Kozjansko v barvah jeseni

Planirani pohod na Kozjansko so spremljale spreminjajoče se vremenske napovedi, prehladno obdobje in nepričakovane obveznosti nekaterih prijavljenih… tako smo ga izpeljali le trije.

Pohod na Žusem smo po vožnji do Javorja pričeli pri Turistični kmetiji Žurej. Pot nas je vodila po lepi javorski dolini po dobro nadelani planinski poti, skozi pretežno listnat gozdu. Sledil je prvi resnejši vzpon v »K…v hrib« in nato spust. Nadaljevali smo po strmi, zelo zahtevni poti, nad kamnolomom. Stolp na Žusmu, ki stoji na severovzhodnem vrhu Velikega špička (669 m), najvišje točke Žusma in predstavlja severni rob Kozjanskega nas je pozdravil takoj po sestopu iz zadnjega dela varovane poti.

Foto: Ivo Zupanič, 27. oktobra 2018

Ravno, ko smo kronali svoj podvig »z osvojitvijo« vrha stolpa in želeli uživati v razgledu po Kozjanskem so oblaki in veter slavili zmago nad, s sončnimi žarki obsijanim jesenskim dnevom. Pa je Sonce v slabih petnajstih minutah spet obnovilo zavezo s sončnimi ljudmi in z žarki prebodlo oblake ter nas na preostanku pohoda vedno znova navduševalo s svojimi barvami. Verjamem, da je to moč razbrati iz nekaj priloženih fotografij.

Na poti proti domu smo se ustavili še pri Slivniško jezeru, kjer smo izvedeli, da je to umetno jezero bilo napolnjeno je bilo leta 1976 za potrebe Železarne Štore. Zaradi razvoja tehnologije ga ta ni več potrebovala, zato je ostalo kot zadrževalnik poplavne vode ter kot jezero za ribolovno in turistično dejavnost.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Triglav brez njegovega stražarja…

Kot že vsak planinec ve, so se na PZS letos odločili za temeljito obnovo Aljaževega stolpa, posledično so ga odpeljali v dolino. Tako sva z Milanom sklenila, da se ponuja enkratna priložnost obiskati vrh, brez tega slovenskega simbola.

Zaradi zgodnje jeseni, sva se odločila, da raje hodiva kakšno uro dlje v temi zjutraj, kot pa zvečer, tako da sva naredila hiter štart iz Slovenske Bistrice ob 3.00 zjutraj. Nekaj obvozov čez Trojane in Jesenice in že sva bila V Vratih. Odločila sva se za Tominškovo pot in vrh dosegla okoli 12. ure. Na vrhu gneča, Slovencev je v manjšini, po večini so okoli naju čehi, Madžari, Slovaki, pa tudi kakšen Bolgar in Ukrajinec. Vrh brez Aljaža, zanimiva zadeva, tisti pleh zares manjka, po drugi strani pa dobiš občutek kot, da ga nikoli ni bilo gor. Na nanj spominja le okrogli temelj in par sider, ter stebriček, ki so ga postavili za informacijo o prenovi. Dosti tujcev ni vedelo, da ga ni.

Po dobri uri nazaj na Kredarico, na zasluženo pivo in marš v dolino po poti čez Prag. Vmes še postanek v Tivoliju na konjskem burgerju in domov.

Triglav brez Aljaževega stolpa ni enak, upam da bosta obnova in končna montaža uspela in da bo stolp, kljub vsem vplivom, takšnim in drugačnim vzdržal se veliko let.

Zapisal: Aljaž Zidanšek

Nekaj slik iz galerije

Višarje in Kamniti lovec - Italija

Planinke in planinci PD Cirkulane se trudimo in želimo uresničiti naš plan pohodov v kolikor je to mogoče z naše organizacijske strani in s strani vremenskih razmer. Tokrat se nam je vse izšlo, pa tudi vremenska napoved je bila ugodna. Zaradi lažje organizacije smo v našo družbo povabili PD Haloze ter člane PD Hajdina. Odziv je bil dober, tako da smo se zbrali kar v lepem številu. V soboto, 18. 8. 2018, smo tako ob 4.30 odšli iz Cirkulan, nadaljevali proti Vidmu nato do Kidričevega, kjer so se pridružile zadnje članice za pot proti Krajnski gori, čez mejni prehod Rateče do Trbiža proti Vidmu, nato že kmalu do križišča, kjer smo zavili desno in nato po nekaj sto metrih do parkirišča pri postaji žičnice. Po krajšem posvetu in okrepitvi smo se razdelili v dve skupini - ena je pot nadaljevala z žičnico, ostali smo nadaljevali peš proti vrhu po križevem potu, kar nas je zelo utrudilo. To je bila prava nekaj urna kalvarija, saj je bila pot strma, na delih izpostavljena soncu, tako da je bilo več kot lahko. Kljub naporu smo uspeli premagati pot do cerkve na Višarjah.

Svete Višarje so romarski kraj Slovanov, Germanov in Romanov. Že v 16. stoletju so goro imenovali božjo pot treh narodov, danes pa jim pravijo »Božja pot Evrope«. Cerkev, ki je posvečena Višarski kraljici, je bila v letu 2000 prenovljena. Le nekaj let pozneje pa so na Svete Višarje postavili novo krožno kabinsko žičnico. S pomočjo žičnice lahko tako na Višarje pridejo tudi bolni in ostareli, sicer pa je bila žičnica postavljena za potrebe zimskega smučarskega centra. V okolici Višarij je namreč veliko smučarskih prog, ki nudijo idilično smuko. Višarje pa niso le romarsko središče, saj razgled in gostinski lokali privabijo na vrh tudi številne turiste. Planinci pa za svoj cilj radi izberejo pol drugo uro oddaljen vrh Kamnitega lovca, ki nudi lep razgled na najvišje vrhove zahodnih Julijskih Alp in cerkev na Višarjah.

Takšen je bil tudi naš plan. Po oddihu se odpravimo po makadamski cesti, ki se je rahlo spuščala. Približno po petnajstih minutah smo prišli do kapelice, pri kateri so nas oznake za Kamnitega lovca (Monte Cacciatore) usmerile na pešpot ob kapelici. Sprva je bila pot skoraj vodoravna, nato se je začela rahlo vzpenjati in nas z vzhodnega pobočja pripeljala na zahodno pobočje. Kmalu smo zapustili gozd in pot nas je pripeljala na melišče pod Beraškim križem. Sledil je malo strmejši vzpon do krnice pod Kamnitim lovcem, naš cilj je bil zelo blizu. Markacije so nas usmerile desno v grapo navzgor po jeklenicah. Jeklenice so nam bile samo v pomoč, da smo lažje premagali vzpon. Pred nami smo že zagledali vrh z dvema križema in po nekaj korakih smo bili na vrhu. Tu nas je pričakal lep razgled na okoliške vrhove, kakor tudi lep razgled proti cerkvi na Višarje. Sledilo je fotografiranje, okrepitev in vrnitev s polno lepih vtisov s spustom do postaje žičnice, do parkirišča. Polni lepih vtisov in zadovoljnih obrazov smo krenili proti domu. Za nami je bil še en lep dan, preživet v naravi.

Vabljeni vsi ljubitelji narave na naše naslednje pohode.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik

Osvojili smo streho Evrope

Vzpon na Mont Blanc nam pred dvema letoma ni uspel, ker nam je močno zagodlo vreme, tako da se je naša odprava morala vrniti približno 300 višinskih metrov pod vrhom. Bilo nam je hudo pri srcu, ampak goro in naravo je potrebno spoštovati, ne glede na razdaljo, napor in čas. Po nekaj tednih po prihodu domov smo sklenili, da vzpon ponovimo. Mont Blanc pomeni bela gora, imenujejo jo tudi bela dama, in je najvišja gora v Alpah in zahodni Evropi nasploh. Želja članov planinskega društva Cirkulane, ter članic sosednjega društva Naveza je bila, da jo osvojimo. Mont Blanc je visok približno 4810 m, zaradi snega pa se njegova višina skozi leta spreminja. Sam skalni vrh se nahaja nekaj več kot 40 m pod ledeno plastjo. Mont Blanc leži med Francijo in Italijo, sam vrh leži v Franciji, najbolj znano mesto na izhodišču gore pa je Chamonix. Goro na leto obišče več tisoč alpinistov in planincev, vzponi na goro pa so vsako leto nevarnejši, zaradi taljenja ledu in krušenja skal. Letošnje leto so bile skale še posebej krušljive, saj so k temu pripomogle visoke temperature, ki se poznajo tudi na ledenikih. V nasprotju z veliko večino gora, kjer je vrh kamnit, je vrh Mont Blanc zgrajen iz ledu. Vsaki dve leti je lokacija vrha premaknjena za približno 75 cm, tako da višino kot tudi lokacijo merijo vsaki dve leti. Po raziskavah je bilo ugotovljeno, da se kamniti vrh nahaja na višini 4792 m, to je približno 40 m pod ledenim vrhom.

Odločitev, da bomo osvojili Mont Blanc, je padla. Bilo nas je kar nekaj zainteresiranih, ampak imena in številke so se spreminjale, vse do nekaj dni pred odhodom, ko so bila končno znana imena za odpravo in sicer: Vili (PD Cirkulane), Stanko (PD Cirkulane), Aljaž (PD Cirkulane), Dejan (PD Cirkulane), Milan (PD Cirkulane) ter članici PD Naveza Videm, Jožica in Suzana. V lastni organizaciji brez rezervacije vlaka imenovanega Tramvaj Mont Blanc in koče Aig. du Guter smo se podali na odpravo.

Od doma smo se odpravili 1. 8. 2018 ob 14.00 preko Slovenske Bistrice in Ljubljane do Italije. Pot nas je vodila skozi Milano, Torino, tunel Mont Blanc, proti Franciji, v Chamonix in do izhodišča Saint Gervais, kamor smo prispeli po deseturni vožnji. V četrtek, 2. 8. 2018, smo se ob sedmi uri in dvajset minut zjutraj z vlakom odpeljali na višino 2380 m. Izbrali smo smer: Saint Gervais – Nid-d'Aigile – Tete Rousse – Aiguille de Gouter – Dome de Gouter – Vallot – Arete des Bosses – Mont Blanc. Po izstopu iz vlaka zobate železnice smo oprtali težke nahrbtnike in se podali proti vrhu. Po dobrih štirih urah je naša odprava uspela priti do gorske straže, na višini 3100 m, kjer se nahaja tudi koča Tete Rousse (3167 m). Od tu smo se podali po jeziku ledenika proti naslednji koči. Pot nas je vodila po tehnično zelo zahtevni poti, ki je bila zelo slabo označena in zelo slabo varovana. Kljub rahli utrujenosti smo nadaljevali, tako da smo z vmesnimi počitki kar hitro pridobivali na višini, kjer se pot zelo strmo vzpenja. Vztrajali smo in nadaljevali pot ter na višini pred sabo, na robu prepada, opazovali kočo, ki je bila naš današnji cilj (Aiguille de Gouter, 3835 m). V daljavi smo slišali zvok helikopterja. Le-ti so kar redno preletavali pohodnike pri vzpenjanju in se oddaljevali proti koči in nazaj. Po vsem tem naporu smo preplezali skalno vertikalo in se znašli na ledeniku, kjer smo lahko opazovali neskončno belino vrhov, ki so nas obdajali. Na terasi stare koče na ledeniku smo uredili navezo, si nadeli dereze in v navezi nadaljevali do koče Aig.de Guter Opazovali smo ledeniške razpoke in se po grebenu previdno podali do koče. Tu smo že občutili, da je dihanje oteženo, saj koča Aguille de Gouter leži nad prepadom na višini 3835 m, kar pomeni, da je v zraku že dosti manj kisika. Sledil je počitek, nato večerja in tako je minil četrtek.

Za naslednji dan, petek, je bil plan narejen, vstajanje ob dveh, potem je sledil vzpon do vrha. Vremenska napoved za petek je bila zelo lepa, tako da smo se brez vsakega strahu podali na pot do našega cilja. Z lučkami na glavah smo odkorakali v temo proti vrhu. Bilo je temno, ne preveč mrzlo. Hodili smo z dobrim tempom in kramljali med manjšimi postanki za dihanje. bili smo dobro kondicijsko pripravljeni, zato ni bilo nobenih problemov z aklimatizacijo. Kot prvi v navezi sem opazoval lučke v daljavi pred nami, ki so se vedno bolj približevale in tiste za nami, ki so se vedno bolj oddaljevale. V objemu beline in mraka smo pred seboj na skali opazili bivak (Valott), ki stoji približno na višini 4400 m. Po krajšem počitku pred bivakom smo pustili palice, vzeli cepine in naš vzpon proti vrhu se je začel po načrtovanem. V navezi smo molče nadaljevali pot, lepo smo napredovali in začelo se je že daniti, tako da smo ugasnili naše naglavne svetilke. Na obzorju smo opazovali visoke vrhove, ki so bili lepo obsijani s soncem in sončni žarki so dajali vrhovom lepe zlate barve. Z nekaj počitki smo se hitro dvigali in prečkali ozke grebene in ko smo že mislili, da jih ni več, so se kar ponavljali. Bilo je tehnično in kondicijsko zelo zahtevno, a kljub temu smo se hitro bližali samemu vrhu, potrebna je velika pazljivost in koncentracija na vsakem koraku. Vse te zahtevane sposobnosti smo dobro obvladali, tako da smo nekaj minut po osmi uri zjutraj dosegli vrh Mont Blanca. V nas je žarelo zadovoljstvo ob teh čudovitih razgledih in belini, ki nas je obdajala. Dosegli smo tisto, kar nam ni bilo dano pred dvema letoma… stati na strehi Evrope. Goro je potrebno spoštovati in počakati…in sedaj je ona počakala nas v vsej svoji lepoti, tako da ji upravičeno rečejo bela dama.

Po prvem navdušenju je prišlo do fotografiranja – skupinske, posamezne slike s slovensko zastavo, kot tudi z zastavo naše občine Cirkulane, na katero smo zelo ponosni.

Zaenkrat smo dosegli svoj cilj. Ko smo se vračali, smo se le nemo ozirali nazaj na vrh Mont Blanca ter opazovali posameznike in naveze, ki so se z velikimi težavami vzpenjali proti vrhu. Spuščali smo se sorazmerno hitro, tako da smo pot do vrha in nazaj dosegli po času, ki je opisan, to je devet ur. Ko smo se vrnili do koče, na višini 3835 m, smo si odpočili, nadaljevali do koče na višini 3167 m, kjer smo pospravili odvečno opremo ter po krajšem počitku nadaljevali pot proti zgornji postaji zobate železnice Mont Blank, ki smo jo dosegli po trinajstih urah hoje. Ko smo prispeli v dolino, sta naša udeleženca Aljaž in Milan poskrbela za sobe, v katerih smo se stuširali in po večerji prespali. Po zajtrku v soboto zjutraj je sledil povratek proti domu, pred tem pa še seveda obisk prelepega francoskega mesteca Chamonix -bili smo navdušeni – od tu smo opazovali nešteto vrhov, ki ga obdajajo, seveda tudi sam vrh, ki smo ga dosegli.

Polni lepih vtisov smo sedaj varno doma. Moramo pa se seveda zahvaliti vsem, ki so nam omogočili to odpravo in nam tako ali drugače pomagali, saj brez njihove pomoči vse to ne bi bilo mogoče. Odpravo smo sicer udeleženci financirali sami, brez finančne pomoči planinskega društva, a kljub temu smo naredili veliko promocijo našemu planinskemu društvu. Najprej se moramo seveda zahvaliti našim družinam za razumevanje in podporo, da so nam ves čas brezpogojno stale ob strani. Lepo pa se zahvaljujemo tudi Avtohiši Dominko, ki nam je brezplačno donirala kombi za prevoz in tako na nek način omogočila našo odpravo. Prav lepo pa se moramo zahvaliti tudi mesariji Kokol za dobro pripravljene obroke za na pot. Posebno se zahvaljujem vsem udeležencem odprave: Jožici, Suzani, Stanku, Dejanu, Milanu in seveda Aljažu za pomoč in dobro sodelovanje. Takšnih ljudi si lahko samo želiš na vseh pohodih in odpravah - hvala vsem.

Posebej bi se še radi zahvalili našim članicam ter članom planinskega društva, ki so nas vedno bodrili. Zahvaljujemo pa se tudi vsem ostalim članom in članicam, ki so nas podpirali ali kako drugače pripomogli na naši poti. Snežni metež nam tokrat ni onemogočil dostopa na vrh -tokrat še z večjim ponosom lahko rečemo: »Osvojili smo streho Evrope Mond Blank.«

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Še nekaj slik