Dvodnevni pohod na Triglav – 1. in 2. avgust 2026

Korak za korakom proti vrhu slovenskih gora

Triglav. Ime, ki pri vsakem Slovencu vzbudi poseben občutek. Je simbol slovenskih gora, ponosa, vztrajnosti in želje po doseganju najvišjih ciljev. Za člane Planinskega društva Cirkulane je bil 1. in 2. avgust 2026 prav takšen – čas, ko smo za dva dni pustili vsakdanje skrbi za seboj in se podali novim gorskim doživetjem naproti.

Na pohod se nas je odpravilo 19, med nami pa so bili tudi naši trije mlajši člani – Aljaž, Petra in Ivana. Njihova prisotnost je bila za vse nas nekaj posebnega. S svojo vedrino, energijo in pogumom so dokazali, da ljubezen do gora nima starostnih meja in da se tudi najmlajši lahko z vztrajnostjo povzpnejo zelo visoko – dobesedno in v prenesenem pomenu.

Jutro, ko se začne pustolovščina

Zgodnje jutro je bilo še mirno, ko smo se zbrali in pripravili na pot. Nahrbtniki so bili pripravljeni, čevlji zavezani, preverjena je bila še zadnja oprema. V zraku je bilo čutiti pričakovanje. Pred nami je bila pot, za katero smo vedeli, da ne bo lahka, vendar nas je prav to še bolj vleklo naprej.

Ko smo naredili prve korake, se je počasi začela tisti občutek, ki ga poznajo vsi ljubitelji gora – človek se umiri, misli postanejo jasnejše, pogled se ustavi na drevesih, skalah in nebu. Začeli smo hoditi v skupini, v svojem ritmu, s pogovorom, smehom in občasnimi spodbudami.

Sprva je bila pot prijazna, a z vsakim metrom višje je postajala bolj zahtevna. Nahrbtniki so postajali težji, noge so počasi čutile dolžino poti, vendar nihče ni razmišljal o tem, da bi obupal. Vedeli smo, zakaj hodimo in kam smo namenjeni.

Ko narava pokaže svojo veličino

Z višino so se spreminjali tudi razgledi. Gozdovi so počasi ostajali za nami, pred nami pa se je odpirala mogočna gorska pokrajina. Pogled na okoliške vrhove je bil nagrada za vsak prehojen meter.

Včasih smo se ustavili samo zato, da smo zajeli sapo in pogledali okoli sebe. Takšni trenutki v gorah imajo posebno vrednost. Človek za nekaj minut pozabi na uro, telefon in vsakdanje obveznosti. Ostanejo samo gore, tišina, sopotniki in občutek, da si del nečesa velikega.

Tudi naši trije mlajši člani so vztrajali. Aljaž, Petra in Ivana so brez večjih težav sledili skupini in s svojo zagnanostjo marsikomu polepšali pot. Ko je bilo težje, je pomagala dobra beseda, nasmeh ali preprost stavek: »Še malo, pa bomo tam.«

In res – korak za korakom smo se približevali cilju.

V gorah štejejo ljudje

Na takšnem pohodu se hitro pokaže, kaj pomeni biti del skupine. Gora ne zanima, kdo je močnejši, kdo je hitrejši ali kdo ima več izkušenj. Pomembno je, da si znamo pomagati, da počakamo drug na drugega in da nihče ne ostane sam.

Naš pohod je bil prav zaradi tega nekaj posebnega. Med nami se je ves čas čutila povezanost. Ni šlo samo za to, da dosežemo Triglav, ampak da do vrha pridemo skupaj.

Vsakdo je prispeval svoj del. Nekdo je spodbudil utrujenega pohodnika, drugi je ponudil pijačo, tretji je s šalo poskrbel za dobro voljo. Takšni drobni trenutki se morda zdijo nepomembni, vendar prav iz njih nastanejo najlepši spomini.

Proti vrhu

Ko se je pred nami začel kazati zadnji, zahtevnejši del poti, je bilo v nogah že precej kilometrov. Vzpon ni bil več samo prijeten sprehod, ampak pravi preizkus vztrajnosti. Vendar se je z vsakim korakom bližal cilj.

Takrat človek ne razmišlja več o tem, koliko je že prehodil, ampak samo še o naslednjem koraku.

Še en korak.

In še en.

In potem pogled, ki pove vse.

Ko smo dosegli vrh, je bilo poplačano vse – zgodnje vstajanje, pot, napor, utrujenost in tisti trenutki, ko je bilo najtežje. Občutek, ko stojiš na najvišji točki Slovenije, je težko opisati z besedami.

Pred nami se je odprl veličasten pogled na gorski svet. Za trenutek je čas obstal. Vsi smo bili tam zaradi istega cilja in v tistem trenutku je bilo jasno, da je bil vsak korak vreden truda.

Posebej lep je bil pogled na Aljaža, Petro in Ivano, ki so s ponosom stali na vrhu. Za naše mlajše člane je bil to velik dosežek in lep dokaz, kaj vse je mogoče doseči z voljo, vztrajnostjo in malo poguma.

Najlepše se je vračati z lepimi spomini

Po doseženem vrhu je prišlo olajšanje, a tudi prijetna utrujenost. Vedeli smo, da nas čaka še pot nazaj, vendar je bila hoja drugačna. V sebi smo nosili zadovoljstvo.

Pogovori so bili bolj sproščeni, obrazi nasmejani, v nahrbtnikih pa se je poleg opreme znašel tudi kup novih spominov.

Ko se človek odpravi v gore, se ne vrne nikoli povsem enak. Morda nekoliko bolj utrujen, vendar tudi bolj miren, zadovoljen in hvaležen. Hvaležen za naravo, za družbo in za to, da lahko skupaj doživimo nekaj, kar ostane v spominu še dolgo po tem, ko se vrnemo domov.

Triglav nas je povezal

Dvodnevni pohod na Triglav je bil veliko več kot samo vzpon na najvišji slovenski vrh. Bil je preizkus vztrajnosti, lep izlet, druženje in predvsem skupna zgodba 19 pohodnikov, ki smo jo napisali vsak s svojim korakom.

Takšni dnevi nas spomnijo, zakaj imamo radi gore. Zaradi razgledov, zaradi občutka svobode, zaradi tišine in zaradi tistega posebnega zadovoljstva, ko dosežeš cilj. Še bolj pomembno pa je, da vse to lahko doživimo skupaj.

Na koncu ostane predvsem občutek ponosa. Ponosni smo lahko na vseh 19 udeležencev, še posebej pa na naše tri mlajše člane, Aljaža, Petro in Ivano, ki so pogumno stopali ob boku izkušenejših pohodnikov.

Triglav je ostal tam, kjer je bil – mogočen, tih in veličasten. Mi pa smo domov odnesli nekaj, česar ne moremo spraviti v nahrbtnik: spomine na skupno pot, ponos ob doseženem cilju in željo po novih planinskih dogodivščinah.

Naj se naši koraki še dolgo srečujejo na planinskih poteh in naj nam gore vedno znova ponudijo razlog, da se podamo na pot.

Čestitke vsem 19 udeležencem za uspešno opravljen pohod, še posebej pa Aljažu, Petri in Ivani za njihov pogum, vztrajnost in odličen zgled mlajšim članom našega društva.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda