Dvodnevni tabor mladih planincev 2026

V petek, 9. 10. 2026, smo se s planinskim krožkom podali na dvodnevni planinski tabor na Golte. Odhod avtobusa izpred šole v Cirkulanah je bil ob 8.00. Drugi dan, v soboto, 10. 10. 2026, smo se bomo vrnili v popoldanskih urah.

Avtobus nas je zapeljal do Mozirja, kjer smo naredili krajši postanek nato pa smo z vožnjo nadaljevali na Golte do parkirišča pri, žal zapuščenem, Alpskem vrtu na Golteh. Pohiteli smo do Mozirske koče, kjer nas je sprejela prijazna namestnica oskrbnice in nam razkazala planinsko postojanko in nas seznanila z domskim redom. V Mozirski koči smo imeli rezervirano nastanitev, večerjo, prenočitev, zajtrk ter kosilo naslednji dan. Pa so nas prijetno presenetili in nas brezplačno pogostili s toplim obrokom ob prihodu, ki se je v meglenem in rahlo deževnem vremenu še kako prilegel.

In ravno omenjeno vreme nam je nekoliko spremenilo vrstni red planiranih aktivnosti. Najprej smo v prostorih koče prikazali mladim planincem varovalno opremo, in ne samo to, opremo smo seveda tudi preskusili na improvizirani vrvni ograji. Spoznali so vponko, varnostni pas, čelado, samovarovalni komplet, vodniške vrvice, trakove… Mladi planinci so se preskusili v vezanju vozlov, preklapljanju in varovanju na vrvni ograji in se predvsem zabavali.

Kljub izredno prijetnemu ambientu planinske postojanke smo radovedno pogledovali skozi okna in spremljali vreme. Ugotovili smo, da bo planirani pohod na Boskovec potrebno preložiti na naslednji dan. Se je pa vreme toliko umirilo, da smo lahko opravili krajši krožni pohod do pastirskega stana in si nazaj grede ogledali ledenico ter se poučili čemu je služila nekoč.

Po vrnitvi v kočo malo prostih aktivnosti in nato tradicionalni planinski kviz. Razveseljivo je, da mladi planinci vsako leto v kvizu pokažejo več znanja in da nikoli ne zmanjka tekmovalnega duha. Tokrat sta drugo mesto delili dve ekipi poleg zmagovalne, ki je bila boljša zgolj za eno samo doseženo točko.

Seveda pa je med posameznimi aktivnostmi bilo tudi dovolj časa za druženje v sobi s skupnimi ležišči, v prostoru za druženje in v jedilnici. Pa še nekaj je potrebno na tem mestu povedati. Mladi planinci niso imeli s seboj telefonov in podobnih komunikacijskih naprav… in prav nič jih niso pogrešali.

Sledila je okusna večerja, ki je še kako teknila. Po večerji pa nadaljevanje aktivnosti. Sledil je težko pričakovani nočni pohod z lučkami. Prav zanimiv ve biti sprehod v temi, opazovanje zvezdnega neba, ki je vlival upanje na izboljšanje vremena v naslednjem dnevu. Del sprehoda smo naredili z ugasnjenimi lučkami. Sledilo je fotografiranje, saj s spretno rabo lučk in fotoaparata lahko ustvarimo zanimive svetlobne efekte in prav posebne fotografije.

Potem pa vrnitev v kočo in umivanje ter spat! Ne ne, na naših planinskih taborih ni nikoli tako. Takrat se začnejo družabne igre, ki se jih mladi planinci v vseh teh letih niso naveličali. Ena takšnih je ples okoli stolov dokler se sliši »živa muzika«. In druga »krava številka…« No po vsem tem, pa je ura že res pozna in res sledi umivanje, pogovor o preživetem dnevu in nočni počitek.

Novo jutro, nov dan. Eni budni malo prej, drugi bi še malo poležali, ampak do zajtrka smo bili vsi pripravljeni in polni pričakovanj. Kljub malce hladnejšemu jutro pa se je že nakazoval jasen dan z meglo tam nekje daleč v dolini. Vedeli smo, da bomo lahko izpeljali želeni pohod na Boskovec, ki ga po okusnem zajtrku seveda tudi smo.

Primerno smo se oblekli, opremili, odložili odvečno iz nahrbtnikov in se pogumno podali na najvišjo točko planote Golte, ki je na nadmorski višini 1587 metrov. Na poti smo spoznavali planinske oznake, markacije, kamnite dedce, občudovali jesensko gozdno rastlinstvo, drevesne vrste in seveda upoštevali navodila vodnika in ostalih spremljevalcev. Vmes smo opravili razgledovanja, si s ptičje perspektive ogledali termoelektrarno Šoštanj, umetna jezera in prečudovito okolico Šaleške doline. Kaj kmalu smo prisopihali na vrh. Odločili smo se za krožno pot nazaj, ki je zaradi položnosti nekoliko daljša. Predvsem pri spustu je to pomembno, saj je pot bila zaradi dežja prejšnjega dneva mokra in na nekaterih mestih  spolzka. Prav prijetno utrujeni in vsi ponosni na svoj dosežek, smo se vrnili v našo Mozirsko kočo, kjer je iz kuhinje prav omamno dišalo.

Sledilo je okusno kosilo in pospravljanje opreme ter sob v naši postojanki. Čeprav srce vedno vleče tja, kjer je najlepše – domov, smo za trenutek vsi želeli, da bi še ostali. Vendar vsega lepega je enkrat konec. Tako smo se polni lepih vtisov podali na parkirišče in se vkrcali na naš prevoz ter se odpeljali proti domu.

Mentorja mladih planincev Maja in Ivo se zahvaljujeva predsedniku PD Cirkulane in vodniku Viliju za ves trud, ki ga je vložil, da je tabor tako lepo uspel kakor tudi spremljevalcema Alojzu in Aljažu.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda (foto: Aljaž Zidanšek, Maja Tašner in Ivo Zupanič)

Četrtošolka Leni je svoje vtise iz tabora zapisala tako:

Planinski tabor mladih planincev na Golteh

V petek, 9. 10. 2026 je bil za nas planince prav poseben dan. Zjutraj smo prišli v šolo in pričakal nas je avtobus. Naša planinska dogodivščina se je lahko začela. Ob 8.00 smo se odpeljali iz Cirkulan proti Goltem. Avtobus nas je odložil za malico na prvi postaji. Pot na Golte je bila dolga in končno smo prispeli. Ko smo vstopili v Mozirsko kočo, nas je pričal okusen topel obrok. Nato smo si ogledali sobo. Da bi bil naš dan še bolj zanimiv, sta nam gospod Vili in učitelj Ivo predstavila planinsko opremo.

Čez nekaj časa smo se odpravili na krajši pohod. Ko smo prišli nazaj v kočo, smo se lahko malo poigrali. Sledil je kviz planincev, v katerem smo morali pokazati svoje planinsko znanje. Zmagovalci so dobili manjšo nagrado. Potem je sledila okusna večerja in sladke palačinke. Nihče od nas ni vedel, da nas čakajo igre, ki so sledile zvečer. Igrali smo se "kravo brez lis" in "glasbene stole". Zatem smo se odpravili v sobo in se pripravili za spanje. Preden smo odšli spat, smo imeli še nočni pohod. Zaspali smo okrog desete ure. Zjutraj nas je pričakal lep sonček in zbudili smo se v prelepo jutro. Odšli smo do pritličja in si kupili spominke. Vsi planinci smo se odpravili na okusen zajtrk. Po zajtrku smo začeli pakirati svoje stvari. Sledil je čudovit pohod, ki nas je peljal mimo dreves. Videli smo tudi jezero, živo blato in posebne gobe. Hodili smo tri ure in si nato odpočili. Vzeli smo svoje stvari in se odpravili proti domu. Pot do doma je bila hitrejša, kot smo si mislili. Čez nekaj časa smo prispeli v Cirkulane. Za nas planince je bila to zelo zanimiva izkušnja. Hvala vsem vodnikom, ki ste poskrbeli za nepozaben tabor. Iz tega tabora smo se veliko naučili.
Leni Kumer, 4. a

Taborjenje mladih planincev 2025

Mladi planinci smo šolskega leto pričeli z dvodnevnim taborjenjem pri Sv. Ani.

Pričeli smo s pohodom od šole v Cirkulanah do ciljne lokacije, kjer smo si najprej malo odpočili, nato pa smo se lotili postavljanja šotorov. Najbolj všeč nam je bilo zabijanje klinov. Ko smo si uredili še ležišča, smo se lahko malo zleknili v šotore, da preverimo, kakšne vrste spanec nas čaka.

Nato smo postavili še kurišče za večerni taborni ogenj. Sledilo je streljanje z lokom, ki nas je tako pritegnilo, da smo izpeljali celo mini tekmovanje!

Po kosilu iz nahrbtnika je sledil popoldanski izlet v gozd, kjer smo nabrali suhe vejice, ki jih bomo potrebovali za ogenj. Ker smo bili že v gozdu, smo se lotili še izdelave velikega bivaka. Delo je bilo kar naporno, vendar smo se na koncu lahko (skoraj) vsi skrili v njegovo zavetje.

Utrinek iz sv. Ane. Foto: Marjetka Mlakar, september 2025.

Sonce je začelo padati proti obzorju, zato je bil že čas večerje, ki smo si jo spekli na žerjavici. Njami, kako je bilo okusno! Po večerji smo si za sladico spekli še penice.

Sledil je nočni pohod z lučkami po na novo urejenem križevem potu, pri čemer je marsikoga malo stisnilo pri srcu. Saj veste, tema je le tema!

Prijetno utrujeni smo se zbrali v notranjih prostorih in se pripravili na planinski kviz! Vprašanja so bila težka, najtežja, pa tudi čisto lahka. Na koncu so prav vse ekipe prejele majhno sladko presenečenje.

Ker nam še kar ni bilo do spanja, smo se še malo razgibali in se šli tradicionalno igro plesa okrog stolov, ki nas vedno nasmeji do konca!

Vseeno so se očke začele malo zapirati in zehajoč smo se odpravili v šotore, še prej pa smo seveda umili zobe. A kaj, ko je spanje v šotoru s prijatelji tako zabavno, pa spet nismo mogli zaspati! No, počasi smo se le umirili in se potopili v krepčilen spanec…

Prebudilo nas je sonce, ki je prilezlo nad haloške gričke in ugotovili smo, da smo se prav dobro naspali. Komaj smo dočakali zajtrk, ki smo ga pojedli zunaj, na prostem, ob jutranji pesmi ptičkov.
Po zajtrku smo se najprej lotili pospravljanja svojih stvari, nato pa smo spet prijeli loke in odstreljali še nekaj strelov. Vidno napredujemo in naše puščice letijo vedno bližje sredini tarče. Malo smo se še razgibali z odbojko, nogometom in hokejem na travi, nato pa smo se lotili pospravljanja šotorov. Počakati smo namreč morali, da se šotori do konca posušijo na toplem soncu. Kar nekaj truda nas je stalo, da so bili šotori pospravljeni v svojih vrečah!

Sledil je še zaključni pohod nazaj do šole v Cirkulanah, kjer nas je že čakalo kosilo. Učencem iz lokacije šole v Zavrču smo še razkazali nov prizidek telovadnice in jim dovolili, da so malo preizkusili plezalno steno.

Tako smo zaključili naše taborjenje z obljubo, da se hitro spet srečamo na planinskem pohodu.

Hvala predsedniku PD Cirkulane za obisk in sladko presenečenje in načelniku MO Aljažu Zidanšku za pomoč pri izvedbi tabora.

Mentorji planinskega krožka:
Ivo Zupanič,
Maja Tašner,
Marjetka Mlakar

Nekaj slik iz taborjenja. Foto: Maja Tašner, Marjetka Mlakar, Aljaž Zidanšek in Ivo Zupanič.

Dvodnevna pustolovščina mladih planincev na Boču

Dvodnevni tabori mladih planincev PD Cirkulane so že dolgoletna stalnica. Tokrat smo preživeli dva nepozabna dneva na Boču.

V ponedeljek 7. in torek 8. oktobra 2024, smo se podali na Boč. Pohod smo pričeli v Zgornjih Poljčanah in v prvi etapi dosegli Majstrov kamen, se povzpeli do križa in se nato spustili proti Domu pod Bočem.

Tu nas je pričakal prijazna oskrbnica in nam razložila domska pravila. Sledila je razporeditev po sobah, dogovarjanje katera postelja bo od koga, oblačenje posteljnine… nato pa priprava na kosilo. Bilo je odlično.

Pred domom pod Bočem. Foto: oskrbnik doma, oktober 2024.

Po kosilu in vmesne prostem času smo se pripravilo na vzpon na Boč. Za varnost sta skrbela vodnika Vili in Ivo ob pomoči mentorice Maje in spremljevalke Štefke. Vsi smo družno in brez težave prisopihali na vrh Boča. Vmes smo se poučili o varnem gibanju na planinskih poteh, si nadeli varovalne čelade na predelu, z jeklenico varovane planinske poti, se 'natlačili' v jamo Balunjačo, si ogledali ferato in nekoliko višje objekte Slovenske vojske, se razgledovali po okolici… Seveda pa smo se podali tudi na stolp. Vetrovno vreme nam je dodobra skuštralo lase, ampak tudi to ima svoj čar.

Spust nazaj do planinske postojanke smo opravili po drugi poti in opazovali moč narave na predelu, kjer je v zimskem času vetrolom dobesedno izruval več deset let stara drevesa. Pridni markacisti so že spomladi odstranili odvečna debla, ki so ovirala pot po nadelani planinski poti tako, da je pot varna.

Ob povratku v dom smo po okrepčilu in krajšem počitku čas krajšali s športnimi igrami z žogo ali pa zgolj klepetom s planinskimi prijatelji. Ja klepetom, ja… čisto pravim… telefoni so namreč ostali doma.

Hitro smo pričakali čas slastne večerje, ki nam je dala energijo za nadaljevanje aktivnosti. Najprej ogled cerkvice sv. Miklavža in nato kviz iz znanja. Zunaj se je že dodobra stemnilo in čas je bil za nočni pohod z lučkami. Malo tudi brez njih, da se oči privadijo in ob pomoči svetlobe zvezd in malo poguma, se da ponoči hoditi tudi brez lučke. Nato so sledile še družabne igre pred nočnim počitkom.

Pred spanjem tuširanje in spanje. No ja, čisto takoj ne…, ampak celodnevna aktivnost na svežem zraku spanec vseeno hitro prikliče.

Jutranje bujenje drugi dan, odstranjevanje posteljnine, priprava na zajtrk… in seveda zajtrk. Po zajtrku igranje z oskrbnikovim psom in odhod na Dreveniško goro na razgledno točko. Vmes nabiranje kostanjev, ogled prelepih dreves, mušnic… skratka v naravi je vedno kaj videti, če le hočemo videti.

Še malo športnih iger ali pa zgolj 'martinčkanja' in že se je bilo potrebno vkrcati na avtobus. Tudi to je doživetje, saj cesta na planinsko postojanko ni ne ravna in ne položna.

Za konec pa še postanek v piceriji v lovskem domu v Slovenski Bistrici. Najprej je bilo potrebno ukrotiti gromozanskega močerada, ki je grozil, da bo požrl vso hrano sam. Uspelo nam je. Tako da smo dobili vse kar smo naročili. Pa še nekaj živali smo si ogledali, poigrali na igralih, se spustili po toboganu… in sledila je le še pot v Cirkulane in odhod proti domu.

Ukrotili smo požrešnega močerada. Foto: Ivo Zupanič, oktober 2024.

Iskreno se zahvaljujemo PD Cirkulane, predvsem predsedniku Viliju Jurgecu za ureditev poravnave stroška prevoza na tabor, poravnavo članarin za udeležene mlade planince, kakor že omenjeno vodenje. Hvala tudi Štefki Cicmanovič Zimet za spremstvo, vse pohvale osebju Doma pod Bočem in prijaznemu šoferju, ki nas je varno pripeljal v obe smeri. Seveda pa hvala tudi udeleženim mladim planincem. Bili ste dobra in prijetna družba.

Mentorja mladih planincev: Maja Tašner in Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Jesenski pohod novincev po Bračičevi planinski poti

Ker je na prvem mestu varnost, smo za vse mlade planince, ki so letos novinci in bi se želeli udeleževati planinskih pohodov mladinskega odseka PD Cirkulane, brez spremstva staršev, organizirali spoznavno-preskusno turo v domačem okolju.

Tako smo lahko ocenili njihovo kondicijsko primernost, jih seznanili z pravili varnega gibanja na planinskih in gorniških pohodih, preverili ustrezno opremljenost in jim predstavili pravila vedenja na taborih in v gorskih postojankah.

Pohod smo izpeljali v soboto, 21.9.2024, s pričetkom ob 8:00. Na izhodišču - parkirišču Hiša usnja Kokol smo se dobili deset minut pred odhodom. Najprej smo pozornost namenili pravilni opremljenosti. Staršem, ki so otroka pripeljali pa tudi svetovali v zvezi z opremljenostjo mladega planinca.

Utrinek iz jesenskega pohoda. Foto: Aljaž Zidanšek, september 2024.

Pričeli smo pohod. Pot nas je vodila po Bračičevi planinski poti do šole v Cirkulanah. Po odlično pripravljenem in markiranem strmem vzponu po stopnicah do bunkerja in nato proti Gradišam. Na poti smo se razgledovali preko reke Dravo proti ravninskim naseljem vse do Slovenskih goric. Tudi narava se je začela odevati v čudovite jesenska barve.

Nadaljevali po lokalni cesti, kjer smo si spotoma ogledali mokrišče z rogozom, vse do kmetije pri Kovaču, kjer smo ob kleti naredili postanek za malico. Ni boljšega sendviča na svetu kot je tisti iz nahrbtnika, ki ga zaužijemo po prijetno naporni hoji.

Zadnja etapa poti pa nas je vodila v dolino proti apartmajem Janžekovič ali, kot so pohodniki sami ugotovili na traso pohoda prijateljstva, vse do šole.

Pri šoli smo naredili krajši pogovor o vtisih, izkušnjah s pohoda in se pogovorili tudi o planinskem taboru za katerega upamo, da nam ga uspe izpeljati v tednu otroka. Vsi današnji udeleženci pohoda, bodo povabljeni tudi na tabor.

Hvala Aljažu Zidanšku in Alojzu Štumbergerju za pomoč pri logistiki in vodenju tega prijetnega pohoda.

Zapisal: Ivo Zupanič

Fografije: Ivo Zupanič, Aljaž Zidanšek

Galerija slik pohoda