Dvodnevni pohod na Triglav – 1. in 2. avgust 2026

Korak za korakom proti vrhu slovenskih gora

Triglav. Ime, ki pri vsakem Slovencu vzbudi poseben občutek. Je simbol slovenskih gora, ponosa, vztrajnosti in želje po doseganju najvišjih ciljev. Za člane Planinskega društva Cirkulane je bil 1. in 2. avgust 2026 prav takšen – čas, ko smo za dva dni pustili vsakdanje skrbi za seboj in se podali novim gorskim doživetjem naproti.

Na pohod se nas je odpravilo 19, med nami pa so bili tudi naši trije mlajši člani – Aljaž, Petra in Ivana. Njihova prisotnost je bila za vse nas nekaj posebnega. S svojo vedrino, energijo in pogumom so dokazali, da ljubezen do gora nima starostnih meja in da se tudi najmlajši lahko z vztrajnostjo povzpnejo zelo visoko – dobesedno in v prenesenem pomenu.

Jutro, ko se začne pustolovščina

Zgodnje jutro je bilo še mirno, ko smo se zbrali in pripravili na pot. Nahrbtniki so bili pripravljeni, čevlji zavezani, preverjena je bila še zadnja oprema. V zraku je bilo čutiti pričakovanje. Pred nami je bila pot, za katero smo vedeli, da ne bo lahka, vendar nas je prav to še bolj vleklo naprej.

Ko smo naredili prve korake, se je počasi začela tisti občutek, ki ga poznajo vsi ljubitelji gora – človek se umiri, misli postanejo jasnejše, pogled se ustavi na drevesih, skalah in nebu. Začeli smo hoditi v skupini, v svojem ritmu, s pogovorom, smehom in občasnimi spodbudami.

Sprva je bila pot prijazna, a z vsakim metrom višje je postajala bolj zahtevna. Nahrbtniki so postajali težji, noge so počasi čutile dolžino poti, vendar nihče ni razmišljal o tem, da bi obupal. Vedeli smo, zakaj hodimo in kam smo namenjeni.

Ko narava pokaže svojo veličino

Z višino so se spreminjali tudi razgledi. Gozdovi so počasi ostajali za nami, pred nami pa se je odpirala mogočna gorska pokrajina. Pogled na okoliške vrhove je bil nagrada za vsak prehojen meter.

Včasih smo se ustavili samo zato, da smo zajeli sapo in pogledali okoli sebe. Takšni trenutki v gorah imajo posebno vrednost. Človek za nekaj minut pozabi na uro, telefon in vsakdanje obveznosti. Ostanejo samo gore, tišina, sopotniki in občutek, da si del nečesa velikega.

Tudi naši trije mlajši člani so vztrajali. Aljaž, Petra in Ivana so brez večjih težav sledili skupini in s svojo zagnanostjo marsikomu polepšali pot. Ko je bilo težje, je pomagala dobra beseda, nasmeh ali preprost stavek: »Še malo, pa bomo tam.«

In res – korak za korakom smo se približevali cilju.

V gorah štejejo ljudje

Na takšnem pohodu se hitro pokaže, kaj pomeni biti del skupine. Gora ne zanima, kdo je močnejši, kdo je hitrejši ali kdo ima več izkušenj. Pomembno je, da si znamo pomagati, da počakamo drug na drugega in da nihče ne ostane sam.

Naš pohod je bil prav zaradi tega nekaj posebnega. Med nami se je ves čas čutila povezanost. Ni šlo samo za to, da dosežemo Triglav, ampak da do vrha pridemo skupaj.

Vsakdo je prispeval svoj del. Nekdo je spodbudil utrujenega pohodnika, drugi je ponudil pijačo, tretji je s šalo poskrbel za dobro voljo. Takšni drobni trenutki se morda zdijo nepomembni, vendar prav iz njih nastanejo najlepši spomini.

Proti vrhu

Ko se je pred nami začel kazati zadnji, zahtevnejši del poti, je bilo v nogah že precej kilometrov. Vzpon ni bil več samo prijeten sprehod, ampak pravi preizkus vztrajnosti. Vendar se je z vsakim korakom bližal cilj.

Takrat človek ne razmišlja več o tem, koliko je že prehodil, ampak samo še o naslednjem koraku.

Še en korak.

In še en.

In potem pogled, ki pove vse.

Ko smo dosegli vrh, je bilo poplačano vse – zgodnje vstajanje, pot, napor, utrujenost in tisti trenutki, ko je bilo najtežje. Občutek, ko stojiš na najvišji točki Slovenije, je težko opisati z besedami.

Pred nami se je odprl veličasten pogled na gorski svet. Za trenutek je čas obstal. Vsi smo bili tam zaradi istega cilja in v tistem trenutku je bilo jasno, da je bil vsak korak vreden truda.

Posebej lep je bil pogled na Aljaža, Petro in Ivano, ki so s ponosom stali na vrhu. Za naše mlajše člane je bil to velik dosežek in lep dokaz, kaj vse je mogoče doseči z voljo, vztrajnostjo in malo poguma.

Najlepše se je vračati z lepimi spomini

Po doseženem vrhu je prišlo olajšanje, a tudi prijetna utrujenost. Vedeli smo, da nas čaka še pot nazaj, vendar je bila hoja drugačna. V sebi smo nosili zadovoljstvo.

Pogovori so bili bolj sproščeni, obrazi nasmejani, v nahrbtnikih pa se je poleg opreme znašel tudi kup novih spominov.

Ko se človek odpravi v gore, se ne vrne nikoli povsem enak. Morda nekoliko bolj utrujen, vendar tudi bolj miren, zadovoljen in hvaležen. Hvaležen za naravo, za družbo in za to, da lahko skupaj doživimo nekaj, kar ostane v spominu še dolgo po tem, ko se vrnemo domov.

Triglav nas je povezal

Dvodnevni pohod na Triglav je bil veliko več kot samo vzpon na najvišji slovenski vrh. Bil je preizkus vztrajnosti, lep izlet, druženje in predvsem skupna zgodba 19 pohodnikov, ki smo jo napisali vsak s svojim korakom.

Takšni dnevi nas spomnijo, zakaj imamo radi gore. Zaradi razgledov, zaradi občutka svobode, zaradi tišine in zaradi tistega posebnega zadovoljstva, ko dosežeš cilj. Še bolj pomembno pa je, da vse to lahko doživimo skupaj.

Na koncu ostane predvsem občutek ponosa. Ponosni smo lahko na vseh 19 udeležencev, še posebej pa na naše tri mlajše člane, Aljaža, Petro in Ivano, ki so pogumno stopali ob boku izkušenejših pohodnikov.

Triglav je ostal tam, kjer je bil – mogočen, tih in veličasten. Mi pa smo domov odnesli nekaj, česar ne moremo spraviti v nahrbtnik: spomine na skupno pot, ponos ob doseženem cilju in željo po novih planinskih dogodivščinah.

Naj se naši koraki še dolgo srečujejo na planinskih poteh in naj nam gore vedno znova ponudijo razlog, da se podamo na pot.

Čestitke vsem 19 udeležencem za uspešno opravljen pohod, še posebej pa Aljažu, Petri in Ivani za njihov pogum, vztrajnost in odličen zgled mlajšim članom našega društva.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod na Mangart – 25. julij 2026

V soboto, 25. julija 2026, smo se odpravili na enega najlepših in najbolj veličastnih slovenskih vrhov – Mangart. Pohoda se je udeležilo 18 planincev, med njimi tudi trije mladi pohodniki, Aljaž, Lija in Leo, ki so s svojo vedrino, energijo in vztrajnostjo lepo popestrili našo skupino.

Pot proti Mangartu je bila poseben planinski doživetje. Čudovita narava, mogočne gore in pogled na okoliške vrhove so nas spremljali skozi ves pohod. Kljub zahtevnejšim odsekom smo pot premagovali složno in drug drugega spodbujali, ko je postajalo naporno. Prav v takšnih trenutkih se pokaže prava moč planinske družbe – s skupnimi močmi je vsak korak lažji.

Ob prihodu v bližino vrha nas je pričakala čudovita gorska kulisa. Pogled na skalnate vrhove, doline in okoliško pokrajino je bil nagrada za ves trud. Na vrhu smo si vzeli čas za počitek, fotografiranje in zaslužen prigrizek ter se veselili skupnega uspeha.

Posebej nas je razveselilo, da so se pohoda pogumno udeležili tudi Aljaž, Lija in Leo. Mladi planinci so dokazali, da z voljo, vztrajnostjo in dobro voljo lahko premagamo tudi zahtevnejše poti. Njihova prisotnost je bila lep opomnik, da se ljubezen do gora prenaša iz roda v rod.

Po prijetnem postanku smo se odpravili nazaj proti izhodišču. Utrujeni, a zadovoljni smo zaključili čudovit dan v objemu gora. S seboj smo odnesli nove spomine, številne fotografije in predvsem občutek, da smo skupaj doživeli nekaj posebnega.

Pohod na Mangart 25. julija 2026 bo tako ostal v lepem spominu vseh 18 udeležencev. Zahvala gre vsem za dobro voljo, medsebojno pomoč in prijetno družbo, posebej pa našim trem mladim planincem, Aljažu, Liji in Leu, za njihovo vztrajnost in pogum.

Naj nam podobnih planinskih doživetij ne zmanjka in naj nas gore še naprej povezujejo!

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Planinski pohod na Zelenico

Planinci planinskega društva Cirkulane smo se v soboto, 27.6.2026, odpravili na Zelenico, znano zimskošportno središče nad Ljubeljem. Naprej do izvira Završnice in nato do sedla na Vrtači.

Iz Cirkulan smo se odpeljali proti mejnemu prehodu Ljubelj (1058 m). Pri spodnji postaji sedežnice se je pričela naša pot, ki nas je sprva vodila po široki servisni cesti ob smučišču, nato pa smo zavili na markirano planinsko pot v južnem pobočju. Položni vzpon nam je dovoljeval, da smo vseskozi med potjo pridno klepetali. Prečili smo več hudourniških grap in se kmalu vzpeli na gozdno pot in po njej nadaljevali do manjše ravnice – Zeleniškega sedla (1536 m), kjer stoji Dom na Zelenici. Med potjo smo imeli tudi nekaj postankov, da smo se okrepčali in odžejali.

Koča na Zelenici je bila polna pohodnikov. Tu smo se odpočili in okrepčali ter naredili plan za naprej. Razdelili smo se v dve skupini. Ena skupina se je podala proti sedlu na Vrtači, druga na izvir reke Završnice.

Utrinek iz pohoda na Zelenico.

Pričakalo nas je jasno nebo in prečudovit pogled na severno ostenje Begunjščice, južno pobočje grebena Na možeh, pred nami se je bohotila Vrtača. Bilo je zelo lepo.

Po opravljenih predvidenih poteh smo se spet združili pri domu na Zelenici, malo poklepetali in se počasi začeli vračati.

Ponosni na opravljeno pot smo previdno in počasi sestopili v dolino. S polnimi pljuči svežega gorskega zraka in s številnimi nepozabnimi vtisi smo se poslovili od Karavanškega pogorja in se odpravili proti domu.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod in raziskovanje Krka

V petek, 29.5.2026, smo se v ranih jutranjih urah odpravili na naše tridnevno potepanje po Krku. Težko smo pričakovali ta dan in ko smo se končno srečali smo se prijateljsko pozdravili, si stisnili roke ter odpravili na pot.

Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načrtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli na Krk v mesto Baška, kjer so nas sprejele prijazne gospe, ki so nam pokazale apartmaje v katere smo se namestili. Po namestitvi smo se lepo najedli in pripravili za naše prvo potepanje po Krku.

Otok Krk je bil izbran za prvi odsek hrvaške Camino poti, ki je bil uradno označen z rumenimi puščicami na modri podlagi. Za vse romarje, ki bi radi odkrili to novo dopolnitev evropske mreže Camino poti, je na voljo uradna hrvaška poverilnica (romarski potni list) z znamkami Camino, ki odraža lokalno kulturno dediščino. Razdeljena je na sedem etap, pri čemer se prehodi nekoliko več kot 20 km na dan. Po pešpoteh, kolovozih, majhen del pa tudi po cestah vodi prek večjih krajev: Brzac, Malinska, Omišalj, Čižići, Vrbnik in Baška ter pri tem deloma poteka ob obali, zavije pa tudi v notranjost.

Prvi dan nas je pot vodila iz Baške mimo kampa skozi borov gozdiček. Že po nekaj minutah se je zeleni svet nenadoma spremenil v popolnoma kamnito pokrajino in potreben je bil previden korak, saj se je kamenje po tleh rado izmikalo in premikalo pod nogami. Po prvem resnejšem vzponu smo naenkrat imeli za sabo prekrasen razgled na Baško in cerkev sv. Ivana visoko nad njo. Pot smo nadaljevali po kamniti pokrajini in kmalu smo pred sabo daleč spodaj zagledali Velo in Malo Luko. Zastal nam je dih, ko smo videli toliko lepote na enem mestu. Spustili smo se navzdol do Male luke, voda je bila prijetna, prečudovite modre barve in predvsem zelo čista. To je bila idealna lokacija za počitek in sprostitev ob valovanju morja.

Bilo je zelo vroče, zato smo razmišljali kako nazaj v Baško po isti poti nazaj, ker ni druge poti. Hitro je padla odločitev da pot nadaljujemo po morju z vodnim taksijem. Po krajem počitku v senci smo se vkrcali na dva čolna katera sta nas pripeljala po morski poti do Baške. Vožnja je bila prijetna in vsi smo uživali.

Po popoldanske druženju, ki se je zavleklo v noč ob dobri hrani in popoldanskem kopanju je čas hitro minil.

Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili novim dogodivščinam naproti. Za ta dan smo si izbrali pot ki vodi mimo samostana Matere Božje Goričke, nato proti razgledni točki Lipica nato proti Velikemu Hlamu in krožno po drugi poti do izhodišča v Baški. Pot je bila kar zahtevna zaradi vročine. Sledilo je kopanje in druženje pozno zvečer.

Zadnji dan je skupina naših udeležencev vstala zelo zgodaj in so se podali na pohod do cerkve Svetega Ivana in naprej na razgledno točko Plato Meseca ter nazaj, ostali smo pripravili zajtrk, sledilo je kopanje v morju nato kosilo in priprava na pot proti domu.

Na poti proti domu smo si ogledali najožjo ulico na svetu v mestu Vrbnik in prekrasno skrito samotno plažo, »kjer bi lahko ostal kar za vedno«. Vrbnik je eno izmed najstarejših naselij na otoku Krku, o tem pričajo številne arheološke najdbe iz prazgodovine in antike. Vrbnik je tudi eno izmed najbolj slikovitih mest na Krku, saj je zgrajen na visoki skali in ob morskih meglicah »lebdi nad morjem«. Avtohtona arhitektura ter lepa pokrajina so le del lepot Vrbnika.

Naredili smo še zadnje fotografije in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisal: Vili Jurgec
Galerija slik pohoda