Pohod mladih planincev na Ravno goro

10 Mladinski PDV sklopu razvejanega izvira reke Bednje se nahaja, najsevernejša planina Hrvatskega Zagorja, Ravna gora. Med planinci se je nekako ustalilo mišljenje, da je Ravna gora samo gorski masiv okoli najvišjega vrha v bližini kapelice Treh kraljev (680m), odnosno med Trakoščanom in rečico Žarovnico čeprav se ve, da zaseda veliko širši prostor.

Za prvi pohod v letošnji sezoni smo mentorji izbrali pohod v sosednjo Hrvaško. Bližina, dobro poznavanje terena in pretekle dobre izkušnje so prispevale k tej izbiri. Po krajši vožnji z avtobusom, prečkanju državne meje na Cvetlinu smo se izkrcali v istoimenskem kraju v samem vznožju Ravne gore od koder se ponudi pogled na markantne Velike pečine.

Ravna Gora Pohod
Foto: Maja Tašner

Pot smo nadaljevali po cesti skozi naselje, nato pa po planinski poti, ki vodi nad vinogradi in nato vijuga po gozdnih vlakah ob stalnem rahlem vzponu. Kaj kmalu smo prišli na jaso pod Pustim duhom od koder smo se usmerili proti kapelici Treh kraljev in od tu do najvišje kote Ravne gore z razglednim stolpom. Spustili smo se še do vzletišča zmajarjev in jadralnih padalcev, se nastavljali sončnim žarkom in nato pohiteli do planinske postojanke Filićev dom. Končno so prišli na vrsto sendviči, če si malce lačen še posebej teknejo.

Žigosanje dnevnikov in še kak žig na roko, igranje na igralih, nastavljanje sončnim žarkom, opazovanje prebujajoče narave, skupinsko fotografiranje… in čas kar odleti. Spet je bilo potrebno na pot. Tokrat spust mimo Pustega duha, proti najvišji točki Velikih pečin imenovanem Križ. Na poti smo veselo pozdravljali nasproti nam sopihajoče planince, ki so nam prijazno vračali pozdrave in nam povedali, da nas je lepo videti. In res je bilo tako. Šestindvajset dobro razpoloženih otrok, ki se odločijo zdravo in koristno preživeti sobotni dopoldan je v današnjih časih res lepo videti.

Tik pred skalnim vrhom Velikih pečin imenovanem Križ, smo odložili palice in opravili pravi mali plezalni podvig. Za ene je bila to prva izkušnja, za tiste mlade planince z daljšim stažem pa zgolj spomin na naše prvo skupno planinarjenje. Vsi smo uspešno priplezali na vrh in nazaj ob povratku. Na vrhu smo spoznali zakaj nosi točka ime Križ – krasi jo razpelo. Občudovali smo prelepo okolico, se poučili kako pomembna je skrb za varnost ob obisku gora in se nato po isti poti vrnili na izhodišče.

Sledil je še spust do naselja in našega avtobusa s katerim smo se odpeljali proti domu povedat kako smo preživeli naš planinski potep.

Bilo je lepo. Hvala PD Cirkulane ureditev in plačilo stroškov prevoza, Zlatku, mentoricama Sergeji in Maji za pomoč pri organizaciji in vodenju pohoda.

Nekaj slik v galeriji

Zapisal: Ivo Zupanič

Jesenski pohod na Donačko goro

Če držijo vremenske napovedi se jesen preveša v zimo in se nam obeta hladen val. Razlog več, da smo se z mladimi planinci odločili ujeti, morda še zadnjo, jesensko soboto za pohod. Imeli smo srečo, narava nam je poklonila čudovit jesenski dan, ki ni skoparil z čudovitimi barvami, ki so se ponujale na ogled okrepljene s sončnimi žarki.

Je že res, da smo planirali obiskati Lovrenška jezera, pa smo ob zbiranjem informacij izvedeli, da so tam na višin nad 1500 m vremenske razmere precej manj prijazne. Sklicali smo kratek sestanek in se zedinili, da gremo raje na Donačko goro.

Pot nas je vodila iz Cirkulane v Žetale v Pridno vas, kjer smo izstopili iz avtobusa. Po kratkih napotkih smo jo mahnili do planinske postojanke Rudijev dom, kjer smo žigosali dnevnike, pomalicali in se odpravili na vrh Donačke gore. Serpentinasta pot je strma, zahteva pazljivost ampak vsi smo zadovoljni in ponosni prisopihali na vrh. Od tu smo si razgledali okolico. Kamniško-Savinjske Alpe so se zdele le korak od nas, pogledi na Haloze in Pohorje so kar žareli v jesenskih barvah… Na vrhu smo naredili smo še skupinsko fotografijo, se vpisali v knjigo, žigosali dnevnike, obudili kak spomin na pomladanski pohod, ko vreme ni bilo tako prijazno in se odpravili nazaj do planinske postojanke.

Donacka Jesen Zig

Foto: Ivo Zupanič

V Rudijevem domu in okolici smo se spočili, sprostili, privoščili kakšno pijačo ali kupili spominek. Nato smo se odpravili proti izhodišču, kjer nas je čakal naš avtobus, s prijaznim šoferjem, ki nam je vozilo parkiral nekoliko višje in nam s tem prihranil nekaj poti.

Vožnja proti domu je hitro minila. Pred šolo so večino že čakali starši, ki so za otroke, bogatejše za eno lepo izkušnjo odpeljali domov.

Hvala PD Cirkulane za organizacijo in pokritje stroškov prevoza, Sergeji, Zlatku in Aljažu za pomoč pri vodenju pohoda. Bilo je lepo. Verjamem, da se bomo tako prijetno družili še velikokrat.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane - Velika Planina

10 Mladinski PDV petek, 16.6.2017, smo se s člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Veliko Planino. Ob 7.30 uri smo se odpeljali v smeri proti Mozirju, Staremu gradu v Podvolovljek od koder smo nadaljevali peš na Veliko Planino. Drugi dan, 17.6.2017, smo se vrnili iz izhodišča čez Luče, se okrepčali v restavraciji Afrika in se zadovoljni vrnili domov.

Na poti do Domžalskega doma na Veliki Planini nas je spremljalo sončno vreme tako da smo uživali v počasni hoji z veliko postanki na katerih smo si razgledali okolico, pastirske stane, krave in teličke ter uživali v neokrnjeni naravi. Ob prispetju do planinskega doma, smo pomalicali, se namestili v triposteljne sobe odložili odvečno opremo in se namenili narediti prvi pohod. Ker je nastala ploha z dežjem in točo smo ga zamaknili za eno uro. Vreme se je v tem času zjasnilo in podali smo se raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja Velika Planina. Pastirsko naselje velja za enega redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi. Prepoznavno je po svoji tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol Velike Planine.

Velika Planina

Najprej smo se podali do kapelice Marije snežne od tod pogledali proti najvišji točki Velike Planine 1668 m k kateri smo nadaljevali pot. Vrh smo dosegli in si ogledali vetrovnico s pomočjo katere smo izvedeli katere vrhove Kamniško-Savinjskih Alp vidimo. Spet so se zbrali oblaki in ploha nas je pregnala nazaj v planinski dom, kjer smo se preoblekli in dali sušit mokra oblačila. Okoli doma in predvsem na igralih smo spet veselo uživali, saj je spet posijalo Sonce.

Preostanek dneva smo izkoristili še za razgledovanje okolice doma, in že je sledila okusna večerja. Po večerji smo se poučili o varnosti v gorah, se poskusili v vozlanju vodniških vrvic, spoznavali planinske vozle, in si organizirali večerno animacijo z družabno-socialnimi igrami.

Po večerni animaciji pa smo se podali na krajši nočni pohod z baterijskimi svetilkami. Po vrnitvi pa k zasluženemu počitku, do naslednjega jutra.

Po bujenju in vseh potrebnih jutranjih opravilih smo pozajtrkovali in se odpravili do roba planine, kjer smo v občasno meglenem jutru opazovali in prepoznavali planinsko cvetje, občudovali govedo, naredili kakšno spominsko sliko… ob vrnitvi v dom pa pospravljanje sob in spoznanje, da je s planin potrebno odnesti vse smeti, ki smo jih prinesli s seboj.

Sledil je še spust v dolino do našega prevoza in vožnja proti domu. Držali smo obljubo in tabor izpeljali v vsakem vremenu. Čeprav nam je prvi dan malo ponagajal dež, smo bogatejši za izkušnjo o nepredvidljivosti vremena v gorah in o nujnosti upoštevanja navodil vezanih na opremljenost udeležencev.

Bilo je zelo lepo, hvala PD Cirkulane za poravnavo stroškov prevoza in pice na poti domov, Zlatku, Janji in Nini za pomoč pri vodenju in izvedbi tabora.

Zapisal: Ivo Zupanič

Slike s tabora 2017

Pohod mladih planincev na Donačko goro

10 Mladinski PDPomlad je potrkala na vrata in začeli smo novo sezono pohodov mladinskega odseka PD Cirkulane, ki letos skupaj z matičnim društvom praznuje deseto obletnico delovanja. V soboto, 18. marca 2017, se podali na Donačko goro (884 m).
Čeprav nas je vremenska napoved čez ves teden žalostila, smo se kljub vsemu odločili, da pohod opravimo. Izplačalo se je - sreča je na strani pogumnih. Zbrali smo se pred šolo in se nekaj minut čez osmo uro odpeljali proti Žetalam in od tod do našega izhodišča.

Vreme oblačno in vetrovno, mi pa polni energije in nas ni moglo nič več ustaviti. Prijetna pot skozi gozd, prebujajoča narava, prve pomladanske cvetlice, šumenje lanskega listja pod nogami, svež zrak, dobro vzdušje … so tiste drobne stvari, ki so neprecenljive in jih lahko doživimo samo če se podamo tja kjer je najlepše – v naravo.

Donacka Gora
Na Donački gori. Foto: Vili Jurgec


Serpentinasta, strma pot na vrh Donačke gore je hitro minila. Čeprav nas je na vrhu napisal močan severni veter nas to ni prestrašilo. Naredili smo fotografije, pomalicali in se odpravili v dolino, proti planinski postojanki Rudijev dom.

Tu nas je že čakal naš kombi, in nam prihranil nekaj poti ter omogočil nekaj več časa za počitek, okrepčilo, »marela fotko«, žigosanje in igro na prostem. Sledila je pot proti Cirkulanam, kjer so nekateri starši že čakali nekateri pa so kmalu prišli po svoje mlade planince.

Zahvaljujem se Planinskemu društvu Cirkulane za pokritje stroškov prevoza, Viliju za pomoč pri vodenju in fotografske storitve ter Katji in Zlatku za spremstvo.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz galerije

Četrtošolka Nuša je zapisla:

V soboto 18. marca smo se s planinci odpravili na Donačko goro. Zjutraj ob 8. uri smo se odpeljali z avtobusom iz Cirkulan. Bili smo lepa skupina, bilo nas je dvajset. Ko smo prišli na vrh Donačke gore smo pomalicali, smeti pa pospravili nazaj v nahrbtnike. Ker je zelo pihalo smo se hitro odpravili proti

Rudijevemu domu. Tam smo lahko spili še kakšno pijačo. Ta dan je bil zanimiv, saj smo se gibali na svežem zraku in uživali s sošolci.

Nuša Arnejčič, 4.b

Pohod mladih planincev v Bistriški vintgar

V soboto, 15.10.2016, smo izpeljali prvi planinski izlet v novi sezoni. Podali smo se v slikovito dolino, ki jo je ustvaril potok Bistrica. Tok potoka je ne nekaterih delih precej miren pa spet zelo razigran drugje. Neokrnjeno naravno okolje je v tem jesenskem času odeto v čudovite barve, na poti pa smo si lahko ogledali kar nekaj znamenitosti: rimski kamnolom, slap Bistriški Šum, ruševine nekdanjih mlinov. Podali smo se tudi na vzpetino kjer se nahaja Ančnikovo gradišče, to so ostanki poznoantične in zgodnjesrednjeveške utrdbe iz 4. stoletja. Ležijo na nadmorski višini okoli 750 m kar seveda pomeni, da se od tam ponujajo lepi razgledi na okoliške kraje.

Bistriski Sum


Najprej smo si ogledali ostanke rimskega kamnoloma in razstavljene kamnine, ki so izvorno v tem delu Pohorja. Sledili smo po poti, ki je bila v glavnem nezahtevna, razen pri ogledu slapa Šum je bilo potrebno posvetiti več pozornosti na varnost. Vsi udeleženci so ob pomoči spremljevalcev varno prišli do točke kjer slap ponuja najlepši pogled na svojo neukročeno lepoto. Potem je sledil strmi vzpon po gozdni vlaki do razpotja za Ančnikovo gradišče. Malce zasopihani, na čisto ta pravi »delovni temperaturi« smo prišlo do omenjene točke. Tu smo si odpočili, malicali, se igrali, rešili nesrečnega močerada iz betonskega jaška - od koder sam ne bi zmogel, in uživali v lepem jesenskem dnevu ob razgledih v okolico, ko se je megla dvignila.


Prišel je čas za vrnitev v dolino, a glej ga zlomka, prav kmalu po odhodu je vreme pokazalo manj prijazen obraz. Začelo je deževati. Ker ni bilo zavetja smo pač morali nadaljevati pot, ki je na nekaterih predelih, zaradi razmočenosti, postala težavna. Pa smo jo vsi premagali in prišli do avtobusa morda le nekoliko bolj umazani kot bi sicer. Hitro smo se vkrcali in ko smo slekli mokra vrhnja oblačila smo bili spet »kot novi« in bogatejši za eno izkušnjo.


Za nami je lep jesenski planinski izlet, za nekatere prvi planinski izlet, za katerim vedno ostanejo najlepši spomini.


Organizacijo in stroške prevoza izleta je prevzelo PD Cirkulane, mlade planince smo spremljali Janja, Aljaž ter vodnika Božo in Ivo.

Zapisal: Ivo Zupanič

Glej galerijo slik