Ujeti v snežnem metežu - Mont Blanc, od 3.8 do 7.8.2016

Mont Blanc pomeni bela gora, imenujejo jo tudi bela dama in je najvišja gora v Alpah in zahodni Evropi nasploh. Želja članov planinskega društva Cirkulane je bila, da še pred desetim jubilejem ustanovitve planinskega društva osvojimo najvišji vrh Zahodne Evrope. Mont Blanc je visok približno 4810 m, zaradi snega pa se njegova višina skozi leta spreminja. Mont Blanc leži med Francijo in Italijo, sam vrh leži v Franciji, najbolj znano mesto na izhodišču gore pa je Chamonix. Goro na leto obišče več tisoč alpinistov in planincev, vzponi na goro pa so vsako leto nevarnejši zaradi taljenja ledu in krušenja skal. V nasprotju z veliko večino gora, kjer je vrh kamnit, je vrh Mont Blanc zgrajen iz ledu. Vsaki dve leti je lokacija vrha premaknjena za približno za 75 cm, tako da višino kot lokacijo merijo vsaki dve leti. Po raziskavah je bilo ugotovljeno, da se kamniti vrh nahaja na višini 4792m, to je približno 40 m pod ledenim vrhom.
Odločitev, da bomo osvojili Mont Blanc, je padla že lansko leto. Bilo nas je kar nekaj zainteresiranih, ampak imena in številke so se spreminjale, vse do nekaj dni pred odhodom, ko so bila končno znana imena za odpravo in sicer: Vili (PD Cirkulane), Stanko (PD Cirkulane), Aljaž (PD Cirkulane), Anita (PD Slovenska Bistrica) ter Mirko in Uroš (PD Polzela). Po rezervaciji vlaka, imenovanega Tramvaj Mont Blanc, in neuspeli rezervaciji koče na višini 3835 m (Aiguille de Guter) smo se podali na odpravo.
Od doma smo se odpravili 3. 8. 2016 ob 17.30 preko Slovenske Bistrice in Polzele do Italije. Pot nas je vodila skozi Milano, Torino, tunel Mont Blanc, proti Franciji, v Chamonix in do izhodišča Saint Gervais, kamor smo prispeli po deseturni vožnji. V četrtek, 4.8.2016, smo se ob sedmi uri zjutraj z vlakom odpeljali na višino 2380 m. Izbrali smo smer: Saint Gervais – Nid-d'Aigile – Tete Rousse – Aiguille de Gouter – Dome de Gouter – Vallot – Arete des Bosses – Mont Blanc. Po izstopu iz vlaka zobate železnice smo oprtali težke nahrbtnike in se podali proti vrhu. Po dobrih štirih urah je naša odprava uspela priti do gorske straže, na višini 3100 m, kjer se nahaja tudi koča Tete Rousse (3167 m). Od tu smo se podali po jeziku ledenika proti naslednji koči. Pot nas je vodila po tehnično zelo zahtevni poti, ki je bila zelo slabo označena in zelo slabo varovana. Kljub rahli utrujenosti smo nadaljevali, tako da smo z vmesnimi počitki kar hitro pridobivali na višini, kjer se pot zelo strmo vzpenja. Čeprav so se že približevali temni oblaki, smo še kar vztrajali in nadaljevali pot ter na višini pred sabo, na robu prepada, opazovali kočo, ki je bila naš današnji cilj (Aiguille de Gouter, 3835 m). V daljavi smo slišali zvok helikopterja, ki se nam je, ko smo bili v steni, hitro približeval, nato pa se je začel dvigati ob steni in pot nadaljeval proti koči. Ker se je približeval snežni metež, smo sklepali, da spremlja in prešteva planince v skali. Po vsem tem naporu smo preplezali skalno vertikalo in se znašli na ledeniku, kjer smo lahko opazovali neskončno belino vrhov, ki so nas obdajali. Po nekaj deset metrov vzpona po ledeniku smo prišli na greben, kjer je močno pihal veter. Opazovali smo ledeniške razpoke in se po grebenu previdno podali do koče. Tu smo že občutili, da je dihanje oteženo, saj koča Aguille de Gouter leži nad prepadom na višini 3835 m, kar pomeni, da je v zraku že dosti manj kisika. Sledil je počitek, nato večerja in tako je minil četrtek.

Ekipa MontBlanc


Za naslednji dan, petek, je bila vremenska napoved zelo slaba. Zbudili smo se v pravi snežni metež pa tudi močno je pihalo, tako da ta dan ni bilo možno nadaljevati poti, zato je bila to nepredvidena aklimatizacija in priprava za osvojitev vrha naslednji dan. Petek smo tako izkoristili za priprave na vzpon. Po zajtrku in krajšem počitku smo si nadeli zimsko opremo za vzpon, dereze in ostalo, pripravili smo 60 m vrv za navezo, uskladili vrstni red in preizkusili, kako se hodi v navezi. Mirko iz PD Polzela je demonstriral, kako se zaustavlja s cepinom. Tudi vsi ostali smo se preizkusili v tem, tako da bi v najslabšem primeru lahko pravilno reagirali, če bi prišlo do padca v ledeniško razpoko ali do kakšne druge nesreče. Bil je pravi snežni metež, zaradi močnega vetra in sneženja ni bilo nobene vidljivosti, tako da se ni bilo mogoče oddaljiti od koče. Po vsem tem dogajanju je sledil počitek v koči. Ker je bilo naslednji dan vstajanje že pred drugo uro zjutraj, smo po večerji hitro zlezli v postelje. Zbudili smo se torej pred drugo uro zjutraj, nato pa je sledil zajtrk. Po zajtrku smo se odpravili do izhoda iz koče, si nadeli opremo, dereze in ostalo. Z lučkami na glavah smo odkorakali v temo proti vrhu. Bilo je temno, mrzlo in vetrovno. Kot prvi v navezi sem opazoval lučke v daljavi pred nami, da smo lahko sledili ostalim navezam. Kljub majhnemu razmahu, 6 – 7m, ni bilo nobenih sledi pred menoj pa tudi za menoj je veter skrbno in hitro zametel sledi. Pot smo nadaljevali tako, da smo sledili lučkam pred nami. Ko se je počasi zdanilo, smo bili že pošteno premraženi, saj so bile temperature nizke, do – 12 stopinj Celzija, hitrost vetra pa je bila od 60 – 70 km/h. V objemu beline smo pred seboj na skali opazili bivak (Valott), ki stoji približno na višini 4400m. Po krajšem počitku v bivaku smo se ogreli s čajem in nato nadaljevali načrtovano pot proti vrhu. V želji niti pomislili nismo, da ne bi osvojili vrha, ki je bil pred nami le nekaj sto višinskih metrov razlike in le približno uro in pol hoje. V navezi smo molče nadaljevali pot, ko smo začeli srečevati naveze, ki so se vračale. Sprva se nismo niti zavedali, kaj se dogaja, vsi so se nam nasmehnili in le pomahali, mi pa smo kar nadaljevali pot. Razmere so se slabšale korak za korakom, zato so se naveze vračale z neosvojenim vrhom. Mi pa se nismo dali, ostali smo optimistični in nadaljevali pot proti vrhu. Čez nekaj časa smo srečali novo navezo, se zaustavili, naša člana (Uroš, Aljaž), ki dobro obvladata angleščino, pa sta jih povprašala, kaj se dogaja. Dobili smo informacijo, da v takšnih razmerah ni mogoče nadaljevati poti proti vrhu. Morali smo se pogovoriti in posvetovati glede našega cilja. Sledilo je nezadovoljstvo, odločitev, da se vračamo, je padla tik pod vrhom. Tako je po krajšem postanku, nekje 200 m pod vrhom, sledilo slikanje in nato povratek, ki je bil zaradi varnosti nujen. Za vsako ceno se ni splačalo nadaljevati poti na vrh, saj so bile razmere nemogoče.
Čeprav nismo osvojili vrha, lahko rečemo, da smo dosegli svoj cilj. Ko smo se vračali, smo se le nemo ozirali nazaj na vrh Mont Blanca, ter opazovali posameznike in naveze, ki so se z velikimi težavami, zaradi vetra, oteženega dihanja in težkih razmer, vračale skozi sedlo. Vedeli smo, da je bila naša odločitev, da ne nadaljujemo poti proti vrhu, pravilna. Ko smo se vrnili do koče, na višini 3835 m, smo si odpočili, nato pa v navezi nadaljevali do koče na višini 3167 m, kjer smo odstranili navezo ter dereze, ki so bile nujen del opreme, saj so bile razmere do te koče, zaradi novozapadlega snega, zimske. Po krajšem počitku smo nadaljevali pot in po 12-ih urah hoje prispeli do zgornje postaje vlaka Mont Blanc, od koder smo po uri vožnje zdravi prispeli v dolino do parkirišča, kjer nas je čakal kombi. Po večerji smo približno ob 9.30 uri zapustili Saint Gervais. Po naporni 12-urni hoji je bila vožnja domov zelo naporna. Z Aljažem sva nas varno pripeljala do Cirkulan ob 6.30 uri zjutraj. Lahko bi še pisal in opisoval, ker je bila to pravzaprav naša prva prava odprava na ledenik, ki se je na srečo tudi srečno končala.
Polni lepih vtisov smo sedaj varno doma. Moramo pa se seveda zahvaliti vsem, ki so nam omogočili to odpravo, in nam tako ali drugače pomagali, saj brez njihove pomoči vse to ne bi bilo mogoče. Odpravo smo sicer udeleženci financirali sami, brez finančne pomoči planinskega društva, a kljub temu smo naredili veliko promocijo našemu planinskemu društvu. Najprej se moramo seveda zahvaliti našim družinam za razumevanje in podporo, da so nam ves čas brezpogojno stale ob strani. Lepo pa se zahvaljujemo tudi Avtohiši Dominko, ki nam je brezplačno donirala kombi za prevoz in tako na nek način omogočila našo odpravo. Prav lepo pa se moramo zahvaliti tudi mesariji Kokol za sponzorstvo obrokov hrane na naši poti na Mont Blanc.
Posebej bi se še radi zahvalili našim članicam ter članom planinskega društva, ki so nas vedno bodrili. Zahvaljujemo se jim za prijeten sprejem, ki so nam ga pripravili, in nas tako prijetno presenetili. Zahvaljujemo pa se tudi vsem ostalim članom in članicam, ki so nas podpirali ali kako drugače pripomogli na naši poti. Na tem mestu se še enkrat iskreno zahvaljujemo prav vsem, ki so nam stali ob strani in nas podpirali ter spremljali pri podvigu. Snežni metež nam je preprečil dostop na vrh, ampak bil je tako blizu, da lahko s ponosom rečemo – osvojili smo Mont Blanc.

Zapisal: Vili Jurgec

Nekaj slik pohoda

Julijski pohod na Triglav

V petek, 29.7.2016 in soboto 30.7.2016, smo izpeljali dvodnevni pohod na Triglav. Lahko bi mu rekli poletni pohod, saj so trije naši člani vrh Triglava osvojili že letos marca v zimskih razmerah.

Pot se je začela v petek ob 3.00 uri zjutraj izpred šole v Cirkulanah, se nadaljevala v Muretince, Ptuj in Gaj pri Pragerskem in ekipa, posedena v tri prevozna sredstva, je bila kompletna. Odpeljali smo se v dolino Krme in začeli pohod do planinskega doma Planika. Planirano pot  smo nekoliko spremenili zaradi del na planinski poti Kredarice - Mali Triglav - Triglav. Zaradi tega se je naša skupna pot, za kaki dve uri švicanja, podaljšala.

Vzpon do vrha Triglava je potekal od planinske koče Planika. Z vrha Triglava, ki smo ga uspešno in varno osvojili, smo se vrnili po isti poti. Sledila je pot od Planike do koče na Kredarici in od tod do Staničevega doma, kjer smo prenočili.

Seveda pa ob Aljaževem stolpu nismo pozabili »krstiti« letošnjih prvopristopnikov, narediti kakšne spominske fotografije in predvsem uživati v tistem občutku, ki ga lahko doživiš le na vrhu naše najvišje gore.

Triglav 2016

Slika zgoraj: Ob Aljaževem stolpu. Na sliki manjka Božo, ki nas je verjetno fotografiral. Če ima kdo sliko na kateri smo vsi, mi jo naj prosim pošlje.

Zvečer in ponoči smo uživali gostoljubje Staničevega doma, naslednje jutro pa je sledila pot nazaj v dolino in proti domu.

Pot v dolino do vozil se je iztekla v pričakovanem času, kako dolgo bo trajala vožnja domov pa je bila uganka. Vedeli smo, da bo vožnja, zaradi obiska predsednika Ruske federacije Vladimira Putina, potekala po obvoznih cestah. Pa se je vse dobro izteklo in dokaj hitro smo bili v prijazni restavraciji Gitadela, kjer smo z odličnim kosilom nadoknadili izgubljeno energijo.

Zapisal: Ivo Zupanič

Slike iz pohoda

Stol - najvišji vrh Karavank

Brrr, kaj je te to meni potrebno … je nekako običajen komentar na zvonjenje budilke ob kakšni nenormalno rani uri na dan pohoda. Dlje kot je planirana tura, bolj rano je potrebno vstati. Pa me hitro mine… in praviloma sem na zbirališču pravočasno.

Tudi tokrat je bilo tako na našem potepu v Karavanke in obisk najvišjega vrha teh - Stola. Stol tudi Veliki Stol je gora, ki z 2236 mnv predstavlja najvišji vrh Karavank. Čez njegov vrh in greben poteka državna meja med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo.
Vili ja priskrbel kombi, izpred šole v Cirkulanah smo celo kakšno minuto pred dogovorjeno uro, odbrzeli še v Njiverce in nato do Završnice, kjer je izstopil Dejan in nadaljevali do Valvasorjevega doma.

Pot nas je vodila od Valvasorjevega doma desno skozi gozdni vzpon do razpotja. Kmalu smo prišli na severni rob Žirovniške planine. Nekaj smerokazov na tem mestu nam je poročalo o zelo različnih časovnicah do Stola, mi smo na laž postavili vse – bili smo precej hitrejši.
Pot se je v nadaljevanju strmo vzpenjala in vodila skozi pasove gozda in ruševja, za hrbtom pa so se nam odpirali čedalje lepši razgledi na Bled in Gornjesavsko dolino z Jesenicami in Ajdno ter Julijci v ozadju.

Više na travnatem pobočju nas je že dohitel naš sopotnik, ki je pot začel v Završnici – Dejan, kapo dol. Na razpotju smo nadaljevali po strmi poti na greben Malega Stola, po katerem smo prisopihali do Prešernove koče na Stolu. Tu smo preoblekli preznojene majice, na klopcah pomalicali, občudovali planinske kavke modrovali o njihovem prezimovanju... Spočiti smo se mimo koče se vzpeli do vrha Velikega Stola.

Stol Vrh 2

Obvezno fotografiranje, klepet z ostalimi pohodniki, žigosanje, razgledovanje in vse kar se običajno ob osvojitvi vrhov dogaja. Tudi blaga megla, ki nas je prikrajšala za lepe razglede in prispevala k slabši kvaliteti fotografij in veter, ki nas je hladil našega dobrega razpoloženje in zanosa nista mogla pokvariti. Dogovorili smo se, da pot v dolino opravimo po drugi poti in sicer čez Zabreško planino. Tako smo tudi naredili in kljub temu, da se nam je za trenutke zazdelo, da pot »raste«, smo do našega kombija prišli v rekordnem času.

Malo osvežitve in končno dočakano preobuvanje ter nadaljevanje poti, tokrat vožnje, v dolino. Kmalu smo naredili postanek pri lovskem domu Stol. Ta skriva posebnost - lahko smo si ogledali rjavega medveda, ki pa se je zgolj lenobno pretegoval v svojem prostoru in ni za nas pokazal nobenega zanimanja.

Na poti domov še opravek v trgovini z glasbili… sledila je še prijazna pogostitev, pa neuspešen ribolov … ampak, to je že neka druga zgodba.

Zapisal: Ivo Zupanič

Slike iz galerije slik pohoda

Martuljkovi slapovi in Belopeška jezera

Tokratni potep planincev nas je odpeljal v Triglavski narodni park na ogled Martuljkovih slapov.
Martuljek je gorski potok, ki svoje vode zbira v Martuljških gorah (južno od naselja Gozd Martuljek) v Julijskih Alpah, največ pa v zatrepu Za Akom, kjer je večji del leta majhen ledenik. Potok tvori Zgornji in Spodnji Martuljški slap. Martuljek se pri naselju Gozd Martuljek kot desni pritok izliva v Savo Dolinko.

Martuljek 1

Pot nas je vodila po tematski učni poti kjer smo ob potoku Martuljek in njegovem žuborenju občudovali rastlinstvo. Pot nas je kmalu pripeljala do spodnjega slapa. Nadaljevali smo do brunarice pri Ingotu, kjer smo naredili daljši postanek za okrepčilo. Proti zgornjemu slapu smo se podali ločeno. Prva ekipa se je usmerila desno, midva z Aljažem in najinim »vodnikom« Amonom pa levo. Slednji smo bili nekoliko hitrejši in smo počakali ostalo ekipo, nato smo skupaj premagali še plezalni del poti pod zgornji Martuljkov slap.
Ob povratku proti kombiju smo sprejeli odločitev, da pot nadaljujemo še v zamejstvo, do Belopeških jezer.
Belopeška jezera, tudi Mangartska jezera sta dve jezeri, ki ležita v Julijskih Alpah, natančneje v Mangartski dolini v bližini naselja Trbiž, nedaleč od Rateč in tromeje med Italijo, Avstrijo in Slovenijo. Dolino dveh ledeniških jezer, ki so jo Italijani leta 1971 razglasili za Narodni park Belopeških jezer, na jugu omejuje gora Mangart, na vzhodu pa Ponce. Zgornje jezero leži na nadmorski višini 929 mnm, spodnje pa 924 mnm.

Martuljek 2

Najprej smo  nekako do polovice obhodili spodnje jezero, kjer je pot nadelana neposredno na obrežju jezera in se nato usmerili proti zgornjemu jezeru (Lago due bi rekli Italijani). Tudi tu smo pričakovali podobno krožno pot, pa tokrat ni bilo tako. Povišani vodostaj jezera je zahteval svojo ceno in smo si tu in tam morali pot »nadelati« sami, kar pa je imelo navkljub utrujenosti, svoj poseben čar.
Na poti proti domu smo se ustavili še v Dovjem, kjer je spomenik  zaslužnemu, da je Triglav še danes naš. Jajkob Aljaž, župnik v Dovjem je namreč odkupil zemljišča na vrhu Triglava od občine Dovje leta 1895. Tudi stolp je načrtoval in ga dal izdelati sam. Aljaž je vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram.
Na poti domov smo opazovali spreminjajoče vreme in kar naenkrat smo vsi postali »vremenoslovci« ter napovedali nevihto. Nismo se ušteli, bližje domu kot smo bili, bolj nas je »pralo« - ampak v zavetju klimatiziranega kombija to ni ravno neka težava.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Po Bračičevi poti ob 9. občinskem prazniku

Pohod ob prazniku občine Cirkulane je že stalnica v našem programu, je priložnost, da se predstavimo občankam in občanom ter ostalim društvom. Tudi letos smo se dobro razpoloženi v soboto, 28. maja, zbrali pred OŠ Cirkulane in se z avti odpeljali v Dolane do mesnice in gostišča Kokol, kjer je začetek 3. etape Bračičeve planinske poti. Start smo izvedli kar za avtobusno postajo pod klinčevim bregom.

Ta začetni del poti po (včasih močvirnatem) travniku, preko brvi čez potok Bela (ali po domače Belca) do cerkve Sv. Ane je še posebej lep. Tukaj je bila včasih spodnja postojanka romanja na Sv. Ano. Pohodniki smo brodili po ozki stezi skozi visoko travo v iskanju brvi. V spominu pa sem se ozrl nazaj za dve ali tri desetletja: za otroke »ringlšpil«, stojnice z »lectarji«, streljanje na zračno puško, sladkorna pena… Za nami pogled na mogočen grad Borl, pred nami pa romarska cerkev Sv. Ane na Velikem vrhu, kamor smo prispeli po gozdni vijugasti poti križevega pota. Ohladili smo se v senci in uživali v prelepem razgledovanju okolice. Opazili smo novi učni čebelnjak OŠ Cirkulane-Zavrč, malo naprej pa učni vinograd vinogradnikov Haloze. Čisto ob cerkvi je prenovljena mežnarija, ki danes služi kot delno podkleteni romarski dom s prenočišči v upravljanju župnije Sv. Barbare, kjer med drugim potekajo tabori slepih in slabovidnih, srečanja za skavte, prvoobhajance, birmance in zakonske skupine. Pred njeno kletjo je skrbno zagrajen prostor, kjer nas pozdravlja modra kavčina – potomka najstarejše trte na svetu iz mariborskega Lenta. Za cerkvijo je pot modre kavčine, za katero skrbi Društvo vinogradnikov in sadjarjev Cirkulane. Malo naprej so nas lepo urejene planinske table opozorile, da se tukaj stikajo Haloška planinska pot PD Ptuj, Evropska pešpot in Bračičeva planinska pot. Vsak pohodnik, ki gre tukaj mimo, ne more, da ne bi opazil zelo živahnega delovanja društev, ki delujejo na območju občine Cirkulane…preplet zgodovine in sedanjosti.

Slika Ana

Planinci smo pot nadaljevali po slemenu Velikega vrha ob lepo urejenih vinogradih in pogledu na Ivanjščico, Ravno goro, Donačko goro, Boč, Konjiško goro, Pohorje, Ptujsko in Dravsko polje. Počasi smo se prebili na Vrabjnšak, ki je s 412 m n.v. najvišji vrh vzhodnih Haloz. Ime je dobil po poznogotski cerkvi Sv. Urbana, katere razvaline so še dobro vidne. Od te cerkve pa je ohranjen oltar, ki je bil prenesen v cerkev Sv. Ane. Od tukaj se nam je razširil pogled proti sosednji občini Zavrč, Švabovo in naprej v Veliko Nedeljo in Ormož. Lepo sta vidna križniški grad v Veliki Nedelji in stavba, kjer je bila nekoč tovarna sladkorja Ormož. Spustili smo se spet v nižino v Dolane, kjer nas je žena našega planinca Franca Hameršaka pogostila s pijačo in pecivom. Po prijetnem oddihu in sproščenem klepetu smo mimo tovarne ADK spet prečkali potok Bela ter se ob lepo urejenem ribniku in gozdni poti povzpeli do Arnečičeve kleti. V hladni senci smo se pohodniki usedli za gasilske klopi, kjer smo imeli nekakšen kulinarični zaključek ob dobri domači hrani in žlahtni kapljici. Opazil sem, da se nikomur ni mudilo. Čas se je skoraj ustavil. Preznojeni, malo utrujeni in zelo dobro razpoloženi smo večina pohodnikov nadaljevali pohod mimo pokopališča in cerkve Sv. Barbare v Vareš – središče Cirkulan. Tukaj se zaključi 3. etapa celotne krožne Bračičeve planinske poti. Pohodniki pa smo ob rojstni hiši dr. Vladimirja Bračiča po lepo preživeti sončni soboti z veselimi obrazi zaključili naš pohod.

Kot sklepno misel ob našem pohodu bi želel poudariti bogato zgodovino, sedanjo urejenost ter vidno delovanje in trud številnih društev, v katerih delujejo občani in občanke občine Cirkulane. Ob občinskem prazniku pa vabimo k včlanitvi v naše planinsko društvo Cirkulane. V soboto 18. junija se bomo prepustili idili Velike planine.

Zapisal: Božidar Horvat

Slike v galeriji