Slovensko primorje - 19.6.2021

Planinci PD Cirkulane ne počivamo, zato smo organizirali pohod po Slovenskem primorju. Pohod se sicer ne ujema z planom naših pohodov, ki smo ga zaradi epidemije prisiljeni prilagajati. Tako smo se odločili organizirati strokovno ekskurzijo na Slovensko primorje.

Ob petih zjutraj smo se zbrali pred OŠ Cirkulane, se pozdravili in se še malce zaspani podali novim dogodivščinam naproti. Odpravili smo se proti Ptuju, ter nato skozi Kidričevo in Slovensko Bistrico, skozi Ljubljano do Kozine, kjer smo nadaljevali pot proti Kopru. Postanek v Kopru sprva ni bil predviden, zaradi izredno visoke temperature smo se odločili, da spremenimo traso poti.

Našo pot smo tako po krajši okrepitvi pričeli iz parkirnega prostora v Kopru. Toplotna obremenitev je bila velika ob premagovanju poti do Izole. Imeli smo zelo lep razgled na morje in pristanišče, na drugi stran poti pa smo lahko občudovali okrasno grmičevje in borovce, ki imajo ob morskem pasu, zaradi burje in drugih naravnih vplivov posebno oblikovane krošnje.

Pot nas je nato pripeljala do kampa v Izoli, od koder smo nadaljevali pot skozi center do parkirišča nekdanje tovarne Droga. Tu nas je prijetno presenetil naš šofer, ki je tja pripeljal avtobus. Bili smo zelo veseli, saj je pripeljal tudi hladne napitke in nekaj hrane. Tako smo se dobro okrepčali in osvežili, kar nam je v takratni vročini zelo prijalo.

Pot smo nato nadaljevali skozi mesto na hrib do hotela Belvedere in kampa, kjer se je začela prava planinska pot, saj je pred tem prevladovala pot predvsem po asfaltu.
img 6337

Nadaljevali smo po planinski poti nad mesečevim zalivom, kjer smo v čudovitem vremenu opazovali bele skale in Strunjanski klif. Strunjanski klif meri v višino okrog 80 m in je najvišji klif ob celotni Jadranski obali, ter predstavlja lep neokrnjen del slovenske obale. Prav na tem delu je morje najčistejše, rastejo pa tudi nekatere redke vrste alg ter do meter visoke školjke - leščurji. Celotno območje je zavarovano kot naravni rezervat Strunjan.

Nadaljevali smo pot do križa, vmes naredili fotografije in uživali v dobri družbi v prečudovitem naravnem okolju nad Strunjanom. Nato smo nadaljevali do parkirišča, kjer smo se malo osvežili in opremili za kopanje. Morje je bilo prijetno toplo, tako da smo se lahko naužili kar nekaj ur kopanja.

Po kopalnih užitkih smo se odpravili nazaj proti domu z željo, da pohod ostane tradicionalen. Na poti domov smo naredili krajši postanek za sladoled v Slovenski Bistrici ter nadaljevali z vožnjo proti domu. Vožnja proti Cirkulanam je hitro minila, saj smo bili prijetno utrujeni.

Bilo je nepozabno, uživali smo v dobri družbi, ostal je spomin na obmorsko rastje, kamenje, morje in skale. Vsi člani, ki se želite napolniti z energijo, ste lepo vabljeni na naša naslednja druženja in pohode. Na tem mestu bi želel pohvaliti tudi našega najmlajšega pohodnika Aljaža, saj kljub vsem izzivom, vedno zmore opraviti vsak pohod od začetka do konca.

Vidimo se na naslednji turi.

Zapisal in fotografiral: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

29. pohod po Haloški planinski poti

HPP

PD Ptuj nam je posredovalo vabilo na pohod po Haloški planinski poti, ki bo v soboto, 29. maja 2021.

Vabilo in letak trase najdete na spodnjima povezavama:

Povezava na vabilo

Povezava na letak

Lepo vabljeni!

Izlet na Veliko planino

Planinsko društvo Cirkulane je v soboto, 15. maja, organiziralo izlet na Veliko planino. Zjutraj smo pohodniki ob 5.30 krenili z avtobusom izpred šole v Cirkulanah. Med potjo smo pobrali še druge pohodnike. Kljub deževni napovedi se je pred nami najprej odpiralo lepo jutro. Po dolgem koronskem premoru smo se končno spet lahko podali novim dogodivščinam naproti.

Iz parkirišča smo se po gozdni poti napotili v smeri Male planine proti Veliki planini. Velika planina je pastirsko naselje, ki ima značilno tipično arhitekturo. Na planini je okrog 140 hiš, so lesene, strehe pa krite s smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko.

Vreme je bilo oblačno in v daljavi smo videli, kako veter preganja meglo. Upali smo, da nam jo vreme ne zagode preveč. Naša pozitivna energija, veselje in smeh so pregnale še to meglo in že smo zagledali v daljavi prve cvetlice. Na poti so se nam priklanjali telohi, cvetelo je resje, avrikelj, zvončki, da o velikih zaplatah modro-vijoličnih žafranov sploh ne govorimo. Povsod naokrog je bila sama lepota, naša srca pa so od vse te lepote kar cvetela. Velika planina je kraj, kjer se ustavi srce. Tu se ustavi tudi moje srce. To je kraj, kjer se moje srce zlije z naravo, korak se ustavi in misli se umirijo. Lahko samo nemo opazuješ prelepo umirjeno naravo, ki jo je mati narava poslikala s prekrasnimi barvami. Lepoti narave ni bilo konca. Vsepovsod naokrog same zaplate cvetlic.

Tokrat smo bili prikrajšani za razgled daljnih gora, kot so Ojstrica, Grintavec, Planjava, Kamniško sedlo, saj so jih zakrivali megleni oblaki. Prehodili smo krožno pot od Domžalskega doma do kapelice Marije Snežne in naprej do sedežnice, nato pa do najvišjega vrha Gradišče (1666 m) in po Zelenem robu nazaj do Domžalskega doma.

img 6255

Velika planina slovi po kravjem siru in po pastirski malici – kislem mleku in ajdovih žgancih. Zaenkrat so bile planšarske koče še zaprte, saj vreme ni bilo ugodno in tudi sezona se še ni začela. Mi smo posedeli pri Domžalskem domu, kjer so oskrbniki in planinsko društvo že urejali vse potrebno za odprtje nove planinske sezone. Okrepčali smo se, naredili še kakšno dobro fotografijo med krasnimi spomladanskimi žafrani s svojimi prijatelji in še zadnjič v tem dnevu občudovali te prekrasne lepote narave.

V popoldanskih urah smo se odpravili iz Velike planine, polni lepih vtisov in dobrega počutja. Čisto ob koncu pa so nas po licih pobožale prve kaplje dežja. Kljub temu smo nasmejani podoživljali današnji dan in načrtovali že naslednji pohod. Z našimi planinskimi prijatelji je na izletih planinskega društva Cirkulane vedno lepo, zato vas, dragi planinci, vabimo na naše skupno druženje tudi v prihodnje.

Zapisala: Marjetka Mlakar

Fotografija: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Slovensko primorje 12-13.9.2020

Jesen je že dodobra trka na naša vrata. Tako kot vsak letni čas posebej, nosi tudi jesen svoje sporočilo. Narava se počasi pripravlja na počitek. Planinci PD Cirkulane pa ne počivamo ampak smo se skladno z našim planom podali na dvodnevni pohod na Slovensko primorje.

Zjutraj smo se ob 4. uri zbrali pred OŠ Cirkulane, se pozdravili in se še malce zaspani podali novim dogodivščinam naproti. Podali smo se proti Ptuju, Kidričevemu, Slovenski Bistrici skozi Ljubljano do Kozine in nato v vas Klanec.

Našo pot smo pričeli po krajši okrepitvi iz parkirnega prostora v vasi Klanec. Po nekaj sto metrih asfaltirane ceste smo prišli do makadamske ceste, katera je vodila skozi gradbišče kjer se bo gradil drugi tir železnice do Kopra. Prišli smo na gozdno pot, ki ni bila markirana po kateri smo nadaljevali do Beke nato do meje z Italijo do vasi Botač. Nadaljevali smo po dolini Glinščice po kanjonu in vse do mesta Boljunec. Opazovali lep kraški svet, ki se dviga nad dolino. Po nekaj urah hoje po vročem soncu smo bili malo utrujeni tako, da smo si na kratko odpočili. Po krajšem posvetu z domačinom smo izbrali najkrajšo pot do gradu Socerb. Nadaljevali smo skozi vas nato pa je sledil vzpon po kamniti gozdni poti proti našemu cilju prvega dne. Po poti ki se vzpenja navzgor smo uživali ob lepem razgledu na Trst, ki se je bohotil pod nami. Prispeli smo na vrh in se spustili do avtobusa, ki je bi parkiran na parkirišču ob gradu. Tu smo se dobro okrepčali in osvežili z hladnimi napitki.

Nekateri smo si ogledali lep razgled na Koper, Trst in kraški rob, ter ostanke gradu. Ta se prvič omenja v 13. stoletju. Utrjeni rob, na katerem grad stoji, je bil že nekdaj naravna meja med benečanskimi in avstrijskimi gospostvi, meja, ki je nenehno nihala in kjer so se nenehno bili boji za oblast. Danes na gradu deluje okrepčevalnica, grad pa s svojo čarobno lepoto privablja vedno nove obiskovalce, pohodnike, ki cenijo lepoto narave, ki ga obdaja.

Po našem načrtu smo se odpeljali z avtobusom mimo Kopra, Izole v Portorož kjer smo se namestili v solidnem hostlu Evropa malo pokramljali nato pa vsak po svoje. Nekateri na kopanje na Portoroški plaži nekateri počivat in nabirat moči za naslednji dan. Po prespani ali neprespani noči je sledil skupni zajtrk, nato smo sklenili, kot je bilo tudi predvideno, da nas vodi naša načelnica Marjetka.

img 5867

Bil je lep sončen dan. Pot nas je vodila skozi tunel iz Portoroža proti Strunjanu. Ta tunel je je dolg 550 m ima tudi svoje ime tunel Valeta – Parenzana. Nekoč je povezoval Trst s Porečom z ozkotirno železnico. Nadaljevali smo po naravoslovni učni poti ob strunjanskih solinah, vse do nadelane planinske poti, nad mesečevim zalivom, kjer smo v čudovitem vremenu opazovali bele skale, Strunjanski klif. Klif meri v višino okrog 80 m in je najvišji klif ob celotni Jadranski obali. To je res lep neokrnjen del slovenske obale. Tu je morje najbolj čisto. Tu rastejo nekatere redke vrste alg ter do 1m Visoke školjke - leščurji. Celotno območje je zavarovano kot naravni rezervat Strunjan. Nadaljevali smo do križa vmes naredili nekaj prečudovitih fotografij in uživali v dobri družbi v prečudovitem naravnem okolju nad Strunjanom. Nadaljevali smo do parkirišča kjer smo se malo osvežili in opremili za kopanje. Morje je bilo prijetno toplo za ta letni čas, tako da smo se kar naužili nekaj ur kopanja. Po morskih užitkih smo se odpravili nazaj proti domu z željo, da pohod ostane tradicionalen. Na poti domov smo naredili krajši postanek na Trojanah na krofih. Vožnja proti Cirkulanam je hitro minila. Doma smo bili še pred mrakom.

Bilo je nepozabno, saj je bilo listje že jesensko obarvano, ostal je spomin na obmorsko rastje, kamen, morje, skale, kanjon reke Glinščice… Nepozabno je tudi naše prijateljsko druženje, z ljudmi dobre volje je na naših pohodih vedno lepo. Vsi člani vabljeni na naša naslednja druženja in pohode kjer se polni energija. Moram tudi povedati, da najmlajši pohodnik Aljaž vedno zmore planiran pohod. Tudi zato ker glede na naše prisotne udeležence prilagodimo tempo.

Vidimo se na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Martuljkovi slapovi, Zelenci jezero Jasna

Tokratni potep Cirkulanskih planincev ob dnevu državnosti, 25.6.2020, nas je odpeljal v Triglavski narodni park na ogled Martuljkovih slapov in na ogled Zelencev – izvir Save Dolinke, nato pa še do umetnega jezera Jasna v Krajnski gori. Takšen je bil vsaj naš načrt, ampak vremenske razmere so naredile svoje zato smo naredili drugače. Ogled Martulkovih slapov smo preložili za konec našega potepanja, po kavici na terasi lokala, ko se je vreme razvedrilo.

Podali smo se na izhodišče soteske s prelepimi slapovi. Martuljški slapovi so pravi biser slovenskega alpskega sveta, dostopen tako sprehajalcem kot tistim zahtevnejšim pohodnikom. Dostop skozi slikovito sotesko pripelje do spodnjega slapa, tisti z malo več kondicije pa smo se z lahka povzpeli še do njegovega zgornjega brata, mimo Spodnjega Martuljkovega slapa in mimo Brunarice pri Ingotu. Ker vremenske razmeri niso dovoljevale postanka, smo se podali proti drugemu slapu in dobro napredovali. Dokler našega pohoda spet ni doletela ploha, ki nas je krepko namočila, a smo se previdno povzpeli pod ciljni slap. Po krajšem ogledu smo se pričeli spuščati do našega izhodišča, katero smo varno dosegli. Oblekli smo suha oblačila, malo pokramljali nato pa je sledil povratek proti domu. Ob vsem tem neprijetnem vremenu smo bili zelo zadovoljni saj smo prehodili prelepo sotesko ob bučnem žuborenju vode.

img 5262
Martuljkov slap. Foto: Vili Jurgec, junij 2020

Nad dolino Gozda – Martuljka se bohoti gorska veriga, poznana pod imenom Martuljkova ali Špikova skupina, katero območje so skupaj z dolino potoka Martuljek leta 1949 razglasili za krajinski park, od leta 1981 pa je del Triglavskega narodnega parka. Pod skalnimi stenami se zbira voda potoka Martuljek, ki preko skal hiti v dolino in tvori slapove. Martuljek je gorski potok, ki svoje vode zbira v Martuljških gorah (južno od naselja Gozd Martuljek) v Julijskih Alpah, največ pa v zatrepu Za Akom, kjer je večji del leta majhen ledenik. Potok tvori Zgornji in Spodnji Martuljški slap. Martuljek se pri naselju Gozd Martuljek kot desni pritok izliva v Savo Dolinko.

Podali smo se proti domu in vsak v svojem kombiju arhivirali lepa in tudi drugačna doživetja, ki jih lahko doživiš le na planinskih druženjih. Opazovali smo spreminjajoče vreme in vsi postali »vremenoslovci« ter napovedali nevihte in vreme, ki nas je spremljalo, ampak bili smo v kombiju tako da nam je bilo vseeno.

Moram pohvaliti vse udeležence, da smo skupaj vztrajali in naredili nekaj za sebe. Posebej moram pohvaliti naše mlade planince, ki so kljub razmeram prehodili isto pot kot odrasli udeleženci. Vidimo se na naslednji turi, da skupaj osvojimo kakšen višji ali nižji vrh.

Zapisal Vili Jurgec

Galerija slik pohoda