tod smo nadaljevali po Marijini romarski poti. Obiskali smo cerkvico Device Marije, prisluhnili legendi o njenem nastanku in pomalicali. Po krajšem počitku je sledila vrnitev po isti poti na izhodišče. Občudovali smo spremembe v naravi, opazovali živali, prisluhnili ptičjemu petju in poskušali prepoznati sledi živali.

Pot nazaj je v dobrem vzdušju hitro minila. Zahvaljujemo se staršem, ki so poskrbeli za pravočasen prihod otrok na zbirno mesto. Seveda, pa smo bili zelo veseli staršev, ki so se nam na pohodu pridružili.

Mentorji: Maja Tašner, Sergeja Perkovič, Ivo Zupanič

Nekaj slik pohoda