Kranjska Gora – Vitranc – Ciprnik - jezero Jasna

Po programu Planinskega društva Cirkulane smo organizirali pohod na Vitranc in Ciprnik v soboto, 22.6.2019. Zbrali smo se ob 5:00 uri pred osnovno šolo v Cirkulanah od koder smo se odpravili proti Gorenjski.

Čeprav vremenske napoved ni bila najboljša smo želeli opraviti planiran pohod. Zbralo se nas je za dva osebna avtomobila.

Foto: Vili Jurgec

V Kranjsko Goro smo prispeli okrog osme ure in parkirali na parkirišču pri postaji žičnice, ki vozi do Bedančeve koče na višini 1107m. A ura je bila komaj nekaj čez osmo, tako da smo nadaljevali peš po strmem smučišču po tematski poti, ker sedežnica začne vozit šele ob deveti uri. Vspenjali smo se hitro, kar so nam dopuščale vremenske razmere. Po dobri uri v spona smo prispeli do Bedančeve koče ter Kekčevega zavetišča. Po krajšem počitku, slikanju in ogledu lepih razgledov smo nadaljevali proti Mojčini koči. Pot je bila strma, vremenske razmere so se malo poslabšale, kljub temu smo dobro napredovali. Bili smo že pri Mojčini koči ko je pričelo rahlo deževati. Pred kočo so nas lepo sprejeli lastnik koče s hčerkico ter njihova delavka.

Po krajšem posvetu in počitku pri koči smo kljub slabim razmeram nadaljevali proti vrhu Vitranca 1555m, nato še kljub tuširanju na vrh Ciprnika 1747m. Tu in tam se je vreme malo razvedrilo tako da smo vmes pa tudi iz vrha skozi meglice lahko videli skakalnice v Planici. Ob idealnem vremenu pa z vrha Ciprnika lahko opazujemo večino najvišjih vrhov Julijskih Alp, Karavank, Krške Alpe, Visoke Tatre, Karnijske Alpe in Ziljske Alpe. Bilo je lepo in varno smo po slabih dveh urah vrnili nazaj v Mojčino kočo, kjer smo se malo okrepčali in pokramljali ob Viljamovki, ki nam jo je ponudil prijazen lastnik koče. Ta čas je zunaj močno deževalo tako, da smo se v koči zadržali dobri dve uri. Ko je prenehalo deževat smo se podali nazaj proti Kranjski Gori in to po zelo strmem pobočju proti jezeru Jasna. Po dobri uri hoje smo brez zdrsov po strmem razmočenem terenu prišli do jezera Jasna, kjer smo uživali in se fotografirali ob tej naravni lepoti.

Od jezera Jasna nas je vodila pot po Krajnski gori do parkiranih avtomobilov, na višini 810m, od koder smo zadovoljni nadaljevali pot proti domu. A to še ni vse. Na poti domov smo se ustavili pri naši načelnici Marjetki, ki nam je ob dobri kavici in osvežilnih napitkih ponudila še slastno pecivo, da nam je polepšala naš pohod, katerega se sama ni mogla udeležiti. Naj ji to ostane v navadi. Hvala Marjetka.

Hvala vsem za udeležbo, vidimo se na naslednji turi na katero ste že sedaj vabljeni, več nas bo bolj bo lepo.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik

Dvodnevni izlet na Pag

V petek popoldan, 31. 5. 2019, smo se planinci PD Cirkulane odpravili na težko pričakovani dvodnevni izlet na sosednjo Hrvaško, na otok Pag in v Paklenico. Prijateljsko smo se pozdravili, si stisnili roko in se odpravili na pot.
Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli na Pag v kraj Miškovići, kjer sta nas sprejela naša prijazna gostitelja ter člana PD Cirkulane, Marija in Slavko. Oddala sta nam apartmaje in nam pripravila okusno večerjo. Dan se je hitro prevesil v noč, zato smo se odpravili v apartmaje in se odpočilli za nov dan.

Foto: Aljaž Zidanšek

Drugi dan smo se zjutraj rano vstali, se okrepčali, si nadeli planinsko opremo in se odpravili do najvišje točke Velebita. Najprej smo se s kombijema zapeljali visoko po makadamski cesti na višino 908 m do Libinjske kose. Od tu smo pot nadaljevali peš. Z Libinjske kose smo se usmerili levo v smeri Sv. Ivan. Po travnatem in skalnatem terenu smo obšli nekaj vrtač in prišli do razvaline kapelice Sv. Ivan. Tik pred kapelico nas je smerokaz usmeril v levo v smeri Vlaški grad in Sv. Brdo. Ko smo prečkali pašnik, se je pot začela vzpenjati po obronkih Debelega brda skozi tipičen kraški teren. Zanimivo je bilo opazovati različne barve skal in kamenja. Tudi pestrost rastlinskega in živalskega sveta je tukaj izjemna (različne vrste zvončnic, vresje, kadulja, orhideje, divji šipek, v višjih legah tudi encijan in narcise; in 4000 različnih živalskih vrst). Narava je bila prečudovita, samo prisluhniti smo ji morali in korak je bil kmalu lažji. Moteč je bil le zelo močan veter, ki nas je na čase kar premikal. Del skupine je pot nadaljeval naprej, del skupine pa se je vrnil na izhodišče. Prva skupina je pot nadaljevala proti Vlaškemu gradu (1280 m), ki se trenutno obnavlja, in Sv. Brdu (1751 m). Pot je bila strma, vetrovna in zahtevna, skupina se je vrnila krožno po drugi poti do kombija.

Vrnili smo se do apartmaja, kamor sta nas pripeljala naša šoferja Vili in Stanko in si pripravili večerjo. Voda je bila še zelo mrzla, zato smo si namočili v vodo le noge. Pogumni Aljaž in Klavdija pa se seveda nista dala, zaplavala sta in naredila otvoritev kopalne sezone. Specialitete iz žara pa so bile kot nalašč za naše lačne trebuščke. Posedeli smo in se pogovarjali ter šalili še pozno v noč.

Drugi dan smo se zbudili bolj pozno, se v miru sprehodili ob plaži. V tem času je bilo še vse mirmo in spokojno, nikjer nobenega turista in ne vrveža. Pozajtrkovali smo, pospravili prtljago in se se odpravili proti Nacionalnemu parku Paklenici. Ime je dobil po smoli črnega bora, tim. paklini, ki se je uporabljala za premazovanje ladij, neredko pa tudi v narodni medicini. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških oblik, rastlinami, živalm ter z nedotaknjeno naravo. Sestavljena je iz apnenca in dolomita, zato jo odlikuje bogastvo kraških pojavov kot so škraplje, okna, kuki, jame…

Pot smo pričeli v Veliki Paklenici in nadaljevali po kanjonu, nad katerim se stene vzpenjajo v višino tudi do 400 m, v njih pa je do 400 opremljenih plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Ob pogledu na prekrasne kamnite stene nam je zastal dih. To je zares pravi raj za alpiniste. Po slabi uri hoje smo se usmerili desno proti gozdarski hiši Lugarnica (400 m n.v.), tam smo pomalicali in se okrepčali. Ko smo tako posedeli, sta nas presenetila naša gostitelja. Prišla sta se poslovit in naredili smo še skupno fotografijo v spomin na prekrasno druženje.

Vrnili smo se v kanjon in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik

Pohod prijateljstva 2019

Tudi letos smo planinci PD Cirkulane z veseljem sodelovali na medgeneracijski športno-rekreativni prireditvi: 12. Pohod prijateljstva. Kot je že ustaljena praksa, smo prevzeli pripravo pohodniškega dela prireditve, torej pohoda od nove industrijske cone v Dolanah do Športnega parka v Cirkulanah, kot tudi pripravo in vodenje mini pohoda otrok iz vrtca.

Na prireditvi smo tudi predstavili naše poslanstvo in aktivnosti na stojnici.

Nekaj slik

Zimski pohod na Grintovec – 2558 m

Kot je bilo po programu, smo se planinci PD Cirkulane v soboto, 23. 2. 2019, v ranih jutranjih urah podali na pot iz Cirkulan do Kamniške Bistrice. Do Kamniške Bistrice zato, ker je bil letos spet naš izbranec sam prvak Grintovec (2558 m). To je lep, piramidast vrh, dobro viden iz Ljubljanske kotline. Tako v kopnem kot v snegu velja za enega najbolj obiskanih planinskih ciljev. Najlažji pristop na vrh vodi z južne strani iz Kamniške Bistrice čez Kokrsko sedlo in poteka v smeri kopne poti. V snegu je vzpon "kondicijsko" zelo naporen, saj je višinska razlika od Doma v Kamniški Bistrici do vrha 1958 m.
Ne glede na zahtevnost se nas je na ta vzpon podalo pet planincev, in sicer štirje člani našega društva in članica sosednjega PD Naveza iz Vidma pri Ptuju. Po cesti, ki je bila prevozna, smo se pripeljali do spodnje postaje tovorne žičnice in s tem prihranili ali pridobili 300 višinskih metrov. Tu smo zavili levo navzgor skozi bukov gozd. Pot nas je peljala naprej po poti, kjer smo se skoraj naravnost vzpenjali proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu, kjer vodi tudi pot v letnih razmerah, vendar s to razliko, da poleti pot vijuga proti vrhu. Kljub vetrovnemu vremenu je bilo vzdušje zelo dobro, tako da smo v dobrih treh urah in pol premagali pot do Cojzove koče.
Namen je bil, da se po tej poti vsi skupaj tudi vračamo nazaj v dolino, a usoda je bila tokrat drugačna. Sledil je počitek in čas za okrepitev v zimski sobi Cojzove koče. Po krajšem počitku je bil čas za nadaljevanje vzpona na vrh Grintovca. Padla je odločitev, da se dva člana naše odprave zaradi močnega vetra vračata nazaj v Kamniško Bistrico in nas tam počakata, ostali trije pa smo se podali na vzpon proti vrhu. Močno je pihalo že pri Cojzovi koči, a ko smo se vzpenjali proti vrhu so bili občasno močnejši sunki vetra. Dobro smo napredovali in dokaj hitro premagovali trenutne razmere. Za nami so se vzpenjali posamezniki in manjše skupine planincev. Vzpenjala se je tudi večja skupina planincev iz sosednje Hrvaške, in sicer iz PDS Velebit.
Bližali smo se vrhu, a sunki vetra so bili vedno močnejši. Bili smo že na višini približno 2360 - 2400 m.n.v., ko smo se odločili, da odnehamo zaradi vedno močnejših sunkov vetra. Sledil je spust proti Cojzovi koči. Po nekaj metrih spusta je prišlo do neljubega dogodka. Sunki vetra so bili zelo močni, tako da me je sunek prevrnil in prišlo je do zdrsa. Začel sem drseti proti prepadu, na kar sem se z nekaj sreče in znanjem, ki sem ga pridobil v vseh teh letih hoje v gore, zaustavil s cepinom. Kljub dobri opremi in dobri kondiciji, je prišlo do poškodbe glave, ramena in kolena.
Oskrbeli so me člani PDS Velebit in me s spremstvom v navezi varno pospremili do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Tam so me prevzeli člani GRZS iz Kranja, me oskrbeli, pomirili bolečine z zdravili ter me pripravili za transport s helikopterjem. V spremstvu GRZS sem nadaljeval pot do mesta, kjer bi naj helikopter spustil vrv z reševalcem, a kljub trem poskusom, zaradi sunkov vetra, ni bil uspešen. Po posvetu z zdravnico s helikopterja so mi reševalci vbrizgali pomirjevala proti bolečinam in pot smo nadaljevali v spremstvu desetih gorskih reševalcev v dolino, kjer je že čakalo reševalno vozilo.
Prepeljali so me v Klinični center, kjer so me oskrbeli, tako da smo okrog enajste ure zvečer zapustili UKC Ljubljana in predan sem bil v domačo oskrbo. Moram tudi omeniti, da se je vse skupaj zelo dobro končalo, posledice bi lahko bile veliko hujše. Člani GRS so mi zaželeli »Vse najboljše za rojstni dan«.
Vsem se lepo zahvaljujem za nudeno pomoč. Hvala tudi helikopterski enoti Slovenske vojske, ki so poskušali z reševanjem kljub slabim in vetrovnim vremenskim razmeram.
Lepa hvala tudi mojim planincem za moralno podporo, še posebej se zahvaljujem Aljažu za pomoč ter prenos opreme iz Grintovca.

Se vidimo na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Nekaj slik iz pohoda