Pohod na Triglav 2019

Dvodnevni pohod na Triglav našega društva je postal tradicionalen. Tudi letos smo osvojiti vrh. Kot običajno, ura odhoda enaka, datumi približno enaki, kakšna sprememba le pri izbiri poti ali v vodniški ekipi. Posebej pa je razveseljivo, da imamo vsako leto zraven nove obraze iz naše in širše okolice, ki nam zaupajo. Po planu smo se odpeljali proti Slovenski Bistrici kjer smo pobrali preostali del ekipe.

Nadaljevali smo proti Ljubljani, nato skozi Bled na Pokljuko kjer je bil predviden začetek našega vzpona proti Triglavu. Okrog sedmih zjutraj smo bili vsi nared tako, da smo se lahko začeli počasi vzpenjat. Bilo nas je petindvajset, večina takšnih, ki so se prvič podali proti našemu čudovitemu Triglavu. Vremenska napoved je bila ugodna tako, da smo kljub velikemu številu udeležencev dobro premagovali pot proti Vodnikovemu domu. Postajalo je vedno bolj vroče tako, da je postanek v Vodnikovem domu, kar prijal. Malo smo si odpočili, okrepčali, dopolnili zaloge vode in nadaljevali po lepi razgledni poti. Imeli smo že nekaj ur hoje za sabo. Počasi se je že poznala utrujenost, a kljub temo smo pot dobro premagovali. V daljavi smo že lahko opazovali Triglav, kar nam je omogočilo čudovito vreme. Videli smo tudi Dom Planika in Triglavski dom na Kredarici. Prišli smo do razpotja za dom na Planiki in Kredarico. Po krajšem počitku je Boris predlagal, da nadaljuje sam proti Kredarici, kar smo mu po posvetu omogočili, ostali pa smo nadaljevali proti Planiki.

Pot je bila strma in dokaj naporna, bilo je vroče. Ker smo bili velika skupina smo počasneje napredovali, a kljub temu smo okrog dveh popoldan dosegli dom Planika. Sledil je počitek in okrepčilo. Potem smo nadaljevali po predvidenem planu in sicer tako da smo nekateri odložili odvečno opremo, ter vzeli samo nujno za vzpon na vrh. Del ekipe pa je imel drugačne načrte in so vzeli vso opremo na vrh ter na sestopu nadaljevali iz Malega Triglava direktno proti Kredarici.

Vsi skupaj smo počasi in varno, opremljeni z varovalnimi pasovi in čeladami, nadaljevali proti malemu Triglavu. Večkrat smo se zaustavili in občudovali čudovit gorski svet, saj so nam to dopuščale vremenske razmere. Vsi smo varno prišli na Mali Triglav od koder smo po grebenu nadaljevali proti vrhu z Aljaževim stolpom. Pot ni enostavna, zahteva fizično, tehnično in psihično pripravljenost. Kljub vse naporom smo okrog petih popoldan zadovoljni stali na vrhu Triglava ob Aljaževem stolpu. Po stisko rok smo občudovali vrhove okrog nas si malo odpočili nekaj popili, nato je sledilo slikanje, ter tradicionalni krst za prvi vzpon na Triglav. Vsi smo bili zadovoljni, bile so razne čustvene debate o samem vzponu in seveda je že bilo razmišljanje o sestopu.

Sledil je sestop. Polni prijetnih občutkov smo prišli nazaj do Malega Triglava, tu smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina proti Kredarici, ostali smo sestopili proti Planiki. Brez težav smo premagali spust proti Planiki. Tu smo vzeli opremo, ki smo jo prej odložili in hitro mahnili proti Kredarici, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. Malo smo morali pohiteti saj se je približevala noč in potrebno je bilo premagati še kar zahteven del poti po varovani poti in preko melišča, kar bi bilo v temi zelo zahtevno. Z malo napora smo pot premagali v rekordnem času saj smo že v mraku dosegli Kredarico. Nekatere je na poti do Kredarice razveselil Milan, ki je prišel nasproti in utrujene razbremenil nošnje nahrbtnika.

Po prihodu na Kredarico smo pozabili na ves napor, malo smo se sprostili, razveselili, namestili po skupnih ležiščih in vsak po svoje odpočili. Jutro je prišlo hitro. Po vstajanju urejanje, zajtrk, občudovanje jutra na Kredarici, slikanje in okrog sedmih odhod proti dolini Krme kjer nas je že čakal avtobus.

Hitro smo se spuščali in po dobrih dveh urah so že dosegli pastirski stan Prgarca. Po okrepitvi in počitku smo nadaljevali proti dolini, občudovali vrhove, ki so še bili prej pod nami sedaj pa so se že strmo dvigali nad nami. Spust ni bil preveč enostaven a kljub temu smo po dobrih petih urah vsi varno prišli v dolino Krme do parkirišča, kjer smo malo počakali na avtobus, ta čas pa smo izkoristili za preoblačenje in urejevanje.

Nadaljevali smo, po predhodnem dogovoru, do Kranja na že nam znano lokacijo v gostilno našega domačina Zdenka se okrepčali in zaužili hladne napitke, s katerimi nam je počastil Boris. Vsi smo se varno in zadovolji vrnili domov, za kar je zaslužen vsak posameznik z svojo poslušnostjo in disciplino, ki je zelo pomembno pri tako množičnem vzponu.

Še enkrat hvala vsem,vidimo se na naslednji turi.

Zapisal:Vili Jurgec

Galerije slik pohoda na Triglav 2019

Pohod na Krn

Vodnika planiranega pohoda na Krn, sva se odločila ponuditi malenkost spremenjen urnik pohoda. Po opravljeni turi in ob ogledu radarske slike padavin v poznem sobotnem popoldnevu, se je izkazalo, da sva se odločila prav.

Tako smo prvo etapo poti iz Lepene do koče pri Krnskem jezeru opravili že v petek, 5.6.209, pozno popoldan. Seveda se je bilo do Lepene potrebno pripeljati. Na pot smo podali v zgodnji popoldanski uri. Vili, Stanko, Franc in Darko so me pobrali spotoma, na Ptuju sta se pridružila še Klavdija in Milan. Tako je Vili prevozil dobršen del Slovenije, prelaz Vršič ter parkiral pri koči dr. Klementa Juga.

Serpentinasto, široko pot skozi gozd ob visokih popoldanskih temperaturah smo opravili v predvidenem času in nekako pred osmo zvečer prispeli v dom pri Krnskih jezerih. Tu smo se okrepčali, kakšno rekli, z prijaznim osebjem dogovorili vse za prenočevanje in skladiščenje ne nujnega za pohod na vrh Krna.
Na vrh Krna mimo Krnskega jezera smo se odpravili naslednje jutro v soboto, 6.7.2019. Vstajanje ob pol petih, zajtrk iz nahrbtnika, odlaganje nepotrebne teže v dogovorjen skladiščni prostor in 'začni iti'.

Pogled na Krn v jutranjih urah. Foto: Vili Jurgec

Zložna pot pa nas je dokaj hitro pripeljala do bisera Krnskega pogorja - Krnsko jezero in ob njem vabljive pašnike. Ob čudovitih pogledih na okoliške vrhove smo prečili travnato planino mino lovske koče in se za njo pričeli vzpenjati. Pot se nato še nekoliko bolj vzpne in vodi proti Krnski škrbini. Ob prehodu na strmejša pobočja, smo tako za vzorec še prečili manjše snežišče. S škrbine smo nadaljevali po poti, ki se začne vzpenjati po travnatem pobočju gore. Pred tem smo si ogledali še ostanke iz časa prve svetovne vojne in drugih pomnikov tega žalostnega obdobja zgodovine.

Vse bolj razgledna pot nas je nato vodila do vrha Krna, ki smo ga vsi dosegli. Pozneje smo se z vrha spustili do Gomiščkovega zavetišča, kjer smo naredili postanek in občudovali stvaritve narave.

Sledil je povratek proti domu pri Krnskih jezerih, na škrbini smo se razdelili v dve skupini, ena je nadaljevala po poti prihoda, druga pa je dala duška svoji radovednosti in smo tako spoznali še del poti, ki je speljana po melišču. Obe poti se nižje združita tako, da smo družno mahnili do Krnskega jezera. Po postanku in uživanju na obrežju jezera smo nadaljevali po obrežni poti in kaj kmalu prišli do doma.

Sledila je pot do doma v Lepeni. Kar nekam vlekla se je, čeprav smo cilj dosegli v predvidenem časovnem okviru. Popoldanska vročina, kanček utrujenosti, preznojenost… pač vzbudijo tak občutek. Zato pa se je, po nekaj minutah vožnje, umivanje v naravnem vodotoku tako zelo prileglo.

Za nami je še ena uspešna tura, iz katere smo - prepričan sem v to - vsi udeleženci odnesli samo pozitivne vtise.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz kartice Vilejevega fotoaparata in nekaj narejenih z mojim telefonom.

Kranjska Gora – Vitranc – Ciprnik - jezero Jasna

Po programu Planinskega društva Cirkulane smo organizirali pohod na Vitranc in Ciprnik v soboto, 22.6.2019. Zbrali smo se ob 5:00 uri pred osnovno šolo v Cirkulanah od koder smo se odpravili proti Gorenjski.

Čeprav vremenske napoved ni bila najboljša smo želeli opraviti planiran pohod. Zbralo se nas je za dva osebna avtomobila.

Foto: Vili Jurgec

V Kranjsko Goro smo prispeli okrog osme ure in parkirali na parkirišču pri postaji žičnice, ki vozi do Bedančeve koče na višini 1107m. A ura je bila komaj nekaj čez osmo, tako da smo nadaljevali peš po strmem smučišču po tematski poti, ker sedežnica začne vozit šele ob deveti uri. Vspenjali smo se hitro, kar so nam dopuščale vremenske razmere. Po dobri uri v spona smo prispeli do Bedančeve koče ter Kekčevega zavetišča. Po krajšem počitku, slikanju in ogledu lepih razgledov smo nadaljevali proti Mojčini koči. Pot je bila strma, vremenske razmere so se malo poslabšale, kljub temu smo dobro napredovali. Bili smo že pri Mojčini koči ko je pričelo rahlo deževati. Pred kočo so nas lepo sprejeli lastnik koče s hčerkico ter njihova delavka.

Po krajšem posvetu in počitku pri koči smo kljub slabim razmeram nadaljevali proti vrhu Vitranca 1555m, nato še kljub tuširanju na vrh Ciprnika 1747m. Tu in tam se je vreme malo razvedrilo tako da smo vmes pa tudi iz vrha skozi meglice lahko videli skakalnice v Planici. Ob idealnem vremenu pa z vrha Ciprnika lahko opazujemo večino najvišjih vrhov Julijskih Alp, Karavank, Krške Alpe, Visoke Tatre, Karnijske Alpe in Ziljske Alpe. Bilo je lepo in varno smo po slabih dveh urah vrnili nazaj v Mojčino kočo, kjer smo se malo okrepčali in pokramljali ob Viljamovki, ki nam jo je ponudil prijazen lastnik koče. Ta čas je zunaj močno deževalo tako, da smo se v koči zadržali dobri dve uri. Ko je prenehalo deževat smo se podali nazaj proti Kranjski Gori in to po zelo strmem pobočju proti jezeru Jasna. Po dobri uri hoje smo brez zdrsov po strmem razmočenem terenu prišli do jezera Jasna, kjer smo uživali in se fotografirali ob tej naravni lepoti.

Od jezera Jasna nas je vodila pot po Krajnski gori do parkiranih avtomobilov, na višini 810m, od koder smo zadovoljni nadaljevali pot proti domu. A to še ni vse. Na poti domov smo se ustavili pri naši načelnici Marjetki, ki nam je ob dobri kavici in osvežilnih napitkih ponudila še slastno pecivo, da nam je polepšala naš pohod, katerega se sama ni mogla udeležiti. Naj ji to ostane v navadi. Hvala Marjetka.

Hvala vsem za udeležbo, vidimo se na naslednji turi na katero ste že sedaj vabljeni, več nas bo bolj bo lepo.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik

Dvodnevni izlet na Pag

V petek popoldan, 31. 5. 2019, smo se planinci PD Cirkulane odpravili na težko pričakovani dvodnevni izlet na sosednjo Hrvaško, na otok Pag in v Paklenico. Prijateljsko smo se pozdravili, si stisnili roko in se odpravili na pot.
Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli na Pag v kraj Miškovići, kjer sta nas sprejela naša prijazna gostitelja ter člana PD Cirkulane, Marija in Slavko. Oddala sta nam apartmaje in nam pripravila okusno večerjo. Dan se je hitro prevesil v noč, zato smo se odpravili v apartmaje in se odpočilli za nov dan.

Foto: Aljaž Zidanšek

Drugi dan smo se zjutraj rano vstali, se okrepčali, si nadeli planinsko opremo in se odpravili do najvišje točke Velebita. Najprej smo se s kombijema zapeljali visoko po makadamski cesti na višino 908 m do Libinjske kose. Od tu smo pot nadaljevali peš. Z Libinjske kose smo se usmerili levo v smeri Sv. Ivan. Po travnatem in skalnatem terenu smo obšli nekaj vrtač in prišli do razvaline kapelice Sv. Ivan. Tik pred kapelico nas je smerokaz usmeril v levo v smeri Vlaški grad in Sv. Brdo. Ko smo prečkali pašnik, se je pot začela vzpenjati po obronkih Debelega brda skozi tipičen kraški teren. Zanimivo je bilo opazovati različne barve skal in kamenja. Tudi pestrost rastlinskega in živalskega sveta je tukaj izjemna (različne vrste zvončnic, vresje, kadulja, orhideje, divji šipek, v višjih legah tudi encijan in narcise; in 4000 različnih živalskih vrst). Narava je bila prečudovita, samo prisluhniti smo ji morali in korak je bil kmalu lažji. Moteč je bil le zelo močan veter, ki nas je na čase kar premikal. Del skupine je pot nadaljeval naprej, del skupine pa se je vrnil na izhodišče. Prva skupina je pot nadaljevala proti Vlaškemu gradu (1280 m), ki se trenutno obnavlja, in Sv. Brdu (1751 m). Pot je bila strma, vetrovna in zahtevna, skupina se je vrnila krožno po drugi poti do kombija.

Vrnili smo se do apartmaja, kamor sta nas pripeljala naša šoferja Vili in Stanko in si pripravili večerjo. Voda je bila še zelo mrzla, zato smo si namočili v vodo le noge. Pogumni Aljaž in Klavdija pa se seveda nista dala, zaplavala sta in naredila otvoritev kopalne sezone. Specialitete iz žara pa so bile kot nalašč za naše lačne trebuščke. Posedeli smo in se pogovarjali ter šalili še pozno v noč.

Drugi dan smo se zbudili bolj pozno, se v miru sprehodili ob plaži. V tem času je bilo še vse mirmo in spokojno, nikjer nobenega turista in ne vrveža. Pozajtrkovali smo, pospravili prtljago in se se odpravili proti Nacionalnemu parku Paklenici. Ime je dobil po smoli črnega bora, tim. paklini, ki se je uporabljala za premazovanje ladij, neredko pa tudi v narodni medicini. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških oblik, rastlinami, živalm ter z nedotaknjeno naravo. Sestavljena je iz apnenca in dolomita, zato jo odlikuje bogastvo kraških pojavov kot so škraplje, okna, kuki, jame…

Pot smo pričeli v Veliki Paklenici in nadaljevali po kanjonu, nad katerim se stene vzpenjajo v višino tudi do 400 m, v njih pa je do 400 opremljenih plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Ob pogledu na prekrasne kamnite stene nam je zastal dih. To je zares pravi raj za alpiniste. Po slabi uri hoje smo se usmerili desno proti gozdarski hiši Lugarnica (400 m n.v.), tam smo pomalicali in se okrepčali. Ko smo tako posedeli, sta nas presenetila naša gostitelja. Prišla sta se poslovit in naredili smo še skupno fotografijo v spomin na prekrasno druženje.

Vrnili smo se v kanjon in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik