Pohod na Gorjance, 24.8.2019

Že nekaj let je bila želja, da organiziramo pohod na Gorjance. To željo smo upoštevali v planu pohodov za letošnjo leto. Zbrali smo se v Cirkulanah pri šoli ob 5:00 uri, od koder smo se s kombijem odpeljali v smeri Kidričevega, Rogaške, Brežic in nato v smeri vasi Gaberje pod Gorjanci do parkirišča, od koder so nas vodile markacije proti vrhu.

Na parkirišču se nam je pridružila Natalija tako, da se je naše število povečalo. Bilo nas je osem odraslih članov in najmlajši aktivni član Aljaž Štumberger. Skupaj smo nadaljevali po lepo nadelani poti skozi gozd. V soparnem dnevu nas je pot vodila čez razgleden travnik s katerega se nam ob lepi vidljivosti odpre razgled proti Kamniškim in Savinjskim Alpam. Mi nismo imeli te sreče, saj je bila v dolini nizka oblačnost. Pot nas je peljala do mostu, ki pelje čez manjši potoček. Zabavali so nas prijetni komentarji našega najmlajšega udeleženca Aljaža, kateremu ni zmanjkalo besed. Nato nas je pripeljala do studenca Gospodična, ter do koče pri Gospodični. Sledil je manjši počitek in nadaljevanje poti, ki nas je pripeljala na Trdinov vrh na Gorjancih.

Vrh smo dosegli brez težav čeravno nas je zadnji vzpon proti vrhu kar pregrel. Kljub naporu Aljažu ni zmanjkalo besed in nam je imel vedno kaj za povedati. Na vrhu preoblačenje, fotografiranje, raziskovanje ter ogled okolice. Kljub sončnemu vremenu razgledi niso bili najboljši, bili pa smo zadovoljni saj smo osvojili Trdinov vrh.

Gorjanci 1
Utrinek iz pohoda na Gorjance

Sledil je povratek po isti poti proti izhodišču. Spust ni bil naporen, a kljub vsemu smo komaj čakali, da se nam prikaže koča pri Gospodični. Tu smo se ob hladnih napitkih osvežili in odpočili, da smo z lahkoto nadaljevali proti parkirišču. Med potjo do parkirišča nam je Aljaž zaupal skrivnost, kako prijetno je v vrtcu. Morda si je ob tem tudi kdo od nas zaželel, da bi obiskoval vrtec.

Pot je bila prijetna. Hitro smo prišli do kombija, kjer smo se uredili nato pa nadaljevali nazaj proti domu. Med potjo domov je sledil krajši počitek z hladno osvežitvijo ob prijetnem analiziranju samega pohoda. Čas je hitro minil tako da smo se varno pripeljali do Kidričevega nato pa nadaljevali do Cirkulan kjer se je tudi zaključila naša tura.

Želim si več takšni pohodov v prijetni družbi, pridružite se naslednjič na pohodu - ne bo vam žal.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Dvodnevni pohod na Špik

Pa saj ni bil dvodnevni, začel se je v petek popoldan z vožnjo proti Vršiču in nato par korakov do Koče v Krnici, prenočevanje in po ranem bujenju pohod na Špik še v jutranji temi. Malce v dvojini pa je ta pohod vseeno bil, pridružila sta se še nam dva člana iz PD Hajdina, kar ga naredilo še prijetnejšega.

Vsekakor je za nami lep, tehnično in kondicijsko zahteven pohod s katerim nekako na najlepši način zaključujemo obiske visokogorja v tej sezoni. Zaradi dobrih izkušenj na pohodu na Krna sva se vodnika tudi tokrat odločila pohod časovno razdeliti na petek in soboto – med severovzhodom in severozahodom naše deželice je vseeno precejšnja razdalja.

Čeprav morda kdo ni navdušen nad rano uro za bujenje, začetek pohoda še v temi in užitek ob pogledu na vršace, ki jih osvetli sončni vzhod vse to odtehta.

Tako se nas je na pot podalo sedem, ena članica odprave si je pohod splanirala po svoje. Od koče smo se podali v smeri Špika in hitro, kot že omenjeno, še v temi prispeli do hudourniške grape, ob kateri se je začel vzpon. Po dobri uri hoje smo začeli prečiti omenjeno grapo, nato pa se še nekaj časa vzpenjali ob njej. Višje se pot obrne v levo, ter se prične prečno vzpenjati čez pobočja porasla z ruševjem. Ob lepih razgledih na okoliške vrhove smo prispeli do zgornjega pobočja, ki se strmo spušča proti Krnici. Od tu se pot strmo vzpne. Nadaljevali smo na severno stran Gamsove špice in nekoliko naprej prišli na sedelce, kjer pot zavije v levo in nas je po krajšem vzponu pripeljala do zahtevnejšega dela poti.

Odložili smo palice, si nadeli varovalno opremo in se s pomočjo varoval povzpeli proti vrhu Lipnice. Sledil je spust za nekaj višinskih metrov in premagovanje strmih pobočij, s pomočjo varoval, proti vrhu Špika.

Nekako od tam, kjer se združita pot iz Krnice in pot čez Kačji graben nam je preostal še zadnji zelo strm vzpon, kjer smo se po precejšnji strmini vzpenjali po razčlenjenem skalovju. Ta del ni varovan in je izpostavljen padajočemu kamenju. Po približno polurnem plezanju smo stopili na vrh Špika, od koder se nam je odprl prečudovit razgled, ki odtehta vloženi napor.

img 3200
Eto nas na vrhu Špika. Foto: planinka iz Radovljice

Seveda pa si takrat, ko si na vrhu šele na pol poti. Tako se je po vsem prijetnem na vrhu bilo potrebno spustiti nazaj v Krnico. Zjutraj sta bila naša zaveznika prijeten hlad obilica energije, na poti nazaj ne več. Kljub temu smo se hitro spuščali in v pričakovanih časovnih okvirih dosegli nižje predele poti. Občasen piš vetra, najprej ruševje, ki mu sledijo prva drevesa in končno gozd s svojo senco, so omilili moč žgočih, popoldanskih sončnih žarkov.

Ampak sesti v senco marele pri koči, popiti hladno pijačo »je pa zakon«. Tako smo spet kompletni pobrali svoje stvari, se poslovili od prijazna oskrbnika, ter nadaljevali. Vili se je spet izkazal in kombi pripeljal do spodnjega parkirišča, kjer smo se umili pri vodnjaku, se preoblekli, pokramljali z rojakom in polni lepih vtisov nadaljevali pot proti domu.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda iz kartice Vilijevega fotoaparata nekaj sem pa jih našel na svojem telefonu.

Pohod na Triglav 2019

Dvodnevni pohod na Triglav našega društva je postal tradicionalen. Tudi letos smo osvojiti vrh. Kot običajno, ura odhoda enaka, datumi približno enaki, kakšna sprememba le pri izbiri poti ali v vodniški ekipi. Posebej pa je razveseljivo, da imamo vsako leto zraven nove obraze iz naše in širše okolice, ki nam zaupajo. Po planu smo se odpeljali proti Slovenski Bistrici kjer smo pobrali preostali del ekipe.

Nadaljevali smo proti Ljubljani, nato skozi Bled na Pokljuko kjer je bil predviden začetek našega vzpona proti Triglavu. Okrog sedmih zjutraj smo bili vsi nared tako, da smo se lahko začeli počasi vzpenjat. Bilo nas je petindvajset, večina takšnih, ki so se prvič podali proti našemu čudovitemu Triglavu. Vremenska napoved je bila ugodna tako, da smo kljub velikemu številu udeležencev dobro premagovali pot proti Vodnikovemu domu. Postajalo je vedno bolj vroče tako, da je postanek v Vodnikovem domu, kar prijal. Malo smo si odpočili, okrepčali, dopolnili zaloge vode in nadaljevali po lepi razgledni poti. Imeli smo že nekaj ur hoje za sabo. Počasi se je že poznala utrujenost, a kljub temo smo pot dobro premagovali. V daljavi smo že lahko opazovali Triglav, kar nam je omogočilo čudovito vreme. Videli smo tudi Dom Planika in Triglavski dom na Kredarici. Prišli smo do razpotja za dom na Planiki in Kredarico. Po krajšem počitku je Boris predlagal, da nadaljuje sam proti Kredarici, kar smo mu po posvetu omogočili, ostali pa smo nadaljevali proti Planiki.

Pot je bila strma in dokaj naporna, bilo je vroče. Ker smo bili velika skupina smo počasneje napredovali, a kljub temu smo okrog dveh popoldan dosegli dom Planika. Sledil je počitek in okrepčilo. Potem smo nadaljevali po predvidenem planu in sicer tako da smo nekateri odložili odvečno opremo, ter vzeli samo nujno za vzpon na vrh. Del ekipe pa je imel drugačne načrte in so vzeli vso opremo na vrh ter na sestopu nadaljevali iz Malega Triglava direktno proti Kredarici.

Vsi skupaj smo počasi in varno, opremljeni z varovalnimi pasovi in čeladami, nadaljevali proti malemu Triglavu. Večkrat smo se zaustavili in občudovali čudovit gorski svet, saj so nam to dopuščale vremenske razmere. Vsi smo varno prišli na Mali Triglav od koder smo po grebenu nadaljevali proti vrhu z Aljaževim stolpom. Pot ni enostavna, zahteva fizično, tehnično in psihično pripravljenost. Kljub vse naporom smo okrog petih popoldan zadovoljni stali na vrhu Triglava ob Aljaževem stolpu. Po stisko rok smo občudovali vrhove okrog nas si malo odpočili nekaj popili, nato je sledilo slikanje, ter tradicionalni krst za prvi vzpon na Triglav. Vsi smo bili zadovoljni, bile so razne čustvene debate o samem vzponu in seveda je že bilo razmišljanje o sestopu.

IMG 3000

Sledil je sestop. Polni prijetnih občutkov smo prišli nazaj do Malega Triglava, tu smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina proti Kredarici, ostali smo sestopili proti Planiki. Brez težav smo premagali spust proti Planiki. Tu smo vzeli opremo, ki smo jo prej odložili in hitro mahnili proti Kredarici, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. Malo smo morali pohiteti saj se je približevala noč in potrebno je bilo premagati še kar zahteven del poti po varovani poti in preko melišča, kar bi bilo v temi zelo zahtevno. Z malo napora smo pot premagali v rekordnem času saj smo že v mraku dosegli Kredarico. Nekatere je na poti do Kredarice razveselil Milan, ki je prišel nasproti in utrujene razbremenil nošnje nahrbtnika.

Po prihodu na Kredarico smo pozabili na ves napor, malo smo se sprostili, razveselili, namestili po skupnih ležiščih in vsak po svoje odpočili. Jutro je prišlo hitro. Po vstajanju urejanje, zajtrk, občudovanje jutra na Kredarici, slikanje in okrog sedmih odhod proti dolini Krme kjer nas je že čakal avtobus.

Hitro smo se spuščali in po dobrih dveh urah so že dosegli pastirski stan Prgarca. Po okrepitvi in počitku smo nadaljevali proti dolini, občudovali vrhove, ki so še bili prej pod nami sedaj pa so se že strmo dvigali nad nami. Spust ni bil preveč enostaven a kljub temu smo po dobrih petih urah vsi varno prišli v dolino Krme do parkirišča, kjer smo malo počakali na avtobus, ta čas pa smo izkoristili za preoblačenje in urejevanje.

Nadaljevali smo, po predhodnem dogovoru, do Kranja na že nam znano lokacijo v gostilno našega domačina Zdenka se okrepčali in zaužili hladne napitke, s katerimi nam je počastil Boris. Vsi smo se varno in zadovolji vrnili domov, za kar je zaslužen vsak posameznik z svojo poslušnostjo in disciplino, ki je zelo pomembno pri tako množičnem vzponu.

Še enkrat hvala vsem,vidimo se na naslednji turi.

Zapisal:Vili Jurgec

Galerije slik pohoda na Triglav 2019

Pohod na Krn

Vodnika planiranega pohoda na Krn, sva se odločila ponuditi malenkost spremenjen urnik pohoda. Po opravljeni turi in ob ogledu radarske slike padavin v poznem sobotnem popoldnevu, se je izkazalo, da sva se odločila prav.

Tako smo prvo etapo poti iz Lepene do koče pri Krnskem jezeru opravili že v petek, 5.6.209, pozno popoldan. Seveda se je bilo do Lepene potrebno pripeljati. Na pot smo podali v zgodnji popoldanski uri. Vili, Stanko, Franc in Darko so me pobrali spotoma, na Ptuju sta se pridružila še Klavdija in Milan. Tako je Vili prevozil dobršen del Slovenije, prelaz Vršič ter parkiral pri koči dr. Klementa Juga.

Serpentinasto, široko pot skozi gozd ob visokih popoldanskih temperaturah smo opravili v predvidenem času in nekako pred osmo zvečer prispeli v dom pri Krnskih jezerih. Tu smo se okrepčali, kakšno rekli, z prijaznim osebjem dogovorili vse za prenočevanje in skladiščenje ne nujnega za pohod na vrh Krna.
Na vrh Krna mimo Krnskega jezera smo se odpravili naslednje jutro v soboto, 6.7.2019. Vstajanje ob pol petih, zajtrk iz nahrbtnika, odlaganje nepotrebne teže v dogovorjen skladiščni prostor in 'začni iti'.

img 2777
Pogled na Krn v jutranjih urah. Foto: Vili Jurgec

Zložna pot pa nas je dokaj hitro pripeljala do bisera Krnskega pogorja - Krnsko jezero in ob njem vabljive pašnike. Ob čudovitih pogledih na okoliške vrhove smo prečili travnato planino mino lovske koče in se za njo pričeli vzpenjati. Pot se nato še nekoliko bolj vzpne in vodi proti Krnski škrbini. Ob prehodu na strmejša pobočja, smo tako za vzorec še prečili manjše snežišče. S škrbine smo nadaljevali po poti, ki se začne vzpenjati po travnatem pobočju gore. Pred tem smo si ogledali še ostanke iz časa prve svetovne vojne in drugih pomnikov tega žalostnega obdobja zgodovine.

Vse bolj razgledna pot nas je nato vodila do vrha Krna, ki smo ga vsi dosegli. Pozneje smo se z vrha spustili do Gomiščkovega zavetišča, kjer smo naredili postanek in občudovali stvaritve narave.

Sledil je povratek proti domu pri Krnskih jezerih, na škrbini smo se razdelili v dve skupini, ena je nadaljevala po poti prihoda, druga pa je dala duška svoji radovednosti in smo tako spoznali še del poti, ki je speljana po melišču. Obe poti se nižje združita tako, da smo družno mahnili do Krnskega jezera. Po postanku in uživanju na obrežju jezera smo nadaljevali po obrežni poti in kaj kmalu prišli do doma.

Sledila je pot do doma v Lepeni. Kar nekam vlekla se je, čeprav smo cilj dosegli v predvidenem časovnem okviru. Popoldanska vročina, kanček utrujenosti, preznojenost… pač vzbudijo tak občutek. Zato pa se je, po nekaj minutah vožnje, umivanje v naravnem vodotoku tako zelo prileglo.

Za nami je še ena uspešna tura, iz katere smo - prepričan sem v to - vsi udeleženci odnesli samo pozitivne vtise.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz kartice Vilejevega fotoaparata in nekaj narejenih z mojim telefonom.

 

Kranjska Gora – Vitranc – Ciprnik - jezero Jasna

Po programu Planinskega društva Cirkulane smo organizirali pohod na Vitranc in Ciprnik v soboto, 22.6.2019. Zbrali smo se ob 5:00 uri pred osnovno šolo v Cirkulanah od koder smo se odpravili proti Gorenjski.

Čeprav vremenske napoved ni bila najboljša smo želeli opraviti planiran pohod. Zbralo se nas je za dva osebna avtomobila.

img 2480
Foto: Vili Jurgec

V Kranjsko Goro smo prispeli okrog osme ure in parkirali na parkirišču pri postaji žičnice, ki vozi do Bedančeve koče na višini 1107m. A ura je bila komaj nekaj čez osmo, tako da smo nadaljevali peš po strmem smučišču po tematski poti, ker sedežnica začne vozit šele ob deveti uri. Vspenjali smo se hitro, kar so nam dopuščale vremenske razmere. Po dobri uri v spona smo prispeli do Bedančeve koče ter Kekčevega zavetišča. Po krajšem počitku, slikanju in ogledu lepih razgledov smo nadaljevali proti Mojčini koči. Pot je bila strma, vremenske razmere so se malo poslabšale, kljub temu smo dobro napredovali. Bili smo že pri Mojčini koči ko je pričelo rahlo deževati. Pred kočo so nas lepo sprejeli lastnik koče s hčerkico ter njihova delavka.

Po krajšem posvetu in počitku pri koči smo kljub slabim razmeram nadaljevali proti vrhu Vitranca 1555m, nato še kljub tuširanju na vrh Ciprnika 1747m. Tu in tam se je vreme malo razvedrilo tako da smo vmes pa tudi iz vrha skozi meglice lahko videli skakalnice v Planici. Ob idealnem vremenu pa z vrha Ciprnika lahko opazujemo večino najvišjih vrhov Julijskih Alp, Karavank, Krške Alpe, Visoke Tatre, Karnijske Alpe in Ziljske Alpe. Bilo je lepo in varno smo po slabih dveh urah vrnili nazaj v Mojčino kočo, kjer smo se malo okrepčali in pokramljali ob Viljamovki, ki nam jo je ponudil prijazen lastnik koče. Ta čas je zunaj močno deževalo tako, da smo se v koči zadržali dobri dve uri. Ko je prenehalo deževat smo se podali nazaj proti Kranjski Gori in to po zelo strmem pobočju proti jezeru Jasna. Po dobri uri hoje smo brez zdrsov po strmem razmočenem terenu prišli do jezera Jasna, kjer smo uživali in se fotografirali ob tej naravni lepoti.

Od jezera Jasna nas je vodila pot po Krajnski gori do parkiranih avtomobilov, na višini 810m, od koder smo zadovoljni nadaljevali pot proti domu. A to še ni vse. Na poti domov smo se ustavili pri naši načelnici Marjetki, ki nam je ob dobri kavici in osvežilnih napitkih ponudila še slastno pecivo, da nam je polepšala naš pohod, katerega se sama ni mogla udeležiti. Naj ji to ostane v navadi. Hvala Marjetka.

Hvala vsem za udeležbo, vidimo se na naslednji turi na katero ste že sedaj vabljeni, več nas bo bolj bo lepo.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik