Pohod prijateljstva 2019

Pohod prijatelstva

Tudi letos smo planinci PD Cirkulane z veseljem sodelovali na medgeneracijski športno-rekreativni prireditvi: 12. Pohod prijateljstva. Kot je že ustaljena praksa, smo prevzeli pripravo pohodniškega dela prireditve, torej pohoda od nove industrijske cone v Dolanah do Športnega parka v Cirkulanah, kot tudi pripravo in vodenje mini pohoda otrok iz vrtca.

Na prireditvi smo tudi predstavili naše poslanstvo in aktivnosti na stojnici.

Nekaj slik

 

Zimski pohod na Grintovec – 2558 m

Kot je bilo po programu, smo se planinci PD Cirkulane v soboto, 23. 2. 2019, v ranih jutranjih urah podali na pot iz Cirkulan do Kamniške Bistrice. Do Kamniške Bistrice zato, ker je bil letos spet naš izbranec sam prvak Grintovec (2558 m). To je lep, piramidast vrh, dobro viden iz Ljubljanske kotline. Tako v kopnem kot v snegu velja za enega najbolj obiskanih planinskih ciljev. Najlažji pristop na vrh vodi z južne strani iz Kamniške Bistrice čez Kokrsko sedlo in poteka v smeri kopne poti. V snegu je vzpon "kondicijsko" zelo naporen, saj je višinska razlika od Doma v Kamniški Bistrici do vrha 1958 m.
Ne glede na zahtevnost se nas je na ta vzpon podalo pet planincev, in sicer štirje člani našega društva in članica sosednjega PD Naveza iz Vidma pri Ptuju. Po cesti, ki je bila prevozna, smo se pripeljali do spodnje postaje tovorne žičnice in s tem prihranili ali pridobili 300 višinskih metrov. Tu smo zavili levo navzgor skozi bukov gozd. Pot nas je peljala naprej po poti, kjer smo se skoraj naravnost vzpenjali proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu, kjer vodi tudi pot v letnih razmerah, vendar s to razliko, da poleti pot vijuga proti vrhu. Kljub vetrovnemu vremenu je bilo vzdušje zelo dobro, tako da smo v dobrih treh urah in pol premagali pot do Cojzove koče.
Namen je bil, da se po tej poti vsi skupaj tudi vračamo nazaj v dolino, a usoda je bila tokrat drugačna. Sledil je počitek in čas za okrepitev v zimski sobi Cojzove koče. Po krajšem počitku je bil čas za nadaljevanje vzpona na vrh Grintovca. Padla je odločitev, da se dva člana naše odprave zaradi močnega vetra vračata nazaj v Kamniško Bistrico in nas tam počakata, ostali trije pa smo se podali na vzpon proti vrhu. Močno je pihalo že pri Cojzovi koči, a ko smo se vzpenjali proti vrhu so bili občasno močnejši sunki vetra. Dobro smo napredovali in dokaj hitro premagovali trenutne razmere. Za nami so se vzpenjali posamezniki in manjše skupine planincev. Vzpenjala se je tudi večja skupina planincev iz sosednje Hrvaške, in sicer iz PDS Velebit.
Bližali smo se vrhu, a sunki vetra so bili vedno močnejši. Bili smo že na višini približno 2360 - 2400 m.n.v., ko smo se odločili, da odnehamo zaradi vedno močnejših sunkov vetra. Sledil je spust proti Cojzovi koči. Po nekaj metrih spusta je prišlo do neljubega dogodka. Sunki vetra so bili zelo močni, tako da me je sunek prevrnil in prišlo je do zdrsa. Začel sem drseti proti prepadu, na kar sem se z nekaj sreče in znanjem, ki sem ga pridobil v vseh teh letih hoje v gore, zaustavil s cepinom. Kljub dobri opremi in dobri kondiciji, je prišlo do poškodbe glave, ramena in kolena.
Oskrbeli so me člani PDS Velebit in me s spremstvom v navezi varno pospremili do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Tam so me prevzeli člani GRZS iz Kranja, me oskrbeli, pomirili bolečine z zdravili ter me pripravili za transport s helikopterjem. V spremstvu GRZS sem nadaljeval pot do mesta, kjer bi naj helikopter spustil vrv z reševalcem, a kljub trem poskusom, zaradi sunkov vetra, ni bil uspešen. Po posvetu z zdravnico s helikopterja so mi reševalci vbrizgali pomirjevala proti bolečinam in pot smo nadaljevali v spremstvu desetih gorskih reševalcev v dolino, kjer je že čakalo reševalno vozilo.
Prepeljali so me v Klinični center, kjer so me oskrbeli, tako da smo okrog enajste ure zvečer zapustili UKC Ljubljana in predan sem bil v domačo oskrbo. Moram tudi omeniti, da se je vse skupaj zelo dobro končalo, posledice bi lahko bile veliko hujše. Člani GRS so mi zaželeli »Vse najboljše za rojstni dan«.
Vsem se lepo zahvaljujem za nudeno pomoč. Hvala tudi helikopterski enoti Slovenske vojske, ki so poskušali z reševanjem kljub slabim in vetrovnim vremenskim razmeram.
Lepa hvala tudi mojim planincem za moralno podporo, še posebej se zahvaljujem Aljažu za pomoč ter prenos opreme iz Grintovca.

Se vidimo na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Nekaj slik iz pohoda

Na Boč po nenadelani poti

Februarski pohod na Boč je bil planiran, kot zimski pohod, pa nas letošnja zima noče in noče obdariti s snegom. Kdo ve, mogoče pa nas še bo. Kljub vsemu smo si pohod popestrili in se odločili za nenadelano pot proti vrhu iz Zgornjih Poljčan.

Ob vzpenjanju proti vrhu po tej poti smo spoznali še en 'obraz Boča', ki se nam je tokrat pokazal v svoji zahtevnejši podobi kot smo je bilo vajeni do sedaj. Res je, da na poti zaradi shojenosti in jasne vidljivosti ni grozilo, da bi zašli pa je vseeno drugače kot, ko hodiš po markiranih poteh, za katere velikokrat ne vemo biti dovolj hvaležni markacistom.

Boc Februar 2019
Utrinek iz pohoda na Boč, februar 2019.

Ob opazovanju narave na tej poti tudi razumeš zakaj je uvrščen Boč med enega izmed zadnjih vrhov v Karavankah, preden te preidejo v Panonsko nižino. Rastje je precej drugačno in vidi se da v tem predelu narava ne skopari z vetrovi. Na Vilijevih fotografijah v galeriji slik je delček tega ujet - ampak, to je potrebno doživeti. Tako smo danes ugotavljali ali so naša oblačila sposobna kljubovati vetru, ki nam ni prizanašal, ali ne.

Vsekakor je za nami še en lep pohod, v katerem smo spoznali nov pristop na Boč, kljub stalnemu vzponu do antenskega stolpa, kjer se pot nekoliko spusti in nas je pripeljala do razglednega stolpa. Omenjeni močan veter pa je zaslužen za pregon meglic tako, da je bil pogled iz razglednega stolpa na vse strani naravnost čudovit.

Sestop proti planinskemu domu na Boču, je zahteval, zaradi skritih ledenih zaplat pod drevesnimi listi, dodatno previdnost. Klepet ob čaju v prijetnem zavetju doma je hitro minil in sledila je še pot proti parkirišču. Na poti smo skovali nekaj načrtov za v prihodnje ampak to je že druga zgodba o kateri vas bomo radi obvestili in povabili k sodelovanju.

Vabimo vas, da spremljate razpise na naša pohodniška druženja preko spletne strani in se nam pridružite.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Deseti pohod na Donačko goro, 5. januarja 2019

Našemu pohodu na Donačko goro (884 mnv) bi lahko dodali več pridevnikov: prvi, novoletni, tradicionalni… Letos pa bi mu lahko dodali še jubilejni. Gor smo namreč to leto šli že desetič. Zgodba pa se je začela tako.

Pisalo se je leto 2009. In bili so štirje srčni možje. Levičnik Franc, Hameršak Franc, Zupanič Ivo in moja malenkost. Dve leti po ustanovitvi našega planinskega društva, je padla pobuda, da drugega januarja osvojimo Donačko goro. In res. Spomnim se, da je bila kar debela snežna odeja, ki se je nismo ustrašili. Po čaju v žetalski gostilni, smo se zapeljali do vznožja na vzhodni strani Donačke gore. Od tam pa naprej pa po gozdni poti do kratke plezalne poti, tik pred vzhodnim delom vrha Donačke gore. Do zahodnega vrha, kjer je postavljen visok kamniti križ, pa še kakih dvajset minut hoje tik pod slemenom. Po obveznem slikanju smo se spustili v zavetje Rudijevega doma, potem pa spet nazaj do izhodišča po gozdni poti.

Novoletna pohod 022Prvi pohod, leta 2009.

Drugače pa na vrhu lep razgled proti zahodu na Boč in Kamniško-savinjske Alpe. Kot zanimivost pa to, da Donačka gora geomorfološko spada pod Karavanke. Pot na Donačko goro so uredili že pred več kot 150 leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi rezervat bukovega pragozda. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenjski triglav, imamo mi z Donačko goro svoj štajerski Triglav (vrh dejansko z malo domišljije zgleda, kot da ima tri vrhove).
 IMG 1930"Pobudniki pohoda" na desetem pohodu. Manjka Franc Levičnik, ki se desetega pohoda ni mogel udeležiti.

Letos smo torej ta pohod opravili že desetič po isti poti. Vesel sem, da je se je ta pohod »prijel« in postal stalnica.

img 1963Slika, na kateri smo vsi udeleženci letošnjega pohoda.

Lahko bi rekli pač Donačka gora nič posebnega. Ampak priložnost, da si stisnemo roke in voščimo srečno Novo leto, da se pogovorimo ob relativno nezahtevni poti, druženje in tudi priložnost, da po praznikih pretegnemo noge, izgubimo kakšen gram, se nadihamo svežega zraka in še koga povabimo zraven. Če bodo za 90 let naši zanamci praznovali 100 letnico pohodov na Donačko goro ne vemo. Vemo pa, da smo bili zraven.

Zapisal: Božidar Horvat

Nekaj slik s pohoda

Štefanov pohod 2018 v neznano

Kot vsako leto, smo imeli tudi letos tradicionalni Štefanov pohod, le da s to razliko, da letos pohod ni potekal v našem domačem kraju. Želja nekaterih članov je bila, da bi pohod izvedli nekje drugje in predlog je bil sprejet. Izvedli smo pohod v neznano. Tako smo se cirkulanski planinci za zadnji pohod v letu 2018 zbrali pred osnovno šolo, na že dobro znani lokaciji, kjer nas je čakal avtobus. Vstopili smo, prvi postanek je bil na Kidričevem, kjer se nam je pridružila naša članica, nato pa v Slovenski Bistrici, kjer se nam je priključil še zadnji član pohoda, nato pa je sledila vožnja v neznano.

Po nekaj kilometrih vožnje po avtocesti proti Gorenjski je bilo konec ugibanja, pripeljali smo se do Preddvora. Bilo je že jasno, kje bo potekal naš pohod. Vožnja je bila dokaj kratka, hitro smo prispeli na parkirišče ob jezeru v Preddvoru, kjer so nas že pričakali člani PD Preddvor (gorski reševalci). Lepo so nas sprejeli in nas najprej popeljali do jezera, kjer smo lahko občudovali potopljeno novoletno jelko s prižganimi lučkami na dnu jezera. Po popiti kavi v restavraciji ob jezeru se je začel pohod do cerkvice sv. Jakoba nad Preddvorom.

Uživali smo po zelo lepi, ne preveč strmi poti proti vrhu v organizaciji domačega društva. Pot je bila lahka, primerna za vse generacije. Med potjo stoji tudi dom Janka, člana domačega društva, ki nas je prijazno sprejel in nam ponudil okrepčilo. Po nekaj minutah smo nadaljevali pot po markacijah Jakobove poti proti vrhu. Ravno smo se dodobra ogreli in že nas je za ovinkom poti spet čakalo presenečenje, tokrat so nas Zdenko, naš domačin, in člani gorske reševalne presenetili s kuhanim vinom in toplim čajem. Popili smo tople napitke, se malo posladkali in nadaljevali pot.

Med vzponom proti vrhu smo občudovali Triglav in ostale gore, saj smo imeli zelo dobre vremenske razmere in čudovit razgled. Hitro smo bili na vrhu. Pri cerkvi sv. Jakoba smo se fotografirali in obeležili spomin na skupno druženje. Po krajšem postanku v planinski koči smo se opravili proti dolini. Nekaterim našim članom so gostitelji ponudili prevoz v dolino, ki so ga z veseljem sprejeli.
img 1841

Ostali smo se hitro spuščali proti dolini in brez vsakršnih težav varno prišli na mesto, kjer nas je pričakal avtobus. Tu smo odložili opremo, se uredili in že smo bili pripravljeni, da lahko nadaljujemo vožnjo do restavracije Zdenka Jurgeca v Kranju. Sledila je zahvala in slovo od gostiteljev, ki so nam nudili vodenje in nasvete, da smo varno prišli v dolino. Za gostoljubje se jim še posebej zahvaljujemo.

Lačni in zadovoljni smo prispeli v restavracijo, kjer so nas lepo in prijazno sprejeli in dobro postregli. Po dobri uri uživanja ob hrani, smo zadovoljni sedli v avtobus in se podali proti domu. Na avtobusu se je dobro vzdušje nadaljevalo, tako da je bilo še naprej prijetno in polno smeha.

S tem pohodom smo tako zaključili še eno dobro planinsko sezono za leto 2018, sezona je imela kar nekaj pohodov in vzponov za vse generacije. Vse to želimo ponoviti tudi v prihodnje in se poveseliti s prijatelji, ki znajo ceniti naravo in njene naravne lepote.

Galerija slik pohoda

Hvala vsem in varen korak v letu 2019, ki prihaja.

Zapisal: Vili Jurgec