Dvodnevni izlet na Pag

V petek popoldan, 31. 5. 2019, smo se planinci PD Cirkulane odpravili na težko pričakovani dvodnevni izlet na sosednjo Hrvaško, na otok Pag in v Paklenico. Prijateljsko smo se pozdravili, si stisnili roko in se odpravili na pot.
Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli na Pag v kraj Miškovići, kjer sta nas sprejela naša prijazna gostitelja ter člana PD Cirkulane, Marija in Slavko. Oddala sta nam apartmaje in nam pripravila okusno večerjo. Dan se je hitro prevesil v noč, zato smo se odpravili v apartmaje in se odpočilli za nov dan.

Foto: Aljaž Zidanšek

Drugi dan smo se zjutraj rano vstali, se okrepčali, si nadeli planinsko opremo in se odpravili do najvišje točke Velebita. Najprej smo se s kombijema zapeljali visoko po makadamski cesti na višino 908 m do Libinjske kose. Od tu smo pot nadaljevali peš. Z Libinjske kose smo se usmerili levo v smeri Sv. Ivan. Po travnatem in skalnatem terenu smo obšli nekaj vrtač in prišli do razvaline kapelice Sv. Ivan. Tik pred kapelico nas je smerokaz usmeril v levo v smeri Vlaški grad in Sv. Brdo. Ko smo prečkali pašnik, se je pot začela vzpenjati po obronkih Debelega brda skozi tipičen kraški teren. Zanimivo je bilo opazovati različne barve skal in kamenja. Tudi pestrost rastlinskega in živalskega sveta je tukaj izjemna (različne vrste zvončnic, vresje, kadulja, orhideje, divji šipek, v višjih legah tudi encijan in narcise; in 4000 različnih živalskih vrst). Narava je bila prečudovita, samo prisluhniti smo ji morali in korak je bil kmalu lažji. Moteč je bil le zelo močan veter, ki nas je na čase kar premikal. Del skupine je pot nadaljeval naprej, del skupine pa se je vrnil na izhodišče. Prva skupina je pot nadaljevala proti Vlaškemu gradu (1280 m), ki se trenutno obnavlja, in Sv. Brdu (1751 m). Pot je bila strma, vetrovna in zahtevna, skupina se je vrnila krožno po drugi poti do kombija.

Vrnili smo se do apartmaja, kamor sta nas pripeljala naša šoferja Vili in Stanko in si pripravili večerjo. Voda je bila še zelo mrzla, zato smo si namočili v vodo le noge. Pogumni Aljaž in Klavdija pa se seveda nista dala, zaplavala sta in naredila otvoritev kopalne sezone. Specialitete iz žara pa so bile kot nalašč za naše lačne trebuščke. Posedeli smo in se pogovarjali ter šalili še pozno v noč.

Drugi dan smo se zbudili bolj pozno, se v miru sprehodili ob plaži. V tem času je bilo še vse mirmo in spokojno, nikjer nobenega turista in ne vrveža. Pozajtrkovali smo, pospravili prtljago in se se odpravili proti Nacionalnemu parku Paklenici. Ime je dobil po smoli črnega bora, tim. paklini, ki se je uporabljala za premazovanje ladij, neredko pa tudi v narodni medicini. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških oblik, rastlinami, živalm ter z nedotaknjeno naravo. Sestavljena je iz apnenca in dolomita, zato jo odlikuje bogastvo kraških pojavov kot so škraplje, okna, kuki, jame…

Pot smo pričeli v Veliki Paklenici in nadaljevali po kanjonu, nad katerim se stene vzpenjajo v višino tudi do 400 m, v njih pa je do 400 opremljenih plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Ob pogledu na prekrasne kamnite stene nam je zastal dih. To je zares pravi raj za alpiniste. Po slabi uri hoje smo se usmerili desno proti gozdarski hiši Lugarnica (400 m n.v.), tam smo pomalicali in se okrepčali. Ko smo tako posedeli, sta nas presenetila naša gostitelja. Prišla sta se poslovit in naredili smo še skupno fotografijo v spomin na prekrasno druženje.

Vrnili smo se v kanjon in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik