Pohod mladih planincev na Žavcarjev vrh

V soboto, 13. aprila 2013, smo se odpravili na pohod na Žavcarjev vrh. Žavcarjev vrh je 915 metrov visoka gora, ki se nahaja severno od reke Drave na pobočjih Kozjaka. Izpred šole smo se odpravili zjutraj ob 7,00 uri. Vozili smo se okrog 2 uri, saj smo se malo izgubili. Ko smo prišli v kraj Gaj, kjer je bilo našo izhodišče smo se najedli in nekaj popili ter se odpravili na pot. Do Doma na Žavcarjevem vrhu smo hodili nekako dve uri in ko smo prišli smo se okrepčali s čajem in sadjem. Po malici so se začele igre.

IMG 4455Naša šola je imela samo eno ekipo saj nekateri nismo hoteli sodelovati. Igre so bile zelo zanimive in smešne. Naša ekipa je zmagala v dveh igrah in za nagrado dobila majice. Bili so zelo prijazni in so nam prislužene majice iz ene zmage podarili. Zmagali so v igri z balonom in v igri s skakanjem v paru z zavezanimi nogami. Ko so se igre zaključile smo vzeli svoje stvari in se odpravili v dolino. Na poti smo tudi peli saj smo tako pozabili na čas in rahlo utrujenost, ki se je začela pojavljati. Ob prihodu v dolino smo si v snegu očistiti čevlje, saj smo hodili po blatu. Ker nas kombi ni čakal na izhodišču so spremljevalci morali poklicati šoferja, kar sploh ni bilo enostavno saj v dolini ni bilo signala in smo na kombi čakali kar nekaj minut. Čas pa je vseeno hitro minil in ko je kombi pripeljal smo se vkrcali in se odpeljali proti domu. Domov v Cirkulane smo se vozili kakšno uro. Tu so nas že čakali straši, ki so nas odpeljali ali pospremili domov.

Naš kratek izlet je bil super. Zelo sem uživala in mislim, da tudi drugi.

Nina Gorenjak 7. a (2012/2013)

Nekaj slik iz galerije

Pohod Ravna gora-Trakošćan

V soboto, 16.11.2013 smo se učenci krožka Mladi planinec podali na pohod na Ravno goro in v Trakošćan. Učenci smo se ob 8:00 zjutraj zbrali pred šolo. Ko smo bili vsi, smo se z avtobusom peljali proti sosednji Hrvaški.

phoca thumb l pb160017Vzdušje na avtobusu je bilo lepo. Z nami so šli trije spremljevalci, mentorja Maja Tašner in Janez Zupanič in poznavalec terena Zlatko Bezjak. Ko smo izstopili iz avtobusa, smo se najprej primerno obuli in oblekli, potem pa se podali na pot. Najprej smo hodili po asfaltirani cesti, kmalu pa po gozdni poti. Hodili smo počasi in se tudi večkrat ustavili. Vreme je bilo oblačno in megleno a smo kljub temu nadaljevali pot. Prišli na vrh smo šli v Filićev dom, kjer smo si odpočili, pojedli sendviče, spili sok in žigosali Dnevnike mladega planinca. Imeli smo tudi čas za pogovor. Potem pa smo se počasi odpravili nazaj v dolino po drugi poti in vmes še obiskali vrh imenovan Križ v predelu Velikih sten. Ko smo se vrnili do avtobusa smo se preoblekli in odpeljali v Trakošćan.

Najprej smo si šli ogledat notranjost gradu. Grad smo si ogledali sami, nekaj zanimivosti pa nam je pojasnil naš mentor. Grad in zbirke v njem so bile zanimivi in lepe. Ogledali smo si kuhinjo, jedilnico, spalnico, knjižnico, salone, lovsko sobo, zbirko orožja in še kaj. Po končanem ogledu gradu, pa smo se sprehodili ob jezeru in se ustavili na pomolu, kjer smo popili kakšno pijačo ali pa samo klepetali. Na poti proti avtobusu smo se oglasili še pri stojnici, kjer smo si kupili kak spominek.

Sledila je pot proti domu čez mejni prehod v Cirkulane, kjer so nas že čakali starši in nas odpeljali domov. Mislim, da bo ta pohod vsem ostal v lepem spominu.

Urška Brodnjak 8.a (2013/2014)

Več slik v galeriji slik

Dvodnevni tabor mladih planincev 2014

V četrtek, 26.6.2014, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevni planinski tabor na Boč. Odhod minibusa izpred šole je bil ob 8.00. Drugi dan v petek, smo se vrnili v popoldanskih urah.

img 5176Minibus nas je odložil v Zgornjih Poljčanah, kjer smo začeli pohod. Po planinski poti čez Babo smo prispeli do planinskega doma čez dobro uro. Odložili smo odvečno opremo, si spočili in se podali na vrh Boča – štajerskega Triglava, kot mu nekateri radi rečejo. Na poti na vrh smo si obiskali še jamo Balunjačo, pogumno prešli zahtevnejši del poti varovan z jeklenicami in si ogledali ferato. Po osvojitvi vrha, smo se povzpeli na razgledni stolp, žigosali dnevnike se fotografirali, pomalicali in se po drugi poti vrnili v dom.

Čas, ki nam je ostal do večerje bomo zapolnili s športno rekreativnimi dejavnostmi in osnovami samovarovanja v gorah. Preskusili smo se v vrvni tehniki, se naučili pravilne rabe varovalne opreme planinca saj smo na horizontalni in vertikalni vrvni ograji preskusili delovanje enodelnega varnostnega pasu, samovarovalnega kompleta in funkcijo drsnih vozlov. Vsak je preskusil, kako v primeru padca skrajša dolžino zdrsa Machardov vozel.

Po večerji pa organizirali še nočni pohod s svetilkami. Kljub temu, da smo želeli odkriti in srečati 'strašnega zmerjasca' nam ni uspelo. Zgleda, da je ugotovil, da smo sami korajžni in se ni trudil z nami.

Drugi dan smo si po poznem zajtrku ogledali cerkvico sv. Miklavža, požiralnik, spoznali nekaj tam rastočih rastlin in se počasi spustili v dolino. V dolino smo šli po gozdni učni poti. Na poti proti domu smo se še ustavili v prijetni restavraciji in si privoščili pico ter podobne dobrote iz njihove kuhinje.

Vreme je bilo čudovito, oskrba in pogoji bivanja v Planinskem domu pod Bočem zelo dobri in nam gotovo ni žal, da smo preživeli dva nepozabna dneva v objemu neokrnjene narave.

Hvala za poravnavo stroškov prevoza PD Cirkulane, šoli in vsem, ki so tako ali drugače prispevali k izvedbi našega že tradicionalnega dvodnevnega tabora. Za mlade planince smo poskrbeli Zlatko Bezjak, vodnika PZS Ivo Zupanič in Vili Jurgec ter mentorica Maja Tašner.

Zapisal: Ivo Zupanič

Več slikovnih utrinkov v galeriji slik

Pohod mladih planincev PD Cirkulane na Donačko goro

Mladi planinci PD Cirkulane, smo se podali na jesenski pohod na Donačko goro. Pohod je organizirala mentorica planinskega krožka na OŠ Cirkulane-Zavrč Maja Tašner, vodenje pohoda pa sta prevzela vodnika PZS Vili Jurgec in Ivo Zupanič. Udeleženka pohoda Veronika Polajžer je tako opisala naš pohod.

Mladi planinci PD Cirkulane smo se odpravili na izlet na Donačko goro, 17.11.2012. Izpred šole smo se odpeljali ob 9.00 uri. Peljali smo se v Žetale in nato v Pridno vas. Našo pot smo nadaljevali peš po gozdni poti, kjer je bilo veliko podrtih dreves. Lahko bi jih uporabili za bivak. Pot nas je pripeljala do koče, kjer smo se okrepčali in nadaljevali pot do vrha. Pot do vrha je bila ožja, oteževala jo je tudi gosta megla.

Proti vrhu je začelo močno pihati. Dosegli smo vrh Donačke gore, kjer smo se fotografirali in žigosali dnevnike. V gosti megli, ki nas je spremljala na poti, je vedno nevarnost, da se izgubimo. No, mi se nismo, saj smo varno prišli nazaj v kočo, kjer nas je že čakal naš kombi.

Povratek nazaj v šolo je bil hitrejši, kot smo načrtovali. Uživali smo in ta planinski izlet mi je ostal v lepem spominu.

Veronika Polajžer

 

Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane Raduha in Snežna jama 2012

Tudi v tem šolskem letu smo organizirali tabor mladih planincev, ki so člani Mladinskega odseka Planinskega društva Cirkulane. Na tabor smo se odpeljali v ponedeljek, 2. julija 2012, izpred šole ob 7,00 uri. Raduha je 2062 m visoka gora v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp, od osrednje skupine ločena z globoko sotesko Savinje. Njeno vršno podolgovato sleme poteka in se zložno dviguje v smeri severovzhod - jugozahod, iznad katerega se dvigujejo posamezni vrhovi, odIMG 3954 najnižjega Jelovca (1845 m.n.v.), srednjega Laneža (1925 m.n.v.), do visoke Male Raduhe (2029 m.n.v.) in najvišjega vrha Velike Raduhe (2062 m).
Najprej, tako za ogrevanje, nas je naša planinska vodila do Koče na Loki. Bili smo deležni prijaznega sprejema oskrbnika. Ogledali smo si naše »bodoče domovanje«, pomalicali, odložili odvečno prtljago in se odpravili do Male Raduhe in do Velike Raduhe. Hoja v vročem dnevu je zahtevala kar nekaj počitkov, šele ob prehodu na višje lege se je zaradi vzgonskega vetra nekoliko ohladilo pa tudi motivacija za dosego dvatisočaka je prispevala, da smo družno in navdušeno dosegli vrh.
Raduha, je znana po svoji 'dvojni naravi', na spletni strani Zaplana.net so zapisali: »Če bi se Raduha, najvišja gora v vzhodnih Savinjskih Alpah, odpravila k psihiatru, bi jo le-ta nedvomno proglasil za shizofrenično – s svoje južne in vzhodne strani nam namreč kaže prijazno, položno, sončno podobo, poraslo z gostimi gozdovi in prijetnimi visokogorskimi travniki, medtem ko nas na severu pričakajo strme, temačne, odbijajoče prepadne stene. A ravno ta dvojnost dela to goro še toliko bolj zanimivo …« Brez skrbi, naše mlade planince smo vodili na vrh po lahki, prijazni poti. Na vrhu smo se preoblekli, nadeli vetrovke, žigosali knjižice, se fotografirali … in seveda odpočili ter nabrali moči za povratek v dolino v Kočo na Loki. Hoje v obe smeri je bilo kakšnih 4 do 5 ur.

V Koči na Loki, kjer smo se namestili v sobe, večerjali in si pripravili prijetno večerno animacijo … Pridružila sta se nam tudi oskrbnikova vnuka, ki jima je godila dobra družba in sta se izkazala kot odlična gostitelja. Ogledali smo si kapelico, čas po okusni večerji pa smo posvetili raznim igram … ja tudi brez računalnika, televizije in mobitela … se da zabavati in imeti lepo! Večer poln smeha, je prehitro minil in malce prijetno utrujeni, smo se odpravili spat. Ja čez domačo sobo im lastno posteljo je res ni na tem svetu, ampak tudi tu smo se dobro naspali.

Torkovo jutro bomo malo poležali in nato pozajtrkovali. Bilo bi narobe, če ne bi izkoristili možnosti ogleda Snežne jame. Pod kočo na Loki naIMG 3963s je čakal avtobus in nas odpeljal proti Snežni jami. Nekaj pešačenja proti »sprejemni pisarni« Snežne jame je godilo, čakanje na vodiča in drugo skupino smo skrajšali s »kravo z ali brez lis številka …« če ne veste za kaj gre, se nam pridružite in boste uživali z nami.
Na spletni strani www.slovenia.info so zapisali »Snežna jama je razmeroma pozno odkrita (1981) podzemska jama je postala poleg Igle najpomembnejša naravna znamenitost v občini Luče. Spada med najlepše visokogorske jame v Alpah. Vhod v jamo se nahaja v udorni koliševki, kamor je pozimi naneslo veliko snega, ki je ostajal čez poletje in skrival vhod v jamo. Jama je dolga več kot 1300 metrov, od tega je za ogled urejenih 800 metrov. Visokogorsko okolje, vhod skozi brezno, ledeno jezero, ledene skulpture in bogato kapniško okrasje – vse to spremeni obisk jame v nepozabno doživetje.« In res je bilo. Po ogledu jame smo se odpeljali proti domu. No ne še takoj na poti smo se ustavili še v Afriki. Ja, res! No pravzaprav v lokalu s tem imenom in z odlično ponudbo jedi in pijač.
Stroške prevoza in zaključne zakuske je poravnalo društvo. Za mlade planince smo skrbeli vodnika PZS Ivo Zupanič in Vili Jurgec ter mentorica Maja Tašner. Verjamemo, da se nam v naslednjem šolskem letu pridruži še več.
Lepo vabljeni!

Zapisal: Ivo Zupanič