Pohod prijateljstva 2018
Seveda smo tudi letos planinci PD Cirkulane z veseljem sodelovali na medgeneracijski športno-rekreativni prireditvi na 11. Pohodu prijateljstva. Kot je že ustaljena praksa, smo prevzeli pripravo pohodniškega dela prireditve, torej pohoda od gradu Borl do športnega parka v Zavrču.
Zbrali smo se na zunanjih površinah pred gradom Borl. Po uvodnih besedah smo se napotili po dovozni cesti na grad Borl proti križišču, ki vodi po 'Borlskem bregu' navzdol oziroma navzgor proti Plešibici. Usmerili smo se proti Plešibici in po približno 100 m na kolovoz med vinogradi proti gozdu na gozdno pot – po Šlogu.
Pot smo nadaljevali po 'Šlogu' po gozdni cesti skozi gozd. Gozdna cesta se vzpne mimo zarasle pečine z desne do vznožja opuščenega nasada višenj. Nadaljevali smo po gozdni cesti in prišli med vinograde kjer nas kolovozna cesta pripelje do Huzarove kapele.
Utrinek iz pohoda. Foto: Aljaž Zidanšek
Nadaljevali smo po trasi Marijine romarske poti, desno od kapele, nekaj časa po kolovozu mimo redkih hiš in nato zopet po gozdni vlaki v gozd ob rahlem vzponu. Gozdna vlaka nas je pripeljala do kolovoza, ki razmejuje urejene vinograde na desni in gozd na levi strani. Tu smo naredili postanek.
Sledila je še krajša po gozdni pešpoti, ki nas je pripeljala iz gozda med vinogradi neposredno pod cerkvico Device Marije. Nadaljevali smo do cerkve, od koder so malo pred nami odšli pohodniki 'Mini pohoda prijateljstva' iz vrtcev.
Pot smo nadaljevali vinogradom do parkirišča ob OŠ Cirkulane-Zavrč v Zavrču nato mimo cerkve sv. Miklavža po pločniku do završkega gradu in nato po cesti mimo gradu. Še zadnje prečenje ceste in dosegli smo cilj - Športni park Zavrč.
Hvala PGD Zavrč za zapori cest in ekipi prve pomoči CZ Cirkulane za prisotnost na pohodu. Seveda pa hvala vodnikom in markacistom ter vsem ostalim prisotnim članom našega društva za pomoč pri vodenju pohoda in predstavitev naše dejavnosti na stojnici.
Zapisal: Ivo Zupanič
Na Lisco po zavarovani plezalni poti
Ker je lepe stvari treba deliti sva z Aljažem ob lanskem potepu po zavarovani plezalni poti na Lisco sklenila, da bova pohod dala v letošnji plan pohodov in ga izpeljala. Ker se spodobi, da obljubljeno naredimo, sva v soboto, 14. aprila, popeljala svoje planinske prijatelje na to pustolovščino.
Je že res, da smo morali malenkost spremeniti načrt, saj je popolna zapora ceste čez Planino pri Sevnici zahtevala obvoz in smo se namesto v Cerje pripeljali do samega Tončkovega doma na Lisci. Izkazalo se je, da je ta varianta še boljša.
Po kavi v planinski postojanki, smo se podali na izhodišče zavarovane plezalne poti. Ta del poti, je opremljen z varovali, je sestavljen iz petih raztežajev varovanih z jeklenico, nameščenimi klini, stopi v skupni dolžini 123 m. Ocena stopnje težavnosti te zavarovane plezalne poti – ferate je povprečno B/C, zadnji raztežaj med D/E.
Krajša pot do izhodišča je nadomestila ogrevalne vaje in začele se priprave na vzpon. Nameščanje opreme, varnostnega pasu, samovarovalnega kompleta, čelade, rokavic… Drug drugemu smo pri tem pomagali, saj smo se že o pogledu na prvi raztežaj ozavestili, da je varnosti potrebno posvetiti vso pozornost. To je tudi odlična priprava za prihajajoče zahtevne vzpone in ture.
Seveda je pri takšnem vzponu pomemben ekipni duh, zavedanje da si zgolj del ekipe in da si poleg varnosti zase soodgovoren za varnost drugih. V takšnem duhu smo nagrajeni z obilico sončnih žarkov, med barvami prebujajoče se narave, v odličnem vzdušju kot za šalo premagovali raztežaj za raztežajem. Vsi smo jih premagali vseh pet, kljub temu da je za nekatere bila to prva tovrstna izkušnja.
Ko fotograf Aljaž reče: "Zej pa vsi desno pogledat..." ubogamo.
Na terasi planinskega doma koncu zaslužen počitek, okrepčilo, reševanje »pobeglih« čelad in obisk vrha Lisce. Bilo je zelo lepo in zagotovo se bomo podobnih pustolovščin še udeleževali.
Zapisal: Ivo Zupanič
Nekaj slik iz galerije
Zimski vzpon na Kredarico 2018 - 2515m
V naravo in planine hodimo pozimi in poleti, ampak v zimskem času, so gore še posebej vabljive in lepe. Zimski pohod v planine v lepem vremenu, kot smo ga imeli mi, je še poseben užitek, s katerim se letna tura težko primerja, tudi po naporu. Največji čar zimskih pohodov je tišina, ki je neprimerljiva s poletjem. Medtem, ko lahko poleti uživamo ob ptičjem petju in razkošnih barvah cvetja, nam zima ponuja tišino prečudovite beline, ki nas obdaja in človek osupne ob vseh teh naravnih skulpturah.
Na pot smo se podali v ranih jutranjih urah z svetilkami na glavah. Bili smo štirje člani našega PD Cirkulane, pridružila sta se nam člana prijateljskega PD Polzela in član PD Hajdina. Pred nami je bila neskončna belina poti proti Kredarici, izjemno čist zrak brez meglic, ki nam je omogočil čudovit razgled, a tik pred našim prihodom na Kredarico se je spustila megla ki je obdaja vse objekte, kakor tudi vrh Triglava .
Ob našem prihodu pa so izginile vse meglice, tako da je bilo naenkrat vse obsijano z toplimi sončnimi žarki.
Moram omeniti, da pa res ni bilo vse tako enostavno kot smo predvidevali, saj so nas snežne razmera močno presenetile in ni bilo vse tako kot so kazale napovedi in posvet z vremenarji na Kredarici. V snegu smo se močno pogrezali, padali v sneg do mednožja včasih več pa spet manj in tako smo skoraj omagali, saj se nam je predviden čas pohoda podaljšal še za enkrat, tako da smo po desetih urah poti prišli do Kredarice z zadnjimi atomi energije, smo pa vztrajali. Ampak v bodoče na podobne snežne ture nikakor brez krpelj, skratka iz te ture smo se marsikaj naučili-hvala vsem udeležencem za vztrajnost.
Ko smo tako gazili proti Kredarici smo srečevali planince ki so se vračali v dolino, kateri so nas obvestili da sam vzpon na Triglav ni mogoč že nekaj dni. Po prihodu na Kredarico smo se to tudi sami prepričali,saj je nekaj manjših skupin alpinistov poskušalo z vzponom na Triglav a so se vedno po kratkem času neuspešno vračali nazaj na Kredarico, ker vzpon kljub izkušenosti in opremi ni bil mogoč.
Po počitku in okrepčilom z toplim obrokom v koči na Kredarici je padla odločitev da se vrnemo v dolino Krme in domov. Čakalo nas je nekaj ur hoje nazaj do kombija. Spust ni bil tako naporen kakor vzpon, tako smo v štirih urah in pol premagali pot do kombija a vseeno zadnji dve uri z lučkami kar nam ni pokvarilo razpoloženja in moči, saj smo za spust uporabljali druge mišice.
Bilo je neponovljivo saj smo se prej kot v štiriindvajsetih urah izmučeni varno vrnili domov. Lepo vas vabimo na naslednje naše pohode saj smo že večkrat dokazali da vedno odnehamo, če razmere tega ne dovoljujejo, varnost je prva, gora vedno počaka, pa drugič.
Zapisal: Vili Jurgec
Nočni pohod 2018
Pa je za nami, nočni pohod od Gradu Borl do podružnične cerkve Device Marije in nazaj na izhodišče.
Zbrali smo se na zunanjih površinah pred gradom Borl. Po borlski cesti smo podali proti Plešibici in po približno 100 m na kolovoz med vinogradi proti gozdu na gozdno cesto – po Šlogu.
Gozdna cesta je bila deloma zasnežena, deloma že popolnoma kopna. V kotanjah mokra pa spet na izpostavljenih rebrih popolnoma suha. Skratka pravo doživetje in odlična priložnost za nabiranje kondicije po že kar malo dolgem zimskem obdobju. Prav kmalu smo prišli do vinogradov kjer nas je kolovozna cesta pripeljala do Huzarove kapele. Tu so nas pričakali naši prijatelji iz Slovenske Bistrice z vodnikom Božom in našo najmlajšo udeleženko Ivano.
Pred Huzarovo kapelo. Foto: Vili Jurgec
Družno smo nadaljevali po trasi Marijine romarske poti. Nekaj časa po kolovozu mimo redkih hiš in nato zopet po gozdni vlaki v gozd ob rahlem vzponu do ceste, ki razmejuje gozd na levi in vinograde na desni strani.
Sledila je še krajša pot po gozdni pešpoti, ki nas pripelje iz gozda med vinogradi neposredno pod vzpetino z cerkvico Device Marije.
Tu smo postali, poklepetali, spoznali razloge za nastanek cerkvice in pripravili svetilke. 'Noč je dobila svojo moč'. Povratek je bil v nočnih razmerah, kar je kjub enaki poti dalo našemu pohodu še poseben čar.
Bilo je lepo. Pridružite se nam na naslednjih pohodih in doživite skupaj z nami nekaj lepega in zdravju blagodejnega.
Zapisal: Ivo Zupanič
Zimski pohod na Blegoš (1562 m)
Potrebno se je bilo odločiti, ali ostati doma pred televizorjem in računalnikom ali se odpraviti v naravo. Odločili smo se za naravo, zato smo se morali še toplo obleči. Kapa in rokavice, pohodne palice ter topli čevlji so bili nujni, po potrebi pa tudi gamaše in že smo lahko zagazili v visok sneg.
Odločitev članov Planinskega društva Cirkulane je bila enotna, zato smo se v soboto, 17.2.2018, podali na Blegoš. Zbrali smo se v Cirkulanah na že znani lokaciji pred šolo. Odpeljali smo se do Škofje Loke in po Poljanski dolini do Poljan, nadaljevali smo proti Javorju, nato do sedla Črni kal na višini 1103 m nadmorske višine, kjer je tudi lovska koča. Od tu smo nadaljevali proti vrhu po kar strmi poti skozi bukov gozd, ki je prešel v mešan gozd proti vrhu. Pot smo kljub hitremu vzponu zlahka premagovali s čudovitimi razgledi že skozi gozd ob lepem sončnem vremenu. Premagali smo gozdni rob in že smo bili na planoti, ki so jo krasile lepe redke smreke, obdane s soncem in snegom. Odprl se nam je lep pogled na vrh Blegoša. Hitro smo se bližali vrhu in od tu imeli prelep razgled na vse strani Škofjeloškega hribovja, vse do Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp,tu in tam je dolino prekrivala tudi megla. V tej prekrasni zimski idili nam je pogled segel tudi do Triglava, ki se je bohotil nad meglicami, kar je razvidno tudi iz naših fotografij. Čudoviti razgledi pa tudi veter in hladen zrak nam nista nagajala.
Slikovni utrinek s pohoda na Blegoš. Foto: Vili Jurgec
Z vrha Blegoša smo pot nadaljevali do koče na Blegošu ,kjer smo se okrepčali. Vračali smo se po drugi poti skozi idilični gozd do sedla, kjer smo imeli parkiran kombi. Tu smo se preoblekli in osvežili ter polni lepih vtisov nadaljevali vožnjo nazaj v Poljansko dolino, mimo Škofje Loke, skozi Kranj, kjer smo imeli krajši postanek, nato smo zadovoljni nadaljevali pot proti domu. Med vožnjo domov smo že načrtovali,kam in kako na naslednjo turo, ki jo že komaj čakamo. Domov smo prišli v popoldanskih urah, varno in zadovoljno.
Več o našem zimskem druženju na Blegošu vam lahko povedo slike iz fotogalerije.
Lepo vabljeni na naše naslednje pohode.
Zapisal: Vili Jurgec