Velika planina pozimi
Vodniki Planinskega društva imamo obveznosti do društva skozi vso leto, od priprave planov do organizacije ter vodenja pohodov. Ob vsem tem še razna izobraževanja, pisanja poročil za registracijo v PZS, licenčna izpopolnjevanja vsake tri leta. Vodniki PZS Planinskega društva Cirkulane opravili lansko leto licenčni seminar za kopne pohode na Boču. Vsebuje teoretični in praktični del, seznanitev z novostmi v planinski organizaciji kakor tudi z novostmi pri opremi.
V PD Cirkulane imamo tudi organizirane zimske pohode zato je potrebno osnovno znanje gibanja v snežnih razmerah v gorah. Za takšne pohode je potrebna drugačna osebna in tehnična oprema in sprotno obnavljanje znanje.
Udeležil sem se dvodnevnega licenčnega usposabljanja na Veliki planini, ki je tako vsaka tri leta. Pogoj za licenčna usposabljanje je, da si vodnik PZS za zimske razmere. Na teh seminarjih obnoviš znanje in spoznaš kakšna je nova tehnična oprema in novosti pri uporabi te opreme. Na Veliki planini smo imeli kar nekaj tem: orientacija v zimskih razmerah, prva pomoč, gibanje in tehnika vodenja, raba derez, raba cepina, pomoč zasutemu v plazu in podobno.
Velika planina je znana planšarska planota in je zelo obiskana skoraj celo leto. Obdana z lepimi pašniki, ličnimi enako grajenimi pastirskimi stani-planšarijami, ki nam v letnem času ponujajo dobrote. Enkratni so razgledi naokrog. V snežnih razmerah pa je vse drugače, čeravno ni dvatisočak pa so razmere iste kot v visokogorju. Tokratno izpopolnjevanje na Veliki planini je potekalo v ekstremnih razmerah tako, da smo lahko spoznali, kakšna je hoja v okrog poldrugi meter visokem snegu. Pogosto smo kar padli v pršič. V takšnih razmerah je gibanje zelo težko, vse skupaj pa še poslabša močan veter, megla in nizke temperature. Bilo je naporno, tako da res včasih pomisliš, če je to potrebno. Ampak, če hočeš kot vodnik na turi varno pripeljat udeležence do želenega cilja in domov je potrebno znanje in potrpežljivost, ki ga lahko pridobiš samo s takšnimi usposabljanji. Razmere na Veliki planini v tem letnem času si lahko ogledate v galeriji slik.
Lepo vabljeni na lepe zimske pohode, ki so pred nami in seveda na poznejše kopne ture.
Zapisal: Vili Jurgec
Za nami je prvi pohod v letu 2018
Morda nam »zeleni« novoletni prazniki res niso najbolj pogodu. Cirkulanski planinci smo našli rešitev, odpravili smo se malo višje in z eno nogo stopili v zimsko idilo. No v resnici nismo iskali rešitve, zgodila se je sama od sebe, saj smo tudi letos sezono pohodov začeli s tradicionalno novoletno turo na Donačko goro.
Čeprav bo potrebno čiščenju gojzarjev in oblačil tokrat nameniti nekaj več časa – spodaj razmočen, višje, zasneženo pomrznjen teren pač terja svoj davek – je za nami prijeten pohod.
Skozi vso pot, še posebej pa z vrha Donačke gore so se na ogled ponujale čudovite slike okoliških krajev, hribov in gora, kakršnih tudi tisti, ki se pogosteje podamo v hribe, ne doživimo velikokrat.
Zapisal: Ivo Zupanič
Galerija slik pohoda
Pohod na Strahinjčico
Srahinjčica se razprostira od zahoda proti vzhodu nad Krapino. Dvigne se strmo v višino kot ogromna, ostro nagnjena streha, kar daje kraju poseben izgled. Boki grebena su skoraj navpični, prekriti z gostim gozdom - z juga prevladuje hrast, s severa bukev z nizkim grmičevjem. Nima izrazitega vrha, najvišja kota-846 (Sušec) metrov se nahaja na severnem grebenu nekoliko metrov od debla velike bukve. Gledano v profilu glavnega grebena od zahoda proti vzhodu dviga se kar nekaj vrhov: Slon 445 m, Gorjak 678 m, Goleš 685 m, Sušec – 846 m in Sekolje 738 m.
Našo pot smo začeli na parkirišču v Podgori Krapinski. Izbrali smo najugodnejšo in atraktivno pot preko Jelenskih pečina do planinskega doma. Nadaljevali smo do Dedeka, ki služi tudi kot vzletišče jadralnim padalcem. Nadaljevali smo do najvišje točke - Sušeca. Po vrnitvi do doma, ki je v tem času zaprt, smo pomalicali se podali na razgledni stolp in se spustili proti izhodišču po drugi poti.
Tako smo obiskali še preostale že omenjene točke-kote po občasno dokaj zahtevni, z jesenskim listjem nasuti zdrsljivi poti, ki ni kaj dosti shojena. Vsekakor pa je dobro in na gosto markirana. Skratka pohvalimo se lahko, da smo praktično prehodili celotno Strahinjčico. Posebno atraktiven je pogled iz razgledišča Slon, ki upravičeno nosi tako ime. Ob pogledu na izstopajočo kamnito gmoto, ki štrli iz terena, ni potrebno uporabiti veliko domišljije, da uzreš silhueto slonove glave.
Skratka za nami je krasen pohod, kakršni ostanejo s spominu zaradi naravnih lepot, zahtevnosti terena in enkratne ekipe - sinergija zagnanosti, izkušenj in kolektivnega duha. In ker se nenazadnje tako spodobi, smo si še malce ogledali mestno središče Krapine, park pred Muzejem krapinskih neandertalcev, ki ga tokrat nismo obiskali in se okrepčali s pico v prijazni piceriji.
Zapisal: Ivo Zupanič
Nekaj slik s pohoda
Martinov pohod 2017
Jesen je eden tistih letnih časov, ko listje začne padati z dreves in ko veter nosi naokrog jesensko listje. Vsako leto nam ponudi čudovite barve in razglede. To je letni čas, ko kmetje hitijo s pospravljanjem poljščin, vinogradniki pa z obiranjem grozdja iz katerega stisnejo sladek mošt.
Ob Martinovem se nekako zaključujejo vsa jesenska dela in narava gre počasi k zimskemu počitku. Martinovo je v naših krajih priljubljen praznik, saj se tega dne mošt spremeni v vino, kar pa je tudi lepa priložnost in lep izgovor za praznovanje.
Kakor je že tradicija smo planinci na ta dan organizirali Martinov pohod.
Dan je bil prečudovit, zbrali smo se v lepem številu na že znani lokaciji pri šoli v Cirkulanah. Da je bilo druženje še lepše so se nam pridružili planinci PD Vransko. Skupaj se nas je zbralo okrog petdeset. Po krajšem prijetnem pozdravu smo malo pokramljali, nato pa se podali na pohod. Skozi Cirkulane smo prečkali cesto, ki vodi do mejnega prehoda Meje. Podali smo se preko travnika v lepo jesensko obarvan gozd. Pot nas je pripeljala v Gruškovec, od koder smo uživali ob čudovitem razgledu na Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Boč, Donačko na drugi strani pa Ravno goro, Ivanjščico ter Strahinjčico. Vse okrog nas je bilo obarvano z čudovitimi jesenskimi barvami v vinogradih in gozdovih, ki so kazali svojo lepoto v lepi sončni soboti. Pot smo nadaljevali po pri etapi Bračičeve planinske poti, ki vodi do kontrolne točke na Gruškovski hum. Na vmesnem postanku smo si privoščili slastne slanike, poskusili mošt, viljamovko ter limonovec. Uživali smo ob prijetnem druženju in v lepih razgledih ki so nas spremljali. Naenkrat smo bili na najvišji točki našega pohoda ki meri nekaj več kot 400 metro, kjer se nam je odprl pogled na prelepe Haloške griče, za njimi pa Destrnik, Ptuj, Kidričevo z okoliškimi kraji. Po nekaj narejenih fotografijah smo se spustili do nekdanje domačije Kelc, kjer sta nas pričakala Milan in Zinka. Ker je bil lep sončen dan, smo pohiteli s pripravo miz in klopi na prostem, čeprav je bila pripravljena topla kmečka soba. Priskrbljeno je bilo tudi za hrano, ki je bila zelo okusna. Dobro smo se okrepčali ter uživali ob poslušanju harmonikaša Nejca. Po narejeni dobri podlagi nas je Milan povabil skozi tunele na pokušnjo mladega vina. Čas je hitro minil morali smo nadaljevati pot proti Cirkulanam. Ob zaključku smo bili vsi zadovoljni z željo, da prijetno druženje ob Martinovem ponovimo tudi naslednje leto.
Po nekaj besedah ki smo jih izmenjali med sabo in prijatelji iz Vranskega, smo si zaželeli, da je tako tudi v prihodnje, da se pohoda udeležimo še v večjem številu, želimo tudi da se martinovanje v dvorani prične nekoliko prej, da bi se ga lahko udeležili tudi planinci iz oddaljenih krajev in si ogledali krst mošta, kot ga lahko doživijo samo v Halozah.
Zapisal: Vili Jurgec
Nekaj slik iz pohoda
Utrinek iz potepa po Pohorju
V soboto, 28.oktobra, smo se člani PD Cirkulane zbrali v Spodnjem Radvanju, tik ob Mariboru, na samem izhodišču slovenske planinske poti (prej slovenske transverzale). Pobudo zanjo je dal Ivan Šumljak, zato se imenuje Šumljakova pot do Mariborske koče. Temu izhodišču se reče tudi pri Pošteli. Naša prva postaja je bila vsem dobro znani hotel Bellevue, oziroma zgornja postaja vzpenjače.
Pot se dokaj položno, med koreninami in odpadlim listjem vije po gozdnih vlakah. Le-te so nas po eni uri hoda skozi severna vrata pripeljale do ostankov naselja in utrdbe Poštela, ki so nam jo zapustili stari Rimljani. Po kratkem ogledu smo nadaljevali. Hodili smo precej svobodno, po dva ali trije zatopljeni v pogovor. Tu pa tam je kdo opozoril na kakšno zanimivost ob poti. Zaradi odpadlega listja smo proti severu za kratek čas skozi veje dreves že uživali v razgledu na Maribor. A pravega razgleda smo se naužili šele pred hotelom Bellevue (1042mnv), kjer smo imeli krajši počitek z malico. Razgovorili smo se tudi z drugimi pohodniki. Spočiti in okrepljeni smo nadaljevali do najvišje točke našega pohoda. Mimo cerkve Sv. Bolfenka in višje, do znanega mariborskega razglednika (1147 mnv). Ponujal nam je lep razgled tudi na Boč, Donačko, celotne Haloze, Dravsko polje in Slovenske gorice, Kozjak in dlje proti Avstriji. Na vzhodu je v meglicah odsevalo celo varaždinsko jezero. Razgled je bil dober, kljub temu, da je bilo vreme precej oblačno. Da se nam od višine ne bi preveč zvrtelo, smo se po slemenu mimo vojaškega radarja počasi spuščali do Mariborske koče. Ob poti smo srečevali naše tovariše planince iz Zagreba. Z njimi smo dobro razpoloženi izmenjali nekaj informacij o poteh, ter nekaj šal na račun zaliva in politikov. Mariborska koča (1080 mnv) nas je pričakala sijoča v sončnih žarkih. Bilo je toplo in prijetno, a čakala nas je še pot do Frama.
Po nekaj metrih po cesti od Mariborske koče, se je naša planinska pot odcepila desno proti Framu. Preko pašnika in skozi gozd in že smo prečkali cesto Areh – Bellevue, ter se spet potopili v gozd. Ven smo prišli na Petkovem sedlu (881 mnv), mimo gostilne Prepih in hotela Planika. Spet smo prečkali cesto Hoče – Areh. Naprej smo šli skozi dvorišče bolnišnice za pljučne bolezni in se spustili do Plahutnikovega vrha. Hkrati pa smo presekali mejo med hoškim in slivniškim Pohorjem. Po asfaltni cesti smo spet prispeli do gozda, kjer smo ob šelestenju listja in bučanju Framskega potoka prispeli do Frama. Tam nas je že čakal kombi.
Bila je lepa, nezahtevna tura, po dobro označeni planinski poti »totega« našega Pohorja. Pot pa so nam popestrile tudi številne znamenitosti naravne in kulturne dediščine. Domiselne skulpture lesenega zajca, roke, bradatih mož, številne kapele, pohorski skrilavec in prizori s kravami na paši. Bilo je lepo in prijetno druženje.
Zapisal Božidar Horvat