Pohod na Boč ob prazniku

Uh, nočna mora vsakega vodnika. Razpiseš pohod, sveža dnevna vremenske napovedi pa ti znova in znova »pokvari dan«. Nekako tako je bilo ob razpisu pohod na Boč ob prazniku, 27. aprila 2017. In nato odločitev po izteku roka za prijavo, popoldan pred pohodom - gremo »te pa pak bo bo.« Pa je bilo, proti pričakovanjem in vremenskim napovedim, preprosto odlično.

Boc April

Foto: Vili Jurgec

Na Boč vodi vrsta markiranih poti. Mi smo izbrali eno izmed dveh najkrajših, a tudi najbolj strmo, ki se začne na robu Zgornjih Poljčan - gozdno učno Detičkovo pot. Hitri tempo je narekovalo nestanovitno vreme. Kljub temu smo si vzeli čas za postanek, fotografiranje, krajši posvet ali klepet. Na vrhu se nismo odločili za obisk vrha razglednega stolpa ampak smo se po fotografiranju (hvala neznanemu fotografu) spustili do planinskega doma in ob pogledu na uro ugotovili, da smo vso pot premagali v rekordnem času.

Krajše okrepčilo in postanek v planinskem domu je bil zaslužen od tod proti parkirišča pa smo se podali ob rahlem rosenju dežja, ki je v sveže olistanem gozdu izgubil svojo moč in smo »na suhem« prispeli do cilja.
Preznojene majice in obutev smo zamenjali z svežimi in dež, ki je pokazal vso svojo moč, nas pod streho Kajtne, ni čisto nič več oviral.

Zapisal: Ivo Zupanič
Slike iz galerije

Pohod prijateljstva 2017

Že po tradiciji smo tudi letos planinci, markacisti in vodniki našega društva sodelovali na pohodu od gradu Borl do Cirkulan in na Mini pohodu vrtca v okviru prireditve Pohod prijateljstva. Tokrat še s posebnim zanosom, saj je tako kot naše društvo nedavno, tudi omenjena prireditev, praznovala svojo deseto obletnico. Čestitamo! Obenem pa lahko zagotovljamo dobro sodelovanje še vnaprej.

Pohod Prijateljstva

Foto: Vili jurgec

Na spletni strani OŠ Cirkulane-Zavrč o pohodu izvemo naslednje:
»10. Pohod prijateljstva, je potekal v soboto, 22. aprila 2017 in je presegel vsa pričakovanja. Blizu 1500 obiskovalcev je preživelo prečudovit dan. Idealno vreme za pohod, prelepa trasa pohoda od gradu Borl do Cirkulan, mini pohod za najmlajše, odlično pripravljen kulturni program ob dnevu šole in dnevu Zemlje s skoraj 200 nastopajočimi pred nabito polnimi tribunami, so privabili ljudi od blizu in daleč.
Videli smo lahko vesele in navdušene obraze otrok ter odraslih, ki so bili od 9h do 14h ves čas v gibanju, poleg pohoda in nastopov so lahko obiskovalci skakali na skakalnici Mini Planica, jahali in se vozili s kočijo, igrali s frizbiji, boksali, učili aikida, sproščali z jogo, zabavali z bratoma Malek (napihljiva igrala, žongliranje, lokostrelstvo, monocikli, poslikava obraza,….), premagovali ovire na poligonu, se igrali v peskovniku, ustvarjali v ustvarjalnih delavnicah… Pestra je bila ponudba na lokalni tržnici, kjer sta društvi gospodinj iz Cirkulan in Zavrč pripravili dobrote, pecivo za vse obiskovalce, okoliške kmetije pa so ponudile zdrave domače pridelke in dobrote. Za promocijo zdravja je skrbela ekipa ZD Ptuj. organizacijskega odbora, v organizaciji celotne prireditve pa je sodelovalo preko 150 prostovoljcev.
Deseti Pohod prijateljstva je bil vsekakor dogodek, ki je zgled odličnega sodelovanja in prijateljstva med vsemi ljudmi v občinah Cirkulane in Zavrč, lokalno skupnostjo, društvi, organizacijami in podjetji in je ponesel dobro ime obeh krajev daleč preko meja svojih občin.«

Zbral: Ivo Zupanič
Galerija slik

Prispevek v časopisu Štajerski tednik, 3.5.2017

Zimski pohod na Triglav 2017

Tudi letos smo, po načrtu izvedli zimski pohod na najvišji slovenski vrh- Triglav. Na pot smo se odpravili v soboto, 1. aprila ob zelo zgodnjih jutranjih urah, saj smo goro želeli osvojiti in sestopiti z nje v enem dnevu. V Slovenski Bistrici smo se že ob 1.00 uri zbrali Vili, Stanko, Matic in jaz, v Polzeli pa se nam je priključil še član PD Polzela Mirko.

Triglav April

Zgodaj smo prispeli na parkirišče, malo naprej od Kovinarske koče na Krmi, in se ob prihodu začudili številnim parkiranim avtomobilom. V svetlobi avtomobilskih žarometov smo se pripravili za pot in si nadeli opremo ter ob 3:45 krenili proti Triglavskemu domu na Kredarici. Pot nas je vodila skozi močno poraščen gozd. V soju naglavnih luči smo si ogledovali še zaspano gorsko rastlinje in zaprte cvetove teloha. Kmalu se je pot pričela vzpenjati, prekrita je bila s fino zamrznjenim snegom. Po dveh urah hoje smo prispeli do pastirskega stana Prgarca in si privoščili kratko pavzo. Kmalu za tem se je na vzhodu pričelo daniti in sonce je odelo okoliške vrhove v zlato-oranžno barvo. Sledil je še zadnji dolg zasneženi vzpon in po 4,5 urah smo dosegli našo najvišjo slovensko planinsko postojanko-Triglavski dom. Pomalicali smo, se okrepčali ter si nadeli vso potrebno tehnično opremo in se podali proti vrhu Triglava. Pot sicer ni bila tako močno zasnežena kot ob lanskem vzponu, vendar večjih težav, razen sunkovitega vetra, ni bilo. Po približno dveh urah smo dosegli naš cilj-vrh Triglava. Aljažev stolp je ponosno stal, zasut s snegom vse do polovice. Segli smo si v roke, sledilo je fotografiranje in razgledovanje po okoliških vrhovih. Kmalu smo se odpravili nazaj proti Kredarici. Snežne razmere so se kar precej poslabšale, zato smo stopali in plezali previdneje. Po cca dveh urah smo sestopili nazaj do Kredarice in si vzeli daljšo pavzo, kjer smo žal izvedeli za tragično nesrečo planinca, ki je omahnil v globino pod Malim Triglavom. Zaradi ropotanja helikopterja in močnega vetra smo se odločili, da se odpravimo v dolino. Sneg se je kar precej ojužil, zato je bila pot napornejša. Ponekod se je prediralo do kolen, ponekod tudi višje, zato padci na zadnjico niso bili redkost, so pa nas nasmejali. Hitro smo prispeli nazaj do pasu borovcev in spet v gozdni pas, kjer so cvetovi teloha še iskali zadnje večerne sončne žarke. Pri kombiju smo se preoblekli v suha oblačila in se odpravili proti domu. Vmes smo na mojo pobudo zavili še na pico v vsem že znano gostilnico, zatem pa na pot in domov.

Čeprav je tragična nesreča poskrbela za grenak priokus našega izleta, nas je hkrati opomnila, da je do gora treba imeti spoštovanje, predvsem v zimskih razmerah.

Napisal: Aljaž Zidanšek

Slike iz pohoda

Pohod na Peco

V soboto, 25. marca, smo se ob šestih zjutraj ljubitelji gora PD Cirkulane zbrali pred Osnovno šolo Cirkulane. Naš cilj je bil osvojiti Peco, 2125 metrov visoko in šest kilometrov dolgo planoto – veličastno koroško goro.

Pot nas je vodila skozi Slovenj Gradec proti Ravnam na Koroškem, vse do Podpece. Z avtobusom smo se zapeljali visoko v goro, se opremili in se podali proti koči. Vreme je bilo lepo, sonce je že v zgodnjih jutranjih urah skušalo pregnati meglice z vrhov okoliških gora. Med hojo smo opazovali drevesa, naravo, fotografirali cvetoči teloh, prisluškovali petju gozdnih ptic in opazovali veselo poskakovanje veverice z enega na drugo drevo.

Do Doma na Peci, ki je na višini 1665 metrov, smo v lepem sončnem vremenu prišli kar malo zadihani, zato je bil nekaj minutni počitek še več kot koristen. Pred kočo je nekaj miz in klopi za prijeten oddih in okrepčilo. Le-ta ima naziv Okolju prijazna planinska koča.

Kralj Matjaz

Po počitku smo se napotili do sedla čez Malo Peco proti najvišjemu vrhu, 2125 metrov visoki Kordeževi glavi. Tam se nam je pogled ustavil na Olševi in Kamniško-Savinjskih Alpah v ozadju. Del skupine je zavil po zahtevni poti proti vrhu, mi pa smo se odločili za zelo zahtevno plezalno pot. Kaj je lahko še lepšega kot se dotakniti skale in prisluhniti njeni nemi govorici? Proti vrhu je bilo še kar nekaj snega, zaledenelih zaplat, zato smo morali stopati previdneje in gaziti sneg. Na vrhu smo imeli nekaj sonca, malo vetra in lep razgled na del Štajerske in domala na vso Koroško.

Nazaj smo se vrnili po položnejši poti mimo kažipota za avstrijski mejni prehod Knepsovo sedlo proti koči »Domu na Peci«. Koča in seveda zaslužen počitek nas je kar klical k sebi. V opuščenem rudniškem rovu visoko v gori Peci spi Kralj Matjaž, junak zgodovinske ljudske pripovedke. Le deset minut hoda od koče je oddaljena Matjaževa jama na Mali Peci. Obisk pri Matjažu je zanimiv, še bolj pa je zanimiva pravljica o Kralju Matjažu. Ali bo res kdaj Matjaževa vojska vstala in pregnala krivico s sveta in povrnila zlate čase? Ja, to je veliko vprašanje, na katero lahko odgovori le pravljica. Naj živijo pravljice! Naj se Matjaževa brada ovije trikrat okoli mize ali celo devetkrat, potem pa naj vendarle vstane in srečno vlada slovenskemu rodu.

Pustili smo spati Kralja Matjaža pri njegovi mizi in se odpravili proti našim avtomobilom. Opazovali smo naravo, prijetno kramljali in podoživljali naš prekrasno preživet dan.

Galerija slik pohoda

Zapisala: Marjetka Mlakar

Utrinek s pohoda na Lisco

Lisca je s svojimi 948 m nižja od Boča in višja od Donačke gore. Kot nalašč za začetni pomladanski pohod. Tja smo se planinci PD Cirkulane odpravili z avtobusom v soboto, 11. marca. Do Celja, mimo Laškega ob Savinji, od Zidanega Mosta naprej pa ob reki Savi, v smeri Sevnice, do izhodišča v vasi Breg. Kmalu se je pred nami začela dvigati s soncem obsijana Lisca, ki ima od daleč obliko Boča. Jutranja svežina ter sončno in jasno nebo brez oblakov, so nam obljubljali zanimiv pohod. Komaj smo čakali, da pretegnemo noge!

Po zboru smo hitro zagrizli v pot. Počasi smo se dvigali po dobro označeni poti, ki se je vila po gozdu, travnikih in kolovozih. Ob večji cerkvi v naselju, se je nam je že ponujal prvi razgled nad Savo in preko nje na Dolenjsko. Malo smo se ustavili in zadihali. Srečali smo tudi nekaj domačinov. Naše poglede so pritegnili kozolci, ki so značilnost slovenske podeželske arhitekture. Iz naselja smo se po travniku spet znašli na bolj strmi gozdni poti. Zemlja pod nami ni bila blatna, ker je bila zjutraj še zamrznjena.

Lisca Sava

Pogled na Savo. Foto: Ivo Zupanič

Pri manjši v gozdu skriti cerkvi Sv. Jošta smo imeli malo daljšo pavzo. Po kakšne pol ure hoje pa se je pogled odprl na vršno pobočje Lisce. Sledil je le še rahel vzpon po zložnem travniku do vrha, na katerem stoji meteorološka postaja malo futurističnega videza in seveda razgledna plošča. Tukaj smo si vzeli čas za razgledovanje in slikanje. Očaralo nas je, da je bil naš očak Triglav tako lepo viden, hkrati pa celotna veriga Kamniško-savinjskih Alp. Čudovitega razgleda smo bili deležni, ker smo imeli srečo z vremenom. Pozorni smo bili še na dobro viden Kum, ter na vzhodu Boč in Donačko goro. Na jugu pa Gorjance in še zasneženi Snežnik, ter proti sosednji Hrvaški Ravna Gora, Ivanjščica in Medvednica. Naš razgled proti vznožju Lisce je spremljala živo modra vijuga reke Save.

Lisca Vrh

Na Lisci. Foto: Vili Jurgec

Tik pod vrhom Lisce se nahajata Jurčkova in Tončkova koča. Na terasi Tončkove koče smo se posedli in nastavljali sončnim žarkom. Naročili smo pijačo in se zagrizli v sendviče iz nahrbtnikov. Med tem najlepšim opravilom, nas je radovednost zvlekla še na ogled zadnje etape plezalne poti, ki se zaključi pri Tončkovi koči. Pohvalna urejenost okolice in planinskega doma s kaminom, ki je znan po dobri hrani in sobi maršala Tita.

Dobro razpoloženi smo v smeri našega izhodišča nesli lepe vtise. Vzporedno sta hitro tekla pot in pogovor o vsem in še čem. V sebi pa smo čutili, da sta si danes zima in pomlad podala roko. Visokogorje pa bomo zaradi nevarnosti plazov, pustili še malo pri miru.

Zapisal: Božidar Horvat

Slike iz pohoda