Potep po Golteh

V soboto, 16. marca 2024, smo se kljub neugodni vremenski napovedi odpravili na pohod na Golte. Iz Cirkulan smo se odpeljali s kombijema, se ustavili še v Mozirju in nato nadaljevali proti parkirišču pri Alpskem vrtu, kjer se je naš pohod začel.

Napotili smo se proti hotelu in nato ob smučišču nadaljevali približno pol ure trajajočo pot na Medvedjek, ki je s 1573 m in je drugi najvišji vrh planote Golte, višji je vrh Boskovec1587m. Po postanku na vrhu Medvedjeka smo nadaljevali po krožni poti. Medvedjek je znan tudi potem, da je v osamosvojitveni vojni helikopter takratne Jugoslovanske vojske prebegnil v Slovenijo.

Udeleženci pohoda po Golteh, brez fotografa Vilija Jurgeca.

Po krajšem oddihu smo še opraviti del krožne Poti po Golteh. Občudovali smo prebujanje narave, gorsko cvetje, predvsem telohe in žafrane, resje, volčine… tudi trobentic manjkalo. Kljub temu, da še narava ni v polnem razcvetu nas ni pustila ravnodušnih.

Po nekaj manj kot tri ure hoje nas je pot skozi smučišče in gozd pripeljala do nove koče na Golteh. Koča je zelo lepa pričara domačnost tako da smo si z veseljem privoščili počitek ob dobri hrani. Imeli smo tudi srečo z vremenom, ko smo se posedli v koči je namreč začelo deževati. Izgleda, da smo »dobro naročili vreme.« Po počitku in okrepčilu smo se podali proti domu, zadovoljni da nam je pohod uspel.

Udeleženci pohoda smo prinesli domov veliko lepih vtisov, pridružite se nam na naših pohodih ter doživite čar narave tudi vi. Lepo vabljeni!

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Zimski pohod na Veliko planino 2024

Planinsko društvo Cirkulane je v soboto, 3. februarja, organiziralo zimski pohod na Veliko planino. Zjutraj smo se pohodniki ob 6:00 uri zbrali pri šoli v Cirkulanah od koder smo se napotili proti Ptuju. Med potjo smo pobrali še druge pohodnike. Kljub ne preveč lepi napovedi se je pred nami najprej odpiralo lepo jutro in z veseljem smo se podali novim dogodivščinam naproti. Po dveh urah smo prispeli do parkirišča ušivec pod Veliko planino.

Iz parkirišča smo se po gozdni markirani poti napotili v smeri Male planine proti Veliki planini nato do velikega pastirskega stana. Velika planina je pastirsko naselje, ki ima značilno tipično arhitekturo. Na planini je okrog 140 hiš, so lesene, strehe pa krite s smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko. Tu smo pričakovali več snega ampak bile so samo snežne zaplate, tako do je bilo zelo dosti kopne poti brez snega.

Utrinek iz pohoda na Veliko planino. Foto: Villi Jurgec, 2024.

Vreme je bilo oblačno in v daljavi smo videli, kako veter preganja meglo. Upali smo, da nam jo vreme ne zagode preveč. Naša pozitivna energija, veselje in smeh so pregnale še to oblačnost in že smo zagledali v daljavi kapelico Marije Snežne na vrhu kopnega hriba. Od tu smo imeli lep razgled na velik del Velike planine ki je posejana z lepo urejenimi lesenimi hišami, ki so si podobne. Tu se korak ustavi in misli se umirijo. S tega kraja lahko opazuješ umirjeno naravo in usmeriš pogled na v tem času zasnežene gore kot so Ojstrica, Grintovec, Planjava, Kamniško sedlo, Mlinarsko sedlo, Skuta in še kar nekaj drugih.

Po krajšem oddihu in fotografiranju smo nadaljevali proti najvišjemu vrhu Velike planine Gradišče (1666) nato pa vse do zgornje postaje sedežnice na Veliki planini. Tu smo malo uživali v razgledih, malo pokramljali nato pa se po Zelenem robu podali do Domžalskega doma, kjer smo se odpočili in okrepčali.

Velika planina slovi po kravjem siru in po pastirski malici – kislem mleku in ajdovih žgancih. Zaenkrat so bile planšarske koče še zaprte, saj se sezona še ni začela. Tako da bo potrebno počakat do poletja in takrat v sezoni še enkrat obiskat Veliko planino in uživat v pastirski malici.

V popoldanskih urah smo se odpravili do parkirišča, polni lepih vtisov in dobre volje. Med planinskimi prijatelji je na izletih planinskega društva Cirkulane vedno lepo. Pohvala tudi našemu najmlajšemu planincu Aljažu kateri nas spremlja že nekaj let tudi na zahtevnih in manj zahtevnih pohodih. Dragi planinci, vabimo vas na naše skupno druženje tudi v prihodnje.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Glasovanje za pridobitev učnega čebelnjaka

Čebelarska Zveza Slovenije je skupaj s PRVO POKOJNINSKO DRUŽBO objavila javni razpis za čebelarska društva v okviru katerih delujejo čebelarski krožki za dobavo in postavitev učnega čebelnjaka.

Z umestitvijo čebelnjaka v park dediščine mladi čebelarji iz Završke šole nimajo več enakih možnosti za delo na čebelnjaku kot mladi čebelarji iz Cirkulan. Zato se je čebelarsko društvo Zavrč skupaj z osnovo šolo Cirkulane-Zavrč prijavilo na razpis za pridobitev učnega čebelnjaka v Zavrču.

Točke za pridobitev prinaša javno glasovanje v katerem lahko sodelujejo vsi obiskovalci spletne strani https://www.prva.si/druzbena-odgovornost/dan-prihodnosti/prvacebela-glasovanje/ v času od 1. 2. 2024 do 29. 2. 2024. Zbrani glasovi oziroma čebelice se bodo pretvorile v točke, te pa se bodo prištele številu točk, ki smo jih dosegli na komisijskem delu razpisa.

Veliko članov našega planinskega društva je tudi čebelarjev, tudi večina mladih planincev je pri čebelarskem krožku, zagotovo pa smo vsi ljubitelji in varuhi narave ter podporniki sonaravnega gospodarjenja. Zato vas VABIVA, DA GLASUJETE ZA ČEBELARSKO DRUŠTVO ZAVRČ IN S TEM PRIPOMORETE K DOSEGANJU ČIM VEČJEGA ŠTEVILA TOČK.

Kot zanimivost se zdi na tem mestu dodati podatek iz šolske kronike, da so v završki šoli po koncu prve svetovne vojne že čebelarili in, da so čebelarske vsebine bile del učnega načrta. Imeli so tudi svoj učni čebelnjak oz. bučelnjak, kot se je temu takrat reklo. POMAGAJTE NAM OBUDITI TRADICIJO.

Za vsak vaš glas, iskrena hvala!
Mentor Edi Hojnik in somentor Ivo Zupanič

Novembrski pohod na Ravno goro

V soboto, 25.11.2023, smo se podali na pohod na Ravno goro v sosednjo Hrvaško.

Izpred šole v Cirkulanah smo po krajši vožnji prispeli v Cvetlinske jazbine, kjer sta nas že čakala dva naša pohodnika. V lokal smo stopili na kavo, parkiranje je pač treba nekako »odslužiti« in, po tem, pričeli s hojo proti Križu na Cvetlinskih stenah. Odločili smo se za obisk sten in nato nadaljevanje poti proti Pustemu duhu, do cerkvice Treh Kraljev, vrha Ravne gore, vzletišča jadralnih padalcev…in nato do Filičevega doma.

Tamkajšnji domačini še vejo kaj je gostoljubje, prijazno so nas pozdravljali, ponudili okrepčilo, pravo presenečenje pohoda pa je šele sledilo. Ob postanku na Pustem duhu, smo opazili, da je postojanka odprta in ne samo to, oskrbnik nas je prijazno povabil v ogreti prostor in nas počastil s pijačo. Res prijaznost kakršne v današnjem času ne doživiš pogosto.

Po skupni fotografiji na postojanki Pusti duh, smo nadaljevali mimo cerkvice Treh kraljev na najvišjo točko Ravne gore z razglednim stolpom in nato v postojanko Filičev dom. Tu smo se okrepčali, odpočili, poklepetali… in, ko se nam je zazdelo da je čas zato, odpravili na izhodišče.

Na izhodišče smo se podali po poti, ki zavije levo ob jasi, saj je za spust veliko varnejša kot pot po kateri smo se povzpeli. Odpadlo listje, razmočen teren, mokre skale in korenine so neredko vzrok padcev, zato smo se že zjutraj posvetovali in »obrnili« predvideno traso. To se je izkazalo za dobro, saj smo vsi prehodili pot brez padcev ali zdrsov. Ravna gora pač ni samo ravna.

Nazaj grede smo sprejeli že jutranje povabilo za okrepčilo prijazne domačinke in kaj hitro smo bili na parkirišču. Tu smo se zadovoljni in polni lepih vtisov na lep pohod razšli. Kljub temu, da je bil dan hladen in občasno vetroven, nas je narava obdarila tudi s sončnimi žarki, ki poznojesensko naravo obarvajo v prav posebne čarobne odtenke.

Hvala vsem za dobro družbo posebne čestitke pa nadobudnima mladima planincema Ivani in Aljažu. Le tako naprej!

Zapisal in fotografiral: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda