Ogledni turi v šentjurskem koncu

Z Zlatkom sva opravila letos že drugo ogledno turo na šentjurskem koncu. V začetku marca sva se podala na Resevno tokrat pa na Žusem. Na Resevno nisva imela s sabo fotoaparata zato mi boste pač morali verjeti na besedo.
Resevna je 650 m visok vrh, jugozahodno od Šentjurja, ki je dobila ime po vijoličasto cvetočem resju, ki v tem okolju množično cveti zgodaj spomladi in pozno v jeseni, kot sem se poučil iz letaka, ki sem ga dobil na planinski postojanki na Resevni. V bližini je 20 m visok, jekleni razgledni stolp.
Pot na vrh sva začela pri železniški postaji v Šentjurju in nadaljevala skozi Šibenik (ne tisti na morju), proti vrhu. Po postanku v domu sva se na izhodišče vrnila po strmi poti, ki je vsaj spodnjem delu, kjer poteka zdaj na levem pa spet na desnem bregu potoku, naravnost čudovita.


Žusem je 669 metrov visok hrib na severnem robu Kozjanskega. Krasi ga 25,9 m visoki razgledni stolp iz macesnovega lesa, ki velja za najvišji leseni stolp v Sloveniji.

Žusem

Foto: Zlatko Bezjak, 19. marec 2016

Do stolpa lahko pridemo po več poteh midva sva ubrala panoramsko pot iz Javorij, prestopila na zahtevno pot do vrha in sestopila po panoramski poti. Lepo urejena, dobro markirana in varovana pot ter prebujajoča pomladanska narava nama je polepšala dan.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz galerije

Pohod na Kum, 20.02.2016

Zidani Most
Po našem (tradicionalnem, novoletnem, prvem, januarskem) pohodu na Donačko goro (884mnv), smo se po daljši pavzi člani PD Cirkulane v soboto 20. februarja 2016, od slednje vzpeli malo višje (336m) in 55 km (zračne linije) proti zahodu - na Kum. Kum je skrajno severovzhodni (zasavski) in hkrati najvišji vrh Dolenjske. Zato mu domačini v Zasavju rečejo »zasavski Triglav«, Dolenjci nasploh pa »dolenjski Triglav«. Kum se s 1220 mnv dviga iz osrčja spodnjega dela Posavskega hribovja, ki se imenuje Zasavsko hribovje. S svojim svojim tokom ga namreč reka Sava objema in pokriva v obliki klobuka. Na vrh Kuma vodi kar osem različnih planinskih poti. Dve iz Trbovelj (čebulova in preko Dobovca), ena iz Hrastnika, dve iz Radeč, ena iz Podkuma, ena iz Zagorja in ena iz Zidanega Mosta.


Cicka
Glede na pričakovani odziv na razpis pohoda, nam je predsednik Vili organiziral avtobusni prevoz iz Cirkulan do Zidanega Mosta (201 mnv). Tja smo prispeli zjutraj malo pred osmo uro. Nekaj delov lepših polovic naše ekipe, je na železniški postaji pred odhodom izkoristilo še zadnjo možnost na drugačen način kot čepe v naravi, opraviti svojo fiziološko potrebo. Po tem opravilu, nas je po kratki hoji po cesti v smeri Hrastnika tabla na desni strani ceste opozorila na začetek Aškerčeve tematske turistične poti. Ta pot se vije po hribih, ki se imenujejo preprosto Gore, in poteka mimo Aškerčeve domačije v Senožetih do Rimskih Toplic. Pogled v smeri našega cilja, pa se je pred nami v oblakih skrivnostno dvigal na levi strani ceste in na drugi (desni) strani preko reke Save. Reke smo že prečkali z marsičim, nihče od nas, pa še je ni s tako hecno pogruntavščino. Reče se ji cicka. Alternativa temu bi bilo brušenje podplatov po asfaltu še naprej pet kilometrov v smeri Hrastnika, čez Savo preko mosta, ter še pet kilometrov nazaj. Torej cicka je ročna nihalka (gondola) obešena na osnovno fiksno »zajlo« dolgo kakih 70 metrov, ki jo je z vitlom ročno potrebno potegniti k sebi, saj deluje na principu škripca. V tej cicki pa je prostora za nič več kot dve osebi, dva nahrbtnika in palice. V primeru, če se pelješ sam, moraš stegniti roke skozi okno cicke in se za manjšo fiksno »zajlo«, ki je speljana v višini okna cicke povleči na drugo stran. Hitro smo se organizirali in najprej preverili kako zadeva deluje. Načelnica vodniškega odseka Marjetka in vodnik Vili, sta se prijavila za testno vožnjo. Na drugi strani pa sta za nagrado takoj prevzela vlogo strojevodje in odpravnice potnikov. Po demonstrativnem prikazu takšne vožnje, smo se planinci oblikovali po dva in dokaj hitro smo se znašli na dolenjski (nekoč kranjski) strani. Bilo je pač nekaj posebnega takšno prečkanje reke, saj smo se s to cicko vsi peljali prvič. Svojo pogumno držo sta pokazala tudi Marsel in Manuela, kot najmlajša pohodnika. Sicer brez strahu, nekaj adrenalina pa je vseeno bilo. V funkciji strojevodja na štajerski strani, se je vodnik Ivo pošalil, da se boji, da se ne bi kaj vžgalo, ker je tako bliskalo iz fotoaparatov.

01

Dolina mlinov
Po kratkem zboru in izmenjavi vtisov, smo se na dolenjski strani znašli sredi korita dveh bregov (zaradi tega tudi ime Koritnik). Ob potoku po dolini opuščenih mlinov smo se začeli hitro vzpenjati. Poslušali smo dokaj glasno bučanje potoka, ki se je na mestih razcepil v dva dela. (Ta del poti spominja na Bistriški Vintgar od razcepa za Ančkino gradišče do Močnika). Ob poti smo večkrat preskakovali potok in opazovali razvaline mlinov. Spraševali smo se, le kako so ljudje nekoč tovorili žito do teh težko dostopnih mlinov. Ob poti smo opazili brstenje črnega teloha. Črni teloh (Helleborus niger) je pomladanska strupena roža s snežno belimi cvetovi in črnimi koreninami, ki spada v rod telohov. Ime helleborus naj bi izviralo iz grščine (smrtna hrana). Njegov cvet je bel, včasih rožnat ali zelenkast, sčasoma pa potemni. Navadno raste na vrhu neolistanega stebla, ki je visok do 20 cm. Pritlični listi so pernato deljeni, precej veliki, usnjati, obstojni in zimzeleni. Črni teloh cveti od januarja do aprila. V milih zimah pa že od decembra naprej. Vsebuje močne strupe (heleborin in heleborein). Zato so tudi to vrsto v preteklosti uporabljali za pripravljanje strupenih napojev. Črni teloh je uporaben tudi v kmetijstvu, kot zdravilo za živino.

07

Škratova dolina
Glasno bučanje potoka je sčasoma vedno bolj pojenjalo. Po uri in pol vzpona pa skoraj čisto izzvenelo. Pohodniki pa smo neutrudno nadaljevali po bolj položni Škratovi dolini. Oba naša Franca – Levčnikov in Hamešakov, sta kot stara planinska kamerada mahnila kar naprej. Kolovozna pot je bila po deževnih dneh po pričakovanju mokra in blatna. Vedno višje pa vedno bolj posuta z mokrim sveže zapadlim in talečim se snegom, v katerega smo za sabo puščali blatne odtise. Pot se je vlekla ob sproščenem klepetu, deloma v tišini zakopani v lastna razmišljanja, občasnih orientacijskih premorih in kratkih organizacijskih posvetih. Komentirali smo svežino pobeljene in še malo zaspane narave, iz katere bodo sončni žarki sčasoma privabili na tisoče rastlin, živalic, žuželk, glivic, gob. Moker sneg se je pod našimi težkimi planinskimi čevlji žludrasto pogrezal, kot bi hodili po močvirju. Iz obeh strani nas je spremljal mešani gozd, ki se je z nami vred tudi sam vzpenjal vedno višje. Čeprav je bilo relativno mrzlo, nas je hoja dobro ogrela. Stisnjeni smo bili v ozko in dolgo ter rahlo se vzpenjajočo obliko Škratove doline, ki je v nas morda nehote izzvala nekakšen občutek nelagodnosti in utesnjenosti. Naše širše vidno polje je dušila tudi gosta megla, ki se je mešala z belino snega, sivino drevesnih skorj in odpadlih drevesnih vej. Iz tal je štrlelo negibno olesenelo rastlinje. Od živali so bile v snegu prisotne samo stopinje divjih kopitarjev. Na nas je tu in tam padla kakšna mrzla kaplja. Hodili smo v koloni in iskali stopinje svojega predhodnika. Vse skupaj je dajalo vtis ene skrivnostnosti, čudenja in spoštovanja. Narava nam hoče nekaj povedati na drugačen način. Tistim, ki ji hočemo prisluhniti, jo videti in začutiti v sebi. Nehote nas je morda tudi obšla misel, da pa čeprav škrati živijo samo v pravljicah, ne bi skoraj nihče od nas mogel za gotovo pritrditi, da se mu v takšnih razmerah niti za hip ni zazdelo, da pa kljub temu, morda pa le nekje, nekje globoko skrit na nas ne preži vsaj kakšen škrat. In nas tiho tiho opazuje…

Čimerno
Iz te dremajoče poti nas je zbudila opuščena kmetija, ki ji domačini rečejo »pri koritnku«. Da vseeno ni vse tako zapuščeno, nam je naznanil dim, ki se je počasi vil iz hiše. Pred hišo so imeli vrt pred divjadjo zanimivo zagrajen z visokimi lesenimi kolji. Naša pot se je po tej hiši vedno bolj odpirala in jasnila. Še malo naprej smo končno prispeli do asfaltne ceste. Iz planinskih tabel smo razbrali, da iz leve pripelje iz Radeč in gre desno naprej v smeri Kuma. Na eni strani ceste hiša s tablico Čimerno 7, na drugi strani ceste pa kozolec. Na eni strani občina Radeče, na drugi pa občina Trbovlje. Do vrha Kuma rabimo še debelo uro. Pred nadaljevanjem primeren prostor za daljšo pavzo. Pod kozolcem smo se okrepčali z malico iz nahrbtnikov in počistili bakterije s šilcem domačega. Po tem majhnem veselem opravilu, smo dobre volje nadaljevali naš pohod. Hitro smo prišli do naselja in razcepa, kjer smo izbrali levo smer, ki vodi pod kozolcem. Med hišami, gozdom in travniki smo po vse bolj suhem snegu neumorno v zmernem taktu rili in klepali naprej. Postajalo je vedno bolj mrzlo. Sipek in zmrznjen sneg je škripal. Vstopili smo v skoraj nočni temi podobno temno gozdno pot. Iz nje pa se nam je končno in nepričakovano odprl pogled na cerkev Sv. Neže, katero smo zaobšli in še par korakov in dosegli vrh Kuma.

Vrh Kuma
Zaradi megle ni bilo nič od našega razgledovanja, iz razgledno sicer neverjetno bogatega Kuma. Skoraj nič od vseh možnosti spoznavanja bogate zgodovine okolice Kuma polne zanimivih mitov in legend, različnih tematskih poti, bogate flore in favne v Krajinskem parku Kum. Smo pa zato krepko pretegnili noge iz zimskega spanca. Utrujeni smo se malo opirali na tam postavljeni smerokaz gora, katerega smo zgolj na grobo premerili. Naredili smo nekaj fotografij in se urno odpravili par korakov v notranjost planinskega doma na Kumu. Leta 2015 je bil razglašen za »naj planinski dom«. V njega smo se utaborili ob 13:00 uri, se spočili, najedli, preoblekli, ogreli, ogledali razstavljene slike in rekvizite. Prijazni upravnik Roman Ledinek in njegova ekipa so nas prisrčno sprejeli in nas ob 14:00 uri tudi pospremili spet na pot. Upravnik Roman nam je svetoval in pokazal pot, ki nas bo pripeljala do eno uro oddaljene vasice Dobovec. Našo »delovno« verzijo pohoda smo po posvetu vodnikov namreč malo spremenili, ker je bila že sama pot na Kum, kar dolga in glede na opravljenih 1019 m višinske razlike od Zidanega Mosta do vrha Kuma niti ne tako nedolžna.

022


Dobovec
V vas Dobovec so nam zaradi snega odsvetovali obstoječo neshojeno planinsko pot. Pa tudi zaradi utrujenosti smo se podali kar po makadamski cesti, ki se je sčasoma preoblekla v asfaltno. Po eni uri lahke in sproščene hoje v dolino, v smeri Trbovelj smo bili v Dobovcu, kjer nas je pri gasilskem domu že čakal naš avtobus in šofer Robi. Ob poti navzdol smo opazili nekoč urejeno smučišče, skakalnico in en manjšo turistično naselje z vsem, kar sodi zraven. Na cesti v Dobovec sta bila tudi dva hriba proti vzhodu videti podobno kot Boč in Donačko gora. Padla je debata, če sta res. Ivo in Franc Hameršak sta pravilno ugotovila, da nista ne Boč in ne Donačka. Po preučitvi zadeve pa sem potem doma ugotovil, da sta to bila Govško brdo - vrh Gozdnik 817 mnv (med Hrastnikom in Laškim) in Kopitnik 910 mnv (nad Rimskimi toplicami). Sta pa približno isto narazen kot Boč in Donačka gora ter od daleč podobne oblike.


Sklepna misel
Še bomo šli! Najbolj sem bil vesel tako številnega odziva vseh naših dosedanjih in naših novih članov PD Cirkulane. Še bolj vesel pa sem bil »Vladove« ekipe, s katero smo lani šli na Vladov rojstnodnevni pravi Triglav. Takrat ste mi po prihodu v dolino Krme hiteli zagotavljati, da bi še šli kam skupaj. Pa ni bilo potrebno dolgo čakati in spet smo šli – tokrat sicer brez Petre, Lukasa, Patrika, sta pa se nam pridružila Marsel in Manuela na eno zanimivo točko naših lepih gora. Vse tisto, kar nam ni uspelo videti in doživeti v tem zimskem letnem času, pa nas glede na odzive pohodnikov še čaka. Še bomo šli! Kdaj drugič v drugem letnem času in še po kakšni drugi planinski poti?

V soboto, 5. marca 2016, pa se člani PD Cirkulane spet selimo na približno 55 km zračne linije iz dolenjskega (in zasavskega) Kuma v severozahodni smeri oddaljeno koroško Peco. Za brado bomo pocukali našega kralja Matjaža. Vljudno vabljeni in varen korak!

Več slik s pohoda v galeriji slik

Zapisal: Božidar Horvat

Martinov pohod 2015

Jesen je eden najlepših letnih časov. V tem mesecu kmetje zaključujejo delo na poljih, prav tako so tudi vinogradniki zaključili z deli v vinogradih. Sedaj jih čaka samo še delo v kleteh, ki ga z veseljem opravljajo, saj ravno v teh dneh dozoreva letošnji pridelek in se mošt spreminja v vino.

V tem letnem času narava dobi čudovite barve, listje na drevesih se obarva v rjavo-rdeče barve. Tudi zlate barve v vinogradih, ki se prelivajo v žlahtni kapljici, dajejo martinovemu poseben čar.

Kakor vsako leto, je imelo naše planinsko društvo tudi letos pohod ob martinovem, tokrat že osmi tradicionalni pohod po naših gričih občine Cirkulane. Na letošnjem pohodu so se nam pridružili tudi planinci vseh generacij iz planinskega društva Vransko, katerih smo se še posebej razveselili. Z gosti iz Vranskega smo se zbrali v Dolanah ter pot nadaljevali po delu Bračičeve planinske poti, ki nas je vodila skozi zlato obarvan gozd. Pot je bila posuta z rjavo-šumečim listjem, vodila nas je od mesarije Kokol v Dolanah do vinogradniške kmetije Arnečič v Gradiščah, kjer smo se dobro okrepčali in se pozneje priključili pohodnikom našega društva v Cirkulanah. Nato smo se podali še po drugem delu Bračičeve planinske poti proti Gradiščam.

036

Opazovali smo čarobne barve, s katerimi se je poigrala mati narava, prav tako pa uživali ob lepem vremenu, ki je bilo kot naročeno. Uživali smo v čudovitih razgledih iz Gradiškega huma (336 m n.v.), kjer smo imeli pogled na Ptuj, Ptujsko jezero, Boč, Donačko goro in nekoliko oddaljeno Ivanjščico, Sleme ter haloško pokrajino.

Pot nas je vodila do Štumbergerjevih v Gradiščah, kjer smo bili prijetno presenečeni ob pogostitvi ter pokušnji mladega in starega vina. Pot smo nadaljevali proti Zvonku Arnečiču, kjer smo si ogledali vinsko klet, ter zaužili žlahtno kapljico mladega vina rumenega muškata. Po pokušnji smo se podali proti Cirkulanam, v dvorano, kjer smo se okrepčali in skupaj z našimi gosti iz Vranskega uživali v kulturnem programu.

Želimo, da tudi v prihodnje ohranimo ta pohod, se ga udeležimo v prijateljskem in še večjem številu ter uživamo v dobri družbi.

Zapisal: Vili Jurgec

Več slik v galeriji slik pohoda

Slovensko primorje

Jesen je že dodobra potrkala na naša vrata. Tako kot vsak letni čas posebej, nosi tudi ona svoje sporočilo. Narava še zadnjič zažari v vsej svoji popolni lepoti in se pripravlja na počitek. Planinci PD Cirkulane pa počitka ne poznamo, zato smo se 10. in 11. oktobra odpravili na dvodnevni pohod po Slovenskem primorju.

Zjutraj smo se ob 3. uri zbrali pred OŠ Cirkulane, se prijateljsko pozdravili in se še malce zaspani podali novim dogodivščinam naproti.

Našo pot smo pričeli v Socerbu pri istoimenskem gradu. Ta se prvič omenja v 13. stoletju. Utrjeni rob, na katerem grad stoji, je bil že nekdaj naravna meja med benečanskimi in avstrijskimi gospostvi, meja, ki je nenehno nihala in kjer so se nenehno bili boji za oblast. Danes na gradu deluje okrepčevalnica, grad pa s svojo čarobno lepoto privablja vedno nove obiskovalce. V močnem vetru smo pot nadaljevali proti Tinjanu. Pot nas je vodila skozi gozd, okrašen s toplimi jesenskimi barvami. Jesenski pohod po gozdu nas je pomiril, vonj po jeseni nas je napolnil z novo energijo, ki jo potrebujemo v zimskem času. Šli smo čez Osp, Rižano, vse do Merezig, kjer nas je čakal šofer in nas odpeljal v hostel v Izolo. Po nastanitvi smo se zadovoljni nad opravljeno potjo poveselili in si odpočili.

dscn3967

Drugo jutro smo pot iz Izole nadaljevali proti Strunjanu. Padle so prve kapljice dežja, morje je bilo močno vzvalovano, valovi so pljuskali ob obalo, tako da smo se jim morali izogibati. Uživali smo, tekali po obali in naredili veliko krasnih fotografij. Šli smo mimo hotela Belvedere v Izoli, čez travnik, kjer smo imeli lep razgled na klif in pristanišče Trst. Nekaj časa smo uživali v razgledu in pot nadaljevali proti najlepšemu delu Strunjanskega klifa, proti Belim skalam. Strunjanski klif je z višino do 80 metrov najvišji flišni klif ob celotni Jadranski obali. S svojimi prepadnimi stenami omejuje edini neokrnjen del slovenske obale. Večji del te obale predstavlja Mesečev zaliv, ki kopalcem zaradi odmaknjenosti, ponuja mir in pa veličasten pogled na klife. Tudi morje je tu najbolj čisto, saj rastejo tukaj nekatere redke vrste alg ter do meter velike školjke – leščurji, raste tudi tipično mediteransko rastlinstvo. Celotno območje je zavarovano kot Naravni rezervat Strunjan.

Gozd odet v jesenske barve, obala, posebno zaobljeni kamni, valovi, skale in pogled na klif so bili nepozabni, nepozabno je bilo tudi naše prijateljsko druženje. Vedno znova se imamo bolje in z veseljem bomo naše prijateljske pohode tudi nadaljevali.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Več slik v galeriji slik

Sončen vikend v objemu naših gora

Planinci PD Cirkulane smo se 29. in 30. avgusta odpravili na dvodnevno turo po Dolini Triglavskih jezer, ki je eden najlepših predelov naših gora med Bohinjem in Trento, zavarovan od leta 1924 kot Alpski narodni park. Vneto smo že ves teden spremljali vreme in na koncu doživeli prelep sončen vikend v objemu naših gora.
Z avtobusom smo se najprej zapeljali do Bohinja, kjer nas je sprejela prijazna gospa Maja, ki nam je predstavila Triglavski narodni park, njegove posebnosti, rastlinski in živalski svet ter nas popeljala v bohinjski muzej. Z legendo o Zlatorogu nam je pojasnila tudi vprašanje, zakaj je Dolina Triglavskih jezer dobila tudi drugo ime – Zlatorogovo kraljestvo.
Legenda o Zlatorogu opisuje čudežne alpske vrtove, ki se vijejo skozi Dolino Triglavskih jezer. V tem raju so menda nekoč živela dobrohotna, a skrivnostna bitja. Bele žene. Bivale so visoko na planini med Bohinjem na eni in Trento na drugi strani. Pasle so svoje črede, pri čemer jim je pomagal velik bel kozel. Okrašen je bil z zlatimi rogovi, ime pa mu je bilo Zlatorog. Med prebivalci obeh dolin se je šušljalo, da so Zlatorogovi rogovi ključ do zaklada, ki leži skrit pod Triglavom. Bele žene so s planine prišle le redko. In če se je kdo nepovabljen preveč približal njihovim bivališčem na planini, so ga plazovi, kamenje in toča hitro prepričali, da se je vrnil v dolino. Bele žene pa so imele tudi svojega izbranca, ki so ga vzele v zaščito: bil je to mladi lovec iz Trente. Vzpenjal se je lahko na najvišje gore in lovil v okolici Triglavskih jezer.
Mladi lovec pa se nekega dne zaljubil v krčmarjevo hčer iz doline. S planine ji je prinašal gorske cvetlice in si čez čas pridobil njeno ljubezen. A v zgodbo se je vmešal bogat beneški trgovec. Deklici je poklonil zlat nakit in jo spravil v dvom glede ljubezni do lovca. Zato je zahtevala, naj ji za dokaz ljubezni iz svojih gora prinese zaklad.
Lovec se je nesrečen odpravil na pot še istega večera. Zlatoroga, katerega rogovi so bili ključ do zaklada, je iskal celo noč. Ob jutranjem svitu ga je našel, ko je z visoke skale nad prepadom zrl v dolino. Lovec je nameril vanj in ustrelil. Iz kapelj Zlatorogove krvi, ki so padle na tla, so v hipu vzklile zdravilne triglavske cvetlice. Zlatorog je eno pojedel in njegova rana se je takoj zacelila. Nato se je v svetem besu zakadil proti lovcu. Tega je na robu prepada zaslepil lesk njegovih rogov in omahnil je. Zlatorog pa je nato razdejal še svoj planinski raj in za vedno izginil neznano kam. Kmalu za njim so odšle tudi bele žene. Le zaklad, pravi legenda, še vedno leži nekje pod Triglavom.

dscn3402

Utrinek iz pohoda (foto: Marjetka Mlakar). Več slik najdete v galeriji slik.

Našo pot smo pričeli v Starih Fužinah. Pot nas je vodila po markirani poti nad Bohinjskim jezerom čez Vogar, vse do planine Pršivec (1761 m). Dan je bil jasen, zato smo imeli prekrasen razgled nad okoliškimi vrhovi in Bohinjskim jezerom. Pomalicali smo, si nabrali novih energij in krenili naprej proti planini Ovčarija (1660 m), kjer se med lesenimi, od sonca obledelimi, hišami počutiš kot v pravljici. Pot nas je vodila naprej čez Prode. Pot čez Prode, ki obide Rušnato glavo, se sprva spusti, zadnje pol ure ture pa nekoliko bolj vzpne. Po nekajurni hoji smo končno uzrli v daljavi Kočo pri Triglavskih jezerih (1685 m) in prvo jezero, Dvojno jezero. Utrujeni in hkrati zadovoljni smo si ogledali okoliške, s soncem obsijane vrhove, občudovali smo prekrasno barvo jezera in naredili nekaj fotografij. Pohiteli smo v svoje sobe, odložili opremo in nad kočo se je že spustila noč. Bila je posebna noč…sedeli smo pred kočo…luna je posvetila izza gora in razsvetlila naše nasmejane obraze. Sreča je bila na naših obrazih. Bilo je nepozabno.
Drugo jutro smo zgodaj vstali, saj je bila pred nami še dolga pot. Na poti smo videli gamse in prisluhnili smo oglašanju svizcev, ki so jih v preteklosti naselili ljudje. Od koče je bila le dobra ura hoje do naslednjega, Velikega jezera (Ledvičke). Ta leži na višini 1830 metrov in je največje med Triglavskimi jezeri. Dolgo je 300 metrov, široko do 120 in globoko 12 metrov. V bližini sta še obe jezeri, ki sta dobili ime po svoji barvi: Zeleno in Rjavo jezero. Zadnje in najviše ležeče je Jezero pod Vršacem. Vrnili smo se do Koče pri Triglavskih jezerih in nazaj v dolino preko planine Razor pod Bogatinom, proti Domu na Komni, vse do slapa Savice. Povzpeli smo se do 78 m visokega slapa, ki ima ob sebi še mlajšega bratca, in se nahaja v steni Komarče v bližini Bohinjskega jezera. Prisluhnili smo bučanju vode, ki nas je po napornem in prijetnem dnevu pomirilo in v nas vzbudilo prelepe občutke, da je v naravi, med ljudmi dobre volje, vedno zelo prijetno. Dolino Triglavskih jezer bomo zagotovo še obiskali.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Povezava na galerijo slik iz pohoda po Dolini Triglavskih jezer