Zimski vzpon na Kredarico 2018 - 2515m

V naravo in planine hodimo pozimi in poleti, ampak v zimskem času, so gore še posebej vabljive in lepe. Zimski pohod v planine v lepem vremenu, kot smo ga imeli mi, je še poseben užitek, s katerim se letna tura težko primerja, tudi po naporu. Največji čar zimskih pohodov je tišina, ki je neprimerljiva s poletjem. Medtem, ko lahko poleti uživamo ob ptičjem petju in razkošnih barvah cvetja, nam zima ponuja tišino prečudovite beline, ki nas obdaja in človek osupne ob vseh teh naravnih skulpturah.

Na pot smo se podali v ranih jutranjih urah z svetilkami na glavah. Bili smo štirje člani našega PD Cirkulane, pridružila sta se nam člana prijateljskega PD Polzela in član PD Hajdina. Pred nami je bila neskončna belina poti proti Kredarici, izjemno čist zrak brez meglic, ki nam je omogočil čudovit razgled, a tik pred našim prihodom na Kredarico se je spustila megla ki je obdaja vse objekte, kakor tudi vrh Triglava .
Ob našem prihodu pa so izginile vse meglice, tako da je bilo naenkrat vse obsijano z toplimi sončnimi žarki.
Moram omeniti, da pa res ni bilo vse tako enostavno kot smo predvidevali, saj so nas snežne razmera močno presenetile in ni bilo vse tako kot so kazale napovedi in posvet z vremenarji na Kredarici. V snegu smo se močno pogrezali, padali v sneg do mednožja včasih več pa spet manj in tako smo skoraj omagali, saj se nam je predviden čas pohoda podaljšal še za enkrat, tako da smo po desetih urah poti prišli do Kredarice z zadnjimi atomi energije, smo pa vztrajali. Ampak v bodoče na podobne snežne ture nikakor brez krpelj, skratka iz te ture smo se marsikaj naučili-hvala vsem udeležencem za vztrajnost.
Ko smo tako gazili proti Kredarici smo srečevali planince ki so se vračali v dolino, kateri so nas obvestili da sam vzpon na Triglav ni mogoč že nekaj dni. Po prihodu na Kredarico smo se to tudi sami prepričali,saj je nekaj manjših skupin alpinistov poskušalo z vzponom na Triglav a so se vedno po kratkem času neuspešno vračali nazaj na Kredarico, ker vzpon kljub izkušenosti in opremi ni bil mogoč.
Po počitku in okrepčilom z toplim obrokom v koči na Kredarici je padla odločitev da se vrnemo v dolino Krme in domov. Čakalo nas je nekaj ur hoje nazaj do kombija. Spust ni bil tako naporen kakor vzpon, tako smo v štirih urah in pol premagali pot do kombija a vseeno zadnji dve uri z lučkami kar nam ni pokvarilo razpoloženja in moči, saj smo za spust uporabljali druge mišice.
Bilo je neponovljivo saj smo se prej kot v štiriindvajsetih urah izmučeni varno vrnili domov. Lepo vas vabimo na naslednje naše pohode saj smo že večkrat dokazali da vedno odnehamo, če razmere tega ne dovoljujejo, varnost je prva, gora vedno počaka, pa drugič.

Nekaj slik iz pohoda

Zapisal: Vili Jurgec