Maltatal - Avstrija

Sobota, 12. avgusta, bi bila sobota kot vse ostale, če ne bi bilo po planu pohodov, pohoda v dolino reke Malte na avstrijskem Koroškem. Ob štirih zjutraj smo se zbrali pred šolo v Cirkulanah v kar lepem številu in se odpeljali z avtobusom proti Vidmu, kjer so nas dobre volje že čakali planinci PD Haloze. Pot smo nadaljevali proti Kidričevemu, kjer se nam je pridružilo še nekaj planink in planincev, nato proti Mariboru, tu so se pridružili še zadnji naši udeleženci. Tako nas je bilo skupaj z mlajšimi planinkami in planinci kar 51.

Pot smo nadaljevali proti Dravogradu, nato preko mejnega prehoda Vič v Avstrijo, tako smo po dobrih dveh urah vožnje prispeli v dolino reke Malte. Takoj po vstopu v dolino nas je pričakal pogled na prečudovit slap iz desne strani, ki je bil eden izmed mnogih, ki so nas spremljali v nadaljevanju vožnje proti rampi panoramske ceste. Polni pričakovanj smo nekaj pred deveto uro obstali pred rampo. Zaradi plazu so cesto zaprli. Po slabi uri čakanja so cesto odprli, mi pa smo ta čas smo izkoristili za okrepitev iz nahrbtnika ob občudovanju prelepe gorske narave, saj smo bili že na 911 m nadmorske višine. Nekaj pred deseto uro je bila panoramska cesta odprta, tako da smo našo pot nadaljevali po lepo speljani cesti z nekaj zanimivimi tuneli. Cesta je bila opremljena s semaforji, saj je cesta zaradi neprimerne širine občasno enosmerna. Iz avtobusa smo imeli čudovit razgled na prelepo dolino, ki so jo krasili različno veliki slapovi od vseh strani. Cesta v dolžini približno 14 kilometrov je bila hitro premagana in pred sabo smo zagledali mogočen jez, za katerim se skriva prečudovito modro zeleno jezero, ki daje občutek, da je naravno, da ni umetno narejeno. Ob jezu je tudi hotel posebne oblike. Ko smo na nadmorski višini 1902 m stopili iz avtobusa, nas je kar malo pričelo zebsti, saj je bila temperatura zraka samo deset stopinj, malo je rosilo pa še veter je bril okrog naših ušes. Ogledali smo si mogočen jez, ki je narejen na temelju, širokem 40 m, sam jez pa je širok 8m, visok pa 200m. Za njim je umetno jezero, ki se imenuje Kolnbrein Stausee. Pohod smo pod vodstvom Stanka nadaljevali ob jezeru. Bilo je prečudovito, čeravno nas vreme ni preveč ubogalo. Občasno je posijalo sonce, da smo lahko opazovali lepo modro zeleno jezero, lepo naravo s prečudovitim cvetjem in rastlinjem ob jezeru, iz vseh strani, kamorkoli smo pogledali, pa so bili sami slapovi, ki se zlivajo v jezero. Lepo je bilo… kot bi se ustavil čas. Pred odhodom smo si jez ogledali tudi od blizu. Le-ta ima razgledno ploščad, tako da se lahko vsak hraber povzpne na ploščad, ki je narejena iz pohodne mreže, skozi katero sega pogled 200 niže,ploščad je tudi iz pohodnega stekla,kar pri stopanju daje prav posebne občutke.
Čas v naravi je zelo hitro minil in že smo se morali vrniti na avtobus. Polni lepih doživetij smo se vračali proti domu. Med pogovori je bilo slišati, da bi se morali naslednje leto še enkrat vrniti in občutiti to prekrasno naravo in objem prečudovitih slapov, ki jo Avstrijci res znajo pokazati in izkoristiti.
Hvala vsem za tako veliko udeležbo, hvala tudi PD Haloze za sodelovanje na pohodu ter hvala Andreju za šampanjec, s katerim smo nazdravili še za nadaljnje sodelovanje. Hvala vsem in vabljeni na naslednje naše pohode.

Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Dvodnevni pohod na Jalovec 2645

Planinci planinskega društva Cirkulane smo se prejšnjo soboto in nedeljo podali na, nam do tedaj še neznan, Jalovec. Odhod je bil v soboto, 8.7.2017, ob 5.00 izpred šole v Cirkulanah. Pot nas je vodila skozi Apače, Kidričevo in do Slovenske Bistrice, kjer smo pobrali še  zadnja dva udeleženca pohoda. Nato smo nadaljevali po avtocesti do Domžal in po 'naši' bližnjici preko Brnika v Krajnsko Goro in naprej do Vršiča. Ob prispetju smo se opremili in pričeli naš pohod.

S parkirišča na desni strani smo nadaljevali po markirani pešpoti, ki nas je po nekaj korakih pripeljala ob vznožje melišča. Tu je pot zavila nekoliko v levo in se je začela postopoma spuščati ob vznožju skalnih pečin. Sprva še razgledna pot se je nadaljevala s prečenjem po bolj strmih pobočjih.
Na dveh nekoliko težjih prehodih so nam bila v pomoč varovala. Potem se je pot začela strmo spuščati tako, da smo že pomislili, da bo nas pripeljala nazaj v dolino. Po počitku in malici smo se odločili, da pot nadaljujemo desno proti Jalovcu.

Vzpon smo nadaljevali po poti skozi postopoma vse bolj redek gozd, ki postaja strma, a lepo razgledna. Imeli smo že nekaj prehojenih ur za sabo, ko naš najmlajši udeleženec pove da ima žulj na nogi. Oskrbeli smo žulj in tako v že oblačnem vremenu nadaljevali proti vrhu. Preseneti nas sodra, nato pa ploha, ki je za nekaj ur prehitevala napoved. Kljub temu smo nadaljevali, vreme se je po pol ure izboljšalo in sonce nas je spet razveselilo tik pod skalami. Nadeli smo si potrebno varovalno opremo in nadaljevali po deloma varovani zelo zahtevni poti. Bila je tehnično in kondicijsko zelo zahtevna, prepadna… potrebna je bila zbranost - prava kalvarija. Presenetilo nas je, da ni bilo nobenega varovanje, kjer bi ga najbolj potrebovali. Po dobrih petih urah nam je uspelo osvojiti vrh Jalovca (2645 m).


Po poti do samega vrha smo kljub naporom občudovali gorsko cvetje, rastline, uživali v razgledih. Ves čas pa smo delali atraktivne posnetke na poti in seveda tudi iz vrha Jalovca. Delček tega lahko vidite v galeriji slik pohoda.

Sledil je počitek, potrebno se je bilo tudi okrepčati saj nas je čakal sestop. Po fotografiranju in počitku smo nadaljevali s sestopom deloma po isti poti, potem se je pot odcepila in usmerili smo se proti zavetišču pod Špičko. Spust po skopo varovani poti je bil zelo zahteven. Zaradi tega je bil počasen, kot prava ekipa smo pomagali drug drugemu moralno, kakor tudi z tehničnimi nasveti.

Po vseh naporih, smo po dobrih enajstih urah zadovoljni, polni vtisov in občutkov prišli v varno zavetje zavetišča pod Špičko. Sledila je namestitev, urejanje, večerja, klepet in zaslužen počitek. Noč je hitro minila. Jutro v gorah je vedno čudovito, po nekaj narejenih posnetkih je sledil zajtrk. Bili smo veseli, da smo premagali tako tehnično in kondicijsko zahtevno turo. Čakal nas je še sestop po manj zahtevni poti do izhodišča.
Po krajšem posvetu in pogovorom z skrbnikom in skrbnico smo se odločili da sestopimo v Trento. Pot in iz Trente do Vršiča pa naredimo z redno avtobusno linijo. S tem smo ugodili tudi našemu Aljažu.

Po treh urah smo že bili v dolini. Pot smo nadaljevali proti izviru Soče do Kekčeve domačije in v zadnjem hipu ujeli avtobus s katerim smo nadaljevali do Vršiča. Končno smo sedli v kombi in nadaljevali proti Ruski kapelici nato še v znano restavracijo našega domačina kjer smo se okrepčali.

Bili smo zadovoljni, varno smo prispeli domov, po mojem mnenju ene izmed najzahtevnejših tur našega društva. Še enkrat hvala vsem. Varen korak vam želim na vseh naših pohodih, ki prihajajo.

Napisal: Vili Jurgec

Slike iz pohoda

Utrinki iz planinskega pohoda na Brano

Logarska dolina, Okrešelj, Kamniško sedlo, Brana je bil pohod, ki smo ga planinci PD Cirkulane izvedli po društvenem planu pohodov. Zbrali smo se v soboto, 24.6.2017, ob 5.30 uri pred šolo v Cirkulanah. Kljub ne preveč dobri vremenski napovedi in ne preveč dobro izbranemu terminu za ta pohod smo se ga odločili izpeljati.
Pot nas je vodila skozi Ptuj, kjer sta se pridružili dve udeleženki in nato še člani PD Haloze. Od tu smo nadaljevali proti Slovenski Bistrici, kjer sta se pridružila še zadnja dva. Nadaljevali smo proti Logarski dolini.
S parkirišča smo se usmerili na široko turistično pot, ki se začne zložno vzpenjati. Po dobrih desetih minutah hoje smo prišli iz gozda v smeri doma na Okrešlju. Najprej smo prečili mostiček in se na drugi strani začeli vzpenjati. Po krajšem vzponu nas je pot pripeljala pod stene, od koder je sledilo prečenje do vrha slapa. Ta del je izpostavljen padajočemu kamenju. Pot je nato ponovno prečila Savinjo in se povzpne ob reki navzgor. Kmalu smo prišli do izvira Savinje, kjer smo ponovno prečkali vodo. Na drugi strani vodi pot v strnjen gozd in nas je po krajšem vzponu pripeljala do zimskega zavetišča na Okrešlju. Nadaljevali smo levo in v nekaj korakih smo bili pri domu na Okrešlju.

Pri domu smo se malo okrepčali in nadaljevali v smeri Kamniškega sedla. Kmalu smo bili na travniku kjer je razpotje. Nadaljevali smo levo v smeri Kamniškega sedla po poti, ki se sprva zmerno vzpenja skozi gozd in nato čez pas grmičevja. Pot se nato povsem položi in nas je v kratkem prečenju pripeljala do melišča po katerem se po dobro nadelani poti povzpnemo do vstopa v manj zahtevno steno. Naprej smo se povzpeli malo višje kjer je strmina nekoliko popustila. A je pot še vedno precej strma in izpostavljena padajočemu kamenju. Višje nas je pot pripeljala do strmega in v snegu za zdrs nevarnega melišča, katerega pa smo le prečili. Sledil je kratek vzpon po široki in nekoliko izpostavljeni polički za katero nas je pot pripelje na prostrana travnata pobočja Kamniškega sedla. Le nekaj korakov naprej pridemo na razpotje, kjer nadaljujemo (desno Turska gora in Brana) in smo se začeli v spenjati po melišču, te nekoliko zahtevnejši poti proti vrhu Brane. Po slabi uri smo dosegli vrh Brane - 2253 m.n.v. Sledil je tudi planinski krst, počitek z malico ter slikanje. Po krajšem počitku smo se lepo previdno spustili nazaj do Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Sledil je počitek nato spust do koče na Okrešlju, ter nazaj v Logarsko dolino. Kot je bila vremenska napoved nas je zadnjo uro spusta spremljalo rahlo rosenje, kar nam je malo prijalo za manjšo ohladitev. Brez večjih naporov in brez poškodb smo že bili nazaj v Logarski Dolini.
Podali smo se proti domu, po nekaj kilometrih pobrali še člane PD Haloze, ter polni lepih vtisov s pohoda kramljali o lepotah, cvetju in razgledih, ki so nas spremljali na pohodu, kar je razvidno tudi iz fotografij. Želimo si še več takih pohodov. Veseli bi bili še večjega števila udeležencev. Predvsem pa, da se kot tudi tokrat brez poškodb vračamo domov.
Varen korak vam želim tudi na vseh naslednjih pohodih.

Napisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Potopis pohoda na Ojstrc

V soboto, 10.6.2017 smo v skladu s planom pohodov realizirali pohod na Ojstrc (Hochobir), s svojimi 2139 metri najvišji vrh avstrijskega pogorja Obir. Dobili smo se ob 4.30 v Cirkulanah. Nadaljevali smo pot proti Slovenskim Konjicam, čez Vitanje vse do Slovenj Gradca, kjer smo naredili kratko »kava pavzo«. Kmalu zatem smo prečkali mejo in že smo si lahko ogledovali gorovje Pece še iz severne strani.

Pot smo nadaljevali do koče na Železni Kapli oz. Eisenkappler hutte, kjer smo parkirali in se pripravili na kratek vzpon. Pot skozi gozd je lepo urejena in vzdrževana, posebno zanimive so tudi markacije, ki spominjajo na avstrijsko zastavo. Morda jih je celo preveč. Ker je izhodišče bilo na višini cca 1500 metrov nmv, smo iz gozda hitro prešli v pas borovcev. Občudovali smo gorsko rastlinje, na drugi strani smo pa imeli viden cel pas Kamniško-Savinjskih Alp. Kmalu smo se povzpeli mimo ruševin nekdanje koče Rainer Shutzhaus, skozi prelaz in vse do vrha Obirja. Na vrhu stoji plošča s skalo okoliških vrhov in pa seveda tudi velik križ. Na hitro smo si ogledali celotno dravsko dolino, pomalicali ter se zaradi rahlega dežja odpravili nazaj.

Na poti proti Sloveniji smo opravili še manjši nakup na domačem boljšem sejmu, doma pa s podpisi pomagali mladenki ob vstopu v zakonski stan. Več pa povedo slike.

Napisal Aljaž Zidanšek

Galerija slik pohoda