Dvodnevni izlet na Pag

V petek popoldan, 31. 5. 2019, smo se planinci PD Cirkulane odpravili na težko pričakovani dvodnevni izlet na sosednjo Hrvaško, na otok Pag in v Paklenico. Prijateljsko smo se pozdravili, si stisnili roko in se odpravili na pot.
Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli na Pag v kraj Miškovići, kjer sta nas sprejela naša prijazna gostitelja ter člana PD Cirkulane, Marija in Slavko. Oddala sta nam apartmaje in nam pripravila okusno večerjo. Dan se je hitro prevesil v noč, zato smo se odpravili v apartmaje in se odpočilli za nov dan.

img 20190531 200534
Foto: Aljaž Zidanšek

Drugi dan smo se zjutraj rano vstali, se okrepčali, si nadeli planinsko opremo in se odpravili do najvišje točke Velebita. Najprej smo se s kombijema zapeljali visoko po makadamski cesti na višino 908 m do Libinjske kose. Od tu smo pot nadaljevali peš. Z Libinjske kose smo se usmerili levo v smeri Sv. Ivan. Po travnatem in skalnatem terenu smo obšli nekaj vrtač in prišli do razvaline kapelice Sv. Ivan. Tik pred kapelico nas je smerokaz usmeril v levo v smeri Vlaški grad in Sv. Brdo. Ko smo prečkali pašnik, se je pot začela vzpenjati po obronkih Debelega brda skozi tipičen kraški teren. Zanimivo je bilo opazovati različne barve skal in kamenja. Tudi pestrost rastlinskega in živalskega sveta je tukaj izjemna (različne vrste zvončnic, vresje, kadulja, orhideje, divji šipek, v višjih legah tudi encijan in narcise; in 4000 različnih živalskih vrst). Narava je bila prečudovita, samo prisluhniti smo ji morali in korak je bil kmalu lažji. Moteč je bil le zelo močan veter, ki nas je na čase kar premikal. Del skupine je pot nadaljeval naprej, del skupine pa se je vrnil na izhodišče. Prva skupina je pot nadaljevala proti Vlaškemu gradu (1280 m), ki se trenutno obnavlja, in Sv. Brdu (1751 m). Pot je bila strma, vetrovna in zahtevna, skupina se je vrnila krožno po drugi poti do kombija.

Vrnili smo se do apartmaja, kamor sta nas pripeljala naša šoferja Vili in Stanko in si pripravili večerjo. Voda je bila še zelo mrzla, zato smo si namočili v vodo le noge. Pogumni Aljaž in Klavdija pa se seveda nista dala, zaplavala sta in naredila otvoritev kopalne sezone. Specialitete iz žara pa so bile kot nalašč za naše lačne trebuščke. Posedeli smo in se pogovarjali ter šalili še pozno v noč.

Drugi dan smo se zbudili bolj pozno, se v miru sprehodili ob plaži. V tem času je bilo še vse mirmo in spokojno, nikjer nobenega turista in ne vrveža. Pozajtrkovali smo, pospravili prtljago in se se odpravili proti Nacionalnemu parku Paklenici. Ime je dobil po smoli črnega bora, tim. paklini, ki se je uporabljala za premazovanje ladij, neredko pa tudi v narodni medicini. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških oblik, rastlinami, živalm ter z nedotaknjeno naravo. Sestavljena je iz apnenca in dolomita, zato jo odlikuje bogastvo kraških pojavov kot so škraplje, okna, kuki, jame…

Pot smo pričeli v Veliki Paklenici in nadaljevali po kanjonu, nad katerim se stene vzpenjajo v višino tudi do 400 m, v njih pa je do 400 opremljenih plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Ob pogledu na prekrasne kamnite stene nam je zastal dih. To je zares pravi raj za alpiniste. Po slabi uri hoje smo se usmerili desno proti gozdarski hiši Lugarnica (400 m n.v.), tam smo pomalicali in se okrepčali. Ko smo tako posedeli, sta nas presenetila naša gostitelja. Prišla sta se poslovit in naredili smo še skupno fotografijo v spomin na prekrasno druženje.

Vrnili smo se v kanjon in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik

Pohod prijateljstva 2019

Pohod prijatelstva

Tudi letos smo planinci PD Cirkulane z veseljem sodelovali na medgeneracijski športno-rekreativni prireditvi: 12. Pohod prijateljstva. Kot je že ustaljena praksa, smo prevzeli pripravo pohodniškega dela prireditve, torej pohoda od nove industrijske cone v Dolanah do Športnega parka v Cirkulanah, kot tudi pripravo in vodenje mini pohoda otrok iz vrtca.

Na prireditvi smo tudi predstavili naše poslanstvo in aktivnosti na stojnici.

Nekaj slik

 

Zimski pohod na Grintovec – 2558 m

Kot je bilo po programu, smo se planinci PD Cirkulane v soboto, 23. 2. 2019, v ranih jutranjih urah podali na pot iz Cirkulan do Kamniške Bistrice. Do Kamniške Bistrice zato, ker je bil letos spet naš izbranec sam prvak Grintovec (2558 m). To je lep, piramidast vrh, dobro viden iz Ljubljanske kotline. Tako v kopnem kot v snegu velja za enega najbolj obiskanih planinskih ciljev. Najlažji pristop na vrh vodi z južne strani iz Kamniške Bistrice čez Kokrsko sedlo in poteka v smeri kopne poti. V snegu je vzpon "kondicijsko" zelo naporen, saj je višinska razlika od Doma v Kamniški Bistrici do vrha 1958 m.
Ne glede na zahtevnost se nas je na ta vzpon podalo pet planincev, in sicer štirje člani našega društva in članica sosednjega PD Naveza iz Vidma pri Ptuju. Po cesti, ki je bila prevozna, smo se pripeljali do spodnje postaje tovorne žičnice in s tem prihranili ali pridobili 300 višinskih metrov. Tu smo zavili levo navzgor skozi bukov gozd. Pot nas je peljala naprej po poti, kjer smo se skoraj naravnost vzpenjali proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu, kjer vodi tudi pot v letnih razmerah, vendar s to razliko, da poleti pot vijuga proti vrhu. Kljub vetrovnemu vremenu je bilo vzdušje zelo dobro, tako da smo v dobrih treh urah in pol premagali pot do Cojzove koče.
Namen je bil, da se po tej poti vsi skupaj tudi vračamo nazaj v dolino, a usoda je bila tokrat drugačna. Sledil je počitek in čas za okrepitev v zimski sobi Cojzove koče. Po krajšem počitku je bil čas za nadaljevanje vzpona na vrh Grintovca. Padla je odločitev, da se dva člana naše odprave zaradi močnega vetra vračata nazaj v Kamniško Bistrico in nas tam počakata, ostali trije pa smo se podali na vzpon proti vrhu. Močno je pihalo že pri Cojzovi koči, a ko smo se vzpenjali proti vrhu so bili občasno močnejši sunki vetra. Dobro smo napredovali in dokaj hitro premagovali trenutne razmere. Za nami so se vzpenjali posamezniki in manjše skupine planincev. Vzpenjala se je tudi večja skupina planincev iz sosednje Hrvaške, in sicer iz PDS Velebit.
Bližali smo se vrhu, a sunki vetra so bili vedno močnejši. Bili smo že na višini približno 2360 - 2400 m.n.v., ko smo se odločili, da odnehamo zaradi vedno močnejših sunkov vetra. Sledil je spust proti Cojzovi koči. Po nekaj metrih spusta je prišlo do neljubega dogodka. Sunki vetra so bili zelo močni, tako da me je sunek prevrnil in prišlo je do zdrsa. Začel sem drseti proti prepadu, na kar sem se z nekaj sreče in znanjem, ki sem ga pridobil v vseh teh letih hoje v gore, zaustavil s cepinom. Kljub dobri opremi in dobri kondiciji, je prišlo do poškodbe glave, ramena in kolena.
Oskrbeli so me člani PDS Velebit in me s spremstvom v navezi varno pospremili do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Tam so me prevzeli člani GRZS iz Kranja, me oskrbeli, pomirili bolečine z zdravili ter me pripravili za transport s helikopterjem. V spremstvu GRZS sem nadaljeval pot do mesta, kjer bi naj helikopter spustil vrv z reševalcem, a kljub trem poskusom, zaradi sunkov vetra, ni bil uspešen. Po posvetu z zdravnico s helikopterja so mi reševalci vbrizgali pomirjevala proti bolečinam in pot smo nadaljevali v spremstvu desetih gorskih reševalcev v dolino, kjer je že čakalo reševalno vozilo.
Prepeljali so me v Klinični center, kjer so me oskrbeli, tako da smo okrog enajste ure zvečer zapustili UKC Ljubljana in predan sem bil v domačo oskrbo. Moram tudi omeniti, da se je vse skupaj zelo dobro končalo, posledice bi lahko bile veliko hujše. Člani GRS so mi zaželeli »Vse najboljše za rojstni dan«.
Vsem se lepo zahvaljujem za nudeno pomoč. Hvala tudi helikopterski enoti Slovenske vojske, ki so poskušali z reševanjem kljub slabim in vetrovnim vremenskim razmeram.
Lepa hvala tudi mojim planincem za moralno podporo, še posebej se zahvaljujem Aljažu za pomoč ter prenos opreme iz Grintovca.

Se vidimo na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Nekaj slik iz pohoda

Na Boč po nenadelani poti

Februarski pohod na Boč je bil planiran, kot zimski pohod, pa nas letošnja zima noče in noče obdariti s snegom. Kdo ve, mogoče pa nas še bo. Kljub vsemu smo si pohod popestrili in se odločili za nenadelano pot proti vrhu iz Zgornjih Poljčan.

Ob vzpenjanju proti vrhu po tej poti smo spoznali še en 'obraz Boča', ki se nam je tokrat pokazal v svoji zahtevnejši podobi kot smo je bilo vajeni do sedaj. Res je, da na poti zaradi shojenosti in jasne vidljivosti ni grozilo, da bi zašli pa je vseeno drugače kot, ko hodiš po markiranih poteh, za katere velikokrat ne vemo biti dovolj hvaležni markacistom.

Boc Februar 2019
Utrinek iz pohoda na Boč, februar 2019.

Ob opazovanju narave na tej poti tudi razumeš zakaj je uvrščen Boč med enega izmed zadnjih vrhov v Karavankah, preden te preidejo v Panonsko nižino. Rastje je precej drugačno in vidi se da v tem predelu narava ne skopari z vetrovi. Na Vilijevih fotografijah v galeriji slik je delček tega ujet - ampak, to je potrebno doživeti. Tako smo danes ugotavljali ali so naša oblačila sposobna kljubovati vetru, ki nam ni prizanašal, ali ne.

Vsekakor je za nami še en lep pohod, v katerem smo spoznali nov pristop na Boč, kljub stalnemu vzponu do antenskega stolpa, kjer se pot nekoliko spusti in nas je pripeljala do razglednega stolpa. Omenjeni močan veter pa je zaslužen za pregon meglic tako, da je bil pogled iz razglednega stolpa na vse strani naravnost čudovit.

Sestop proti planinskemu domu na Boču, je zahteval, zaradi skritih ledenih zaplat pod drevesnimi listi, dodatno previdnost. Klepet ob čaju v prijetnem zavetju doma je hitro minil in sledila je še pot proti parkirišču. Na poti smo skovali nekaj načrtov za v prihodnje ampak to je že druga zgodba o kateri vas bomo radi obvestili in povabili k sodelovanju.

Vabimo vas, da spremljate razpise na naša pohodniška druženja preko spletne strani in se nam pridružite.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Deseti pohod na Donačko goro, 5. januarja 2019

Našemu pohodu na Donačko goro (884 mnv) bi lahko dodali več pridevnikov: prvi, novoletni, tradicionalni… Letos pa bi mu lahko dodali še jubilejni. Gor smo namreč to leto šli že desetič. Zgodba pa se je začela tako.

Pisalo se je leto 2009. In bili so štirje srčni možje. Levičnik Franc, Hameršak Franc, Zupanič Ivo in moja malenkost. Dve leti po ustanovitvi našega planinskega društva, je padla pobuda, da drugega januarja osvojimo Donačko goro. In res. Spomnim se, da je bila kar debela snežna odeja, ki se je nismo ustrašili. Po čaju v žetalski gostilni, smo se zapeljali do vznožja na vzhodni strani Donačke gore. Od tam pa naprej pa po gozdni poti do kratke plezalne poti, tik pred vzhodnim delom vrha Donačke gore. Do zahodnega vrha, kjer je postavljen visok kamniti križ, pa še kakih dvajset minut hoje tik pod slemenom. Po obveznem slikanju smo se spustili v zavetje Rudijevega doma, potem pa spet nazaj do izhodišča po gozdni poti.

Novoletna pohod 022Prvi pohod, leta 2009.

Drugače pa na vrhu lep razgled proti zahodu na Boč in Kamniško-savinjske Alpe. Kot zanimivost pa to, da Donačka gora geomorfološko spada pod Karavanke. Pot na Donačko goro so uredili že pred več kot 150 leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi rezervat bukovega pragozda. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenjski triglav, imamo mi z Donačko goro svoj štajerski Triglav (vrh dejansko z malo domišljije zgleda, kot da ima tri vrhove).
 IMG 1930"Pobudniki pohoda" na desetem pohodu. Manjka Franc Levičnik, ki se desetega pohoda ni mogel udeležiti.

Letos smo torej ta pohod opravili že desetič po isti poti. Vesel sem, da je se je ta pohod »prijel« in postal stalnica.

img 1963Slika, na kateri smo vsi udeleženci letošnjega pohoda.

Lahko bi rekli pač Donačka gora nič posebnega. Ampak priložnost, da si stisnemo roke in voščimo srečno Novo leto, da se pogovorimo ob relativno nezahtevni poti, druženje in tudi priložnost, da po praznikih pretegnemo noge, izgubimo kakšen gram, se nadihamo svežega zraka in še koga povabimo zraven. Če bodo za 90 let naši zanamci praznovali 100 letnico pohodov na Donačko goro ne vemo. Vemo pa, da smo bili zraven.

Zapisal: Božidar Horvat

Nekaj slik s pohoda