Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane - Velika Planina

10 Mladinski PDV petek, 16.6.2017, smo se s člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Veliko Planino. Ob 7.30 uri smo se odpeljali v smeri proti Mozirju, Staremu gradu v Podvolovljek od koder smo nadaljevali peš na Veliko Planino. Drugi dan, 17.6.2017, smo se vrnili iz izhodišča čez Luče, se okrepčali v restavraciji Afrika in se zadovoljni vrnili domov.

Na poti do Domžalskega doma na Veliki Planini nas je spremljalo sončno vreme tako da smo uživali v počasni hoji z veliko postanki na katerih smo si razgledali okolico, pastirske stane, krave in teličke ter uživali v neokrnjeni naravi. Ob prispetju do planinskega doma, smo pomalicali, se namestili v triposteljne sobe odložili odvečno opremo in se namenili narediti prvi pohod. Ker je nastala ploha z dežjem in točo smo ga zamaknili za eno uro. Vreme se je v tem času zjasnilo in podali smo se raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja Velika Planina. Pastirsko naselje velja za enega redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi. Prepoznavno je po svoji tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol Velike Planine.

Velika Planina

Najprej smo se podali do kapelice Marije snežne od tod pogledali proti najvišji točki Velike Planine 1668 m k kateri smo nadaljevali pot. Vrh smo dosegli in si ogledali vetrovnico s pomočjo katere smo izvedeli katere vrhove Kamniško-Savinjskih Alp vidimo. Spet so se zbrali oblaki in ploha nas je pregnala nazaj v planinski dom, kjer smo se preoblekli in dali sušit mokra oblačila. Okoli doma in predvsem na igralih smo spet veselo uživali, saj je spet posijalo Sonce.

Preostanek dneva smo izkoristili še za razgledovanje okolice doma, in že je sledila okusna večerja. Po večerji smo se poučili o varnosti v gorah, se poskusili v vozlanju vodniških vrvic, spoznavali planinske vozle, in si organizirali večerno animacijo z družabno-socialnimi igrami.

Po večerni animaciji pa smo se podali na krajši nočni pohod z baterijskimi svetilkami. Po vrnitvi pa k zasluženemu počitku, do naslednjega jutra.

Po bujenju in vseh potrebnih jutranjih opravilih smo pozajtrkovali in se odpravili do roba planine, kjer smo v občasno meglenem jutru opazovali in prepoznavali planinsko cvetje, občudovali govedo, naredili kakšno spominsko sliko… ob vrnitvi v dom pa pospravljanje sob in spoznanje, da je s planin potrebno odnesti vse smeti, ki smo jih prinesli s seboj.

Sledil je še spust v dolino do našega prevoza in vožnja proti domu. Držali smo obljubo in tabor izpeljali v vsakem vremenu. Čeprav nam je prvi dan malo ponagajal dež, smo bogatejši za izkušnjo o nepredvidljivosti vremena v gorah in o nujnosti upoštevanja navodil vezanih na opremljenost udeležencev.

Bilo je zelo lepo, hvala PD Cirkulane za poravnavo stroškov prevoza in pice na poti domov, Zlatku, Janji in Nini za pomoč pri vodenju in izvedbi tabora.

Zapisal: Ivo Zupanič

Slike s tabora 2017

Pohod mladih planincev na Donačko goro

10 Mladinski PDPomlad je potrkala na vrata in začeli smo novo sezono pohodov mladinskega odseka PD Cirkulane, ki letos skupaj z matičnim društvom praznuje deseto obletnico delovanja. V soboto, 18. marca 2017, se podali na Donačko goro (884 m).
Čeprav nas je vremenska napoved čez ves teden žalostila, smo se kljub vsemu odločili, da pohod opravimo. Izplačalo se je - sreča je na strani pogumnih. Zbrali smo se pred šolo in se nekaj minut čez osmo uro odpeljali proti Žetalam in od tod do našega izhodišča.

Vreme oblačno in vetrovno, mi pa polni energije in nas ni moglo nič več ustaviti. Prijetna pot skozi gozd, prebujajoča narava, prve pomladanske cvetlice, šumenje lanskega listja pod nogami, svež zrak, dobro vzdušje … so tiste drobne stvari, ki so neprecenljive in jih lahko doživimo samo če se podamo tja kjer je najlepše – v naravo.

Donacka Gora
Na Donački gori. Foto: Vili Jurgec


Serpentinasta, strma pot na vrh Donačke gore je hitro minila. Čeprav nas je na vrhu napisal močan severni veter nas to ni prestrašilo. Naredili smo fotografije, pomalicali in se odpravili v dolino, proti planinski postojanki Rudijev dom.

Tu nas je že čakal naš kombi, in nam prihranil nekaj poti ter omogočil nekaj več časa za počitek, okrepčilo, »marela fotko«, žigosanje in igro na prostem. Sledila je pot proti Cirkulanam, kjer so nekateri starši že čakali nekateri pa so kmalu prišli po svoje mlade planince.

Zahvaljujem se Planinskemu društvu Cirkulane za pokritje stroškov prevoza, Viliju za pomoč pri vodenju in fotografske storitve ter Katji in Zlatku za spremstvo.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz galerije

Četrtošolka Nuša je zapisla:

V soboto 18. marca smo se s planinci odpravili na Donačko goro. Zjutraj ob 8. uri smo se odpeljali z avtobusom iz Cirkulan. Bili smo lepa skupina, bilo nas je dvajset. Ko smo prišli na vrh Donačke gore smo pomalicali, smeti pa pospravili nazaj v nahrbtnike. Ker je zelo pihalo smo se hitro odpravili proti

Rudijevemu domu. Tam smo lahko spili še kakšno pijačo. Ta dan je bil zanimiv, saj smo se gibali na svežem zraku in uživali s sošolci.

Nuša Arnejčič, 4.b

Pohod mladih planincev v Bistriški vintgar

V soboto, 15.10.2016, smo izpeljali prvi planinski izlet v novi sezoni. Podali smo se v slikovito dolino, ki jo je ustvaril potok Bistrica. Tok potoka je ne nekaterih delih precej miren pa spet zelo razigran drugje. Neokrnjeno naravno okolje je v tem jesenskem času odeto v čudovite barve, na poti pa smo si lahko ogledali kar nekaj znamenitosti: rimski kamnolom, slap Bistriški Šum, ruševine nekdanjih mlinov. Podali smo se tudi na vzpetino kjer se nahaja Ančnikovo gradišče, to so ostanki poznoantične in zgodnjesrednjeveške utrdbe iz 4. stoletja. Ležijo na nadmorski višini okoli 750 m kar seveda pomeni, da se od tam ponujajo lepi razgledi na okoliške kraje.

Bistriski Sum


Najprej smo si ogledali ostanke rimskega kamnoloma in razstavljene kamnine, ki so izvorno v tem delu Pohorja. Sledili smo po poti, ki je bila v glavnem nezahtevna, razen pri ogledu slapa Šum je bilo potrebno posvetiti več pozornosti na varnost. Vsi udeleženci so ob pomoči spremljevalcev varno prišli do točke kjer slap ponuja najlepši pogled na svojo neukročeno lepoto. Potem je sledil strmi vzpon po gozdni vlaki do razpotja za Ančnikovo gradišče. Malce zasopihani, na čisto ta pravi »delovni temperaturi« smo prišlo do omenjene točke. Tu smo si odpočili, malicali, se igrali, rešili nesrečnega močerada iz betonskega jaška - od koder sam ne bi zmogel, in uživali v lepem jesenskem dnevu ob razgledih v okolico, ko se je megla dvignila.


Prišel je čas za vrnitev v dolino, a glej ga zlomka, prav kmalu po odhodu je vreme pokazalo manj prijazen obraz. Začelo je deževati. Ker ni bilo zavetja smo pač morali nadaljevati pot, ki je na nekaterih predelih, zaradi razmočenosti, postala težavna. Pa smo jo vsi premagali in prišli do avtobusa morda le nekoliko bolj umazani kot bi sicer. Hitro smo se vkrcali in ko smo slekli mokra vrhnja oblačila smo bili spet »kot novi« in bogatejši za eno izkušnjo.


Za nami je lep jesenski planinski izlet, za nekatere prvi planinski izlet, za katerim vedno ostanejo najlepši spomini.


Organizacijo in stroške prevoza izleta je prevzelo PD Cirkulane, mlade planince smo spremljali Janja, Aljaž ter vodnika Božo in Ivo.

Zapisal: Ivo Zupanič

Glej galerijo slik

Predstavitev za mlade planince

Mladi planinci začenjamo novo sezono pohodov, druženj in akcij v šolskem letu 2016/2017. Ker smo pridobili nekaj novih članov smo za njih pripravili predstavitev programa dela in predstavitev osnovne tehnične in osebne opreme planinca.

Prav kmalu, ko bodo vremenske razmere to dopustile, se podamo na naše skupno potepanje v planinski svet.

Nekaj slik

Dvodnevni tabor mladinskega odseka na Golteh

V ponedeljek, 27.6. 2016, smo se s člani planinskega krožka podali na dvodnevni planinski tabor na Golte. Izpred šole v Cirkulanah smo se odpeljali v ponedeljek zjutraj, drugi dan v torek, 28. 6. 2016, pa smo se vrnili, polni lepih vtisov, v popoldanskih urah.

Čeprav je doma dan obetal veliko sonca se je izkazalo, da nekoliko manj prijazna vremenska napoved drži in že na poti so nas pozdravile prve dežne kaplje. Razpoloženja nam niso pokvarile in v spremenljivem vremenu smo se pripeljali na parkirišče pri Alpskem vrtu na Golteh.

Pohiteli smo do Mozirske koče kjer nas je naš stari znanec, oskrbnik Filip pričakal s kitaro v roki in nam v dobrodošlico zapel Kekčevo pesem. Malo smo mu pomagali in se še pred dežjem vselili v varno zavetje sob koče.

Boskovec

Ker nam vreme ni dopustilo gibanja na prostem smo čas izkoristili za spoznavanje in preskus planinske opreme, sestavljanje bivak šotora, nameščanje osebne varovalne opreme … in smo tako združili prijetno s koristnim.

Šele pozno popoldne se je toliko zjasnilo, da smo se lahko podali v naravo. Najprej v za naslednji dan načrtovani - včasih je pač potrebno načrte spremeniti, Alpski vrt. Občudovali smo gorsko cvetje, drevesne vrste in zanimive prikazovalne table, vetrovnico, drevesni horoskop, se previdno podali proti Okencu in občudovali lepoto neokrnjene narave.

Po vrnitvi v kočo je sledila okusna večerja. Po večerji pa še večerni sprehod z oskrbnikom, ki nam je opisal življenje na planoti Golte, razložil katere gorske masive vidimo v okolici, kdo od živali in rastlin prebiva tod … bilo je zelo zanimivo.

Po vrnitvi v kočo pa je sledila še okusna sladice, ki se je po vmesnem sprehodu po večerji gotovo veliko bolj prilegla, kot bi se takoj po večerji.

Sledila je priprava na nočni počitek, tuširanje, še kak popravek rjuhe na postelji, malce kramljanja pred spanjem in počasi je spanec premagal vse, čeprav je kdo med mladimi planinci v planinski koči prenočil prvič.

Jutranje bujenje nekako ob pol osmih ni bilo za nikogar pretežko, večina jih je že bedela in po jutranjem »pogovoru« z zobno ščetko in ostalim kar sodi zraven smo se zbrali na zajtrku.

Vremenska napoved je res držala. Torkovo jutro je jasno sporočalo, da bo lep sončen dan, in tako je tudi bilo. Pohod na Boskovec bomo torej lahko izpeljali in ga tudi smo. Čeprav smo hodili z zmernim tempom in si privoščili »martinčkanje« na sončnih razglediščih smo ga dosegli v slabi uri ali povedano drugače celo prej, kot je označeno na tabli.

Helikopter

Pot v dolino smo si izbrali na vrhu in odločili smo se za nekoliko daljšo pot tako, da smo videli in doživeli več, kot če bi se vračali po isti poti.

Slovo od prijaznega oskrbnika Filipa in oskrbnice Sonje je bilo kar malce težko ampak vsega lepega je enkrat konec. Toda čakal nas je še odhod v Afriko. No ja, ne čisto tisto pravo, ampak odlično restavracijo s takim imenom, kjer so pice »zakon«.

Po okrepčilu pa je res sledila pot tja kjer je najlepše – domov. Starši so mlade udeležence že čakali in odpeljali domov.

Hvala spremljevalcem Zlatku, mentorica Sergeji, vodniku in predsedniku PD Viliju za družbo, podporo in prijetno družbo.

Slike iz galerije slik tabora

Zapisal: Ivo Zupanič