Zaključni pohod v letu 2016

V ponedeljek, 26.12.2016, ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ko goduje tudi sv. Štefan, smo s tradicionalnim Štefanovim pohodom zaključili pohodniško sezono 2016.
Izpred šole v Cirkulanah, smo se ob 9,00 uri podali proti Gruškovcu. Na poti smo uživali v čudovitem decembrskem dnevu, si razgledovali okolico in kaj kmalu smo bili na 341 m visokem Gruškovskem humu.

Sledil je spust k Kelčevim kjer so nas tudi tokrat prijazno sprejeli. Gospodinja nam je postregla z rogljiči in drugimi kulinaričnimi dobrotami, gospodar nas je povabil v klet nato v kmečko izbo kjer nas je grela krušna peč. Ob uživanju mesnih dobrot in prilog gospodinje ter ob pristni kapljici čas v prijetnem vzdušju hitro mineval.
Več naj povedo slike iz galerije.
Seveda pa je to bil zadnji organiziran pohod letošnje sezone, takoj 2. januarja pa se spet dobimo na še enem tradicionalnem pohodu našega društva, na pohodu na Donačko goro.
Zapisal: Ivo Zupanič

 

Martinov pohod

Kljub neprijaznemu vremenu se planinci nismo dali prestrašiti in smo izpeljali planirani pohod ob Martinovem. Pohod je potekal iz Cirkulan preko Gruškovca po Bračičevi planinski poti na Gruškovski hum. Po spustu z vrha smo bili deležni gostoljubja lepo urejene domačije Milana Kelca, kjer smo se okrepčali. Pot smo nadaljevali do cerkve sv. Florjana. Polni lepih vtisov, katerih niso mogle pokvariti neprijetno vremenske razmere, smo se vrnili v Cirkulane.

Slike iz galerije

Jesenski pohod na Malo Mojstrovko

V času, ko macesni zažarijo v prav posebni lepoti, ker njihove iglice dobijo zlato rumen sijaj in se pripravijo da odpadejo iz vej, dobi naš visokogorski svet svojo najlepšo podobo. Hkrati pa ljubitelje gora opozori, da je še zadnji čas za kakšno kopno turo.

Mojstrovka 1

Ko smo lani decembra planirali pohod na Malo Mojstrovko seveda nismo vedeli kakšni pogoji bodo v času izvedbe, poleg tega smo pohod zamaknili za dobrih štirinajst dni pozneje od planiranega. Izkazalo se je, da smo izbrali najboljši možni termin. Vreme tokrat ni skoparilo z sončnimi žarki, ki so se občasno sramežljivo skrivali za oblake, katere je kot za šalo po nebu premetaval občasni milejši pa spet močnejši severovzhodnik, je dalo turi poseben čar. Poleg tega pa nam je v neukročeni naravi, pokazala svoj mili obraz Ajdovska deklica.

Mojstrovka 2

S parkirišča na Vršiču smo se usmerili na pot, ki vodi na Mojstrovko in Sleme. Nadaljevali smo po poti, ki se prečno vzpenja čez macesnov gozd ter nas je pripeljala do obsežnega melišča pod Mojstrovko. Melišče smo prečili po zgornji strani nakar nas je pot pripeljala v krušljivo grapo. Sledil je strm malce neprijeten vzpon po grušču, ki nas je nagradil z lepo razgledno točko, s katere se nam odpre lep pogled navzdol proti Vršiču. Pot se od tu grebenu umakne nekoliko v levo in nato preči dve manjši grapi, le malo naprej pa ponovno približa grebenu. Za vzpon smo izbrali pot po lepem razglednem grebenu. Pod vrhom smo sestopili na pot, ki pelje čez melišče in prišli do vpisne skrinjice, ki se nahaja tik pod vrhom in nato še do vrha Male Mojstrovke.


Vrnitev do parkirišča smo opravili po isti poti, domov grede še obiskali Rusko kapelico. Tura bo vsem udeležencem zagotovo ostala v lepem spominu.

Prav kmalu bo v čas Martinovanj. Tudi cirkulanski planinci obeležujemo ta praznik z tradicionalnim Martinovim pohodom, na katerega vas lepo vabimo. Razpis pohoda boste kmalu našli na spletni strani našega društva.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Potepanje po sosednjem Hrvaškem

Končno smo planinci PD Cirkulane dočakali naš dvodnevni izlet v prihajajoči jeseni. V soboto, 10. 9. 2016, ob treh zjutraj smo se zjutraj zbrali pri Osnovni šoli Cirkulane, se polni pričakovanja prijateljsko pozdravili in krenili na pot s kombijem. Pot nas je vodila na sosednjo Hrvaško, in sicer v Paklenico in na otok Pag.

Na Pagu sta nas v Miškovićih sprejela prijazna lastnika in znanca iz naših domačih krajev, gospod Slavko in gospa Marija. Oddala sta nam apartma in nas prijazno pogostila. Po namestitvi smo si nadeli planinsko opremo, in se odpravili proti Nacionalnemu parku Paklenici. Ime je dobil po smoli črnega bora, tim. paklini, ki se je uporabljala za premazovanje ladij, neredko pa tudi v narodni medicini. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških oblik, raznolikostjo rastlinskega in živalskega sveta (zvončnice, resje, gozd črnega bora in bukve ter veliko vrst metuljev) ter z nedotaknjeno naravo. Sestavljena je iz apnenca in dolomita, zato jo odlikuje bogastvo kraških pojavov kot so škraplje, okna, kuki, jame…

Pot smo pričeli v Veliki Paklenici in nadaljevali po kanjonu, nad katerim se stene vzpenjajo v višino tudi do 400 m, v njih pa je do 400 opremljenih plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Ob pogledu na prekrasne kamnite stene nam je zastal dih. To je zares pravi raj za alpiniste. Po slabi uri hoje smo se usmerili levo proti jami Manita peč. Območje je lepo urejeno in dobro označeno z informacijskimi tablami, ki nudijo tudi podatke o živalskem in rastlinskem svetu v parku. Pred jamo smo pomalicali in se razdelili v dve skupini. Eni so nadaljevali krožno pot, drugi pa smo se vrnili po isti poti do koče Lugarnica. Ko smo se vračali, smo uživali še v zadnjih pogledih na prekrasne kamnite stene.

Paklenica

Naš šofer Vili nas je odpeljal do apartmaja, kjer smo se malo sprostili in si pripravili večerjo. Specialitete iz žara so bile kot nalašč za naše lačne trebuščke. Posedeli smo in se pogovarjali ter šalili še pozno v noč.

Drugi dan na morju, na otoku Pagu, je potekal bolj sproščeno. Zjutraj smo najprej pozdravili jutranje sonce na plaži, se sprehodili in spremljali ribiče pri jutranjem ulovu. Sosednji kamniti bregovi so sijali v žaru jutranjega sonca. Dobili smo nove energije in se podali na pohod po sosednjih kamnitih bregovih. Kamen, kamen…povsod le kamen…je žvenketal pod udarci naših palic. Zvenelo je kot bi hodili po steklu. Bilo je prečudovito in nepozabno. Nabirali smo kamne, iskali podobe v njih…bili so naši tihi spremljevalci pohoda, vsak s svojo zgodbo burje in soli iz mogočnega Velebita.

Ko smo se vrnili, je sledila osvežitev v morju, sončenje, vožnja s čolnom, smeh in sproščeni pogovori. Po kosilu smo pospravili, še zadnjič prisluhnili govorici morskih valov, se poslovili od prijaznih gostiteljev in se odpravili proti mestu Pag. Sprehodili smo se in si ogledali samo mesto.

Polni lepih vtisov smo se odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Galerija slik pohoda

Bornov tunel in Begunjščica

Čeprav smo planirani pohod naredili teden dni kasneje kot smo planirali, lahko zapišem, da je za nami še en lep in uspešen pohod. S kombijem, ki ga je organiziral upravljal Vili smo se odpeljali do nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj.

Na koncu velikega makadamskega parkirišča smo se napotili v smeri Prevala in Roblekov dom. Zložna pot nas je pripeljala preko melišča v strnjen gozd in nato prešla iz gozda na strma in dobro zavarovana pobočja, ter nas pripeljala do Bornovega tunela. Bornov tunel ima ime po grofu Bornu, ki ga je dal izklesati, da je lahko brez težav obiskoval svoja lovišča na pobočjih Begunjščice.

Bornov Vhod

Na drugi strani tunela smo še nekaj časa hodili po vzhodnem ostenju Begunjščice, nato prečili melišče in strmejša gozdnata pobočja. Sledila je široka pot po kateri smo prišli do planine Preval.

Na planini Preval smo naredili odmor za malico, poskusili domačo pašteto, ki sta jo pripravila oba Božidarja – odlična je bila, obdržita to lepo navado.

Razpisal sem pot čez Rožo za osvojitev vrha Begunjščice, čeprav sem imel željo, da bi vrh dosegli po poti čez Kalvarijo – že ime poti pove dovolj. Ekipa se je strinjala, da spremenimo smer in nadaljevali smo čez Kalvarijo, po strmi, skoraj neoznačeni, na nekaterih predelih zahtevni in nevarovani poti proti velikemu vrhu na Begunjščici. Kljub naporu, znoju… ki ga terja pot, pa je ta pot vredna obiska. Ko smo prišli pod vrh in ugledali vso lepoto Begunjščice smo vedeli, da bi bilo narobe, če je ne bi ubrali.

Na vrhu postanek, razglede so onemogočile meglice, fotografiranje in glej ga zlomka presenečenje. Obisk črne ovce – dobesedno, katere pa nismo zanimali mi, ampak dobrote iz naših nahrbtnikov, v katere je predrzno vtikala glavo in nam na koncu pojedla čebulo. Ja kaj češ, je bila pač naslednja malica brez tega priboljška.

Z vrha smo se spustili na Roblekov dom, kjer smo pomalicali, občudovali vragolije pilota jadralnega letala, uživali v zvokih Pihalnega orkestra Lesce, oskrbeli Božidarjevo koleno… skratka vsega po malem in že je bilo treba v dolino.

Roblekov Dom

Prijetna, dobro označena pot čez Rožo je hitro minevala, opornica za koleno je odlično opravila svoje poslanstvo in po postanku pri Roži, kjer smo se osvežili pri vodnem viru, smo hitro bili spet na planini Preval. Od tod pa še dobro uro po Bornovi poti nazaj v Ljubelj.

Ker takšna, kašnih sedem ur trajajoča pot terja kar nekaj energije, ki jo je potrebno nadoknaditi, smo se tudi tokrat odločili obiskati restavracijo Gitadela, kjer so tudi tokrat za nas dobro poskrbeli.

Zapisal: Ivo Zupanič

Glerija slik pohoda