Zimski pohod na Grintovec – 2558 m

Kot je bilo po programu, smo se planinci PD Cirkulane v soboto, 23. 2. 2019, v ranih jutranjih urah podali na pot iz Cirkulan do Kamniške Bistrice. Do Kamniške Bistrice zato, ker je bil letos spet naš izbranec sam prvak Grintovec (2558 m). To je lep, piramidast vrh, dobro viden iz Ljubljanske kotline. Tako v kopnem kot v snegu velja za enega najbolj obiskanih planinskih ciljev. Najlažji pristop na vrh vodi z južne strani iz Kamniške Bistrice čez Kokrsko sedlo in poteka v smeri kopne poti. V snegu je vzpon "kondicijsko" zelo naporen, saj je višinska razlika od Doma v Kamniški Bistrici do vrha 1958 m.
Ne glede na zahtevnost se nas je na ta vzpon podalo pet planincev, in sicer štirje člani našega društva in članica sosednjega PD Naveza iz Vidma pri Ptuju. Po cesti, ki je bila prevozna, smo se pripeljali do spodnje postaje tovorne žičnice in s tem prihranili ali pridobili 300 višinskih metrov. Tu smo zavili levo navzgor skozi bukov gozd. Pot nas je peljala naprej po poti, kjer smo se skoraj naravnost vzpenjali proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu, kjer vodi tudi pot v letnih razmerah, vendar s to razliko, da poleti pot vijuga proti vrhu. Kljub vetrovnemu vremenu je bilo vzdušje zelo dobro, tako da smo v dobrih treh urah in pol premagali pot do Cojzove koče.
Namen je bil, da se po tej poti vsi skupaj tudi vračamo nazaj v dolino, a usoda je bila tokrat drugačna. Sledil je počitek in čas za okrepitev v zimski sobi Cojzove koče. Po krajšem počitku je bil čas za nadaljevanje vzpona na vrh Grintovca. Padla je odločitev, da se dva člana naše odprave zaradi močnega vetra vračata nazaj v Kamniško Bistrico in nas tam počakata, ostali trije pa smo se podali na vzpon proti vrhu. Močno je pihalo že pri Cojzovi koči, a ko smo se vzpenjali proti vrhu so bili občasno močnejši sunki vetra. Dobro smo napredovali in dokaj hitro premagovali trenutne razmere. Za nami so se vzpenjali posamezniki in manjše skupine planincev. Vzpenjala se je tudi večja skupina planincev iz sosednje Hrvaške, in sicer iz PDS Velebit.
Bližali smo se vrhu, a sunki vetra so bili vedno močnejši. Bili smo že na višini približno 2360 - 2400 m.n.v., ko smo se odločili, da odnehamo zaradi vedno močnejših sunkov vetra. Sledil je spust proti Cojzovi koči. Po nekaj metrih spusta je prišlo do neljubega dogodka. Sunki vetra so bili zelo močni, tako da me je sunek prevrnil in prišlo je do zdrsa. Začel sem drseti proti prepadu, na kar sem se z nekaj sreče in znanjem, ki sem ga pridobil v vseh teh letih hoje v gore, zaustavil s cepinom. Kljub dobri opremi in dobri kondiciji, je prišlo do poškodbe glave, ramena in kolena.
Oskrbeli so me člani PDS Velebit in me s spremstvom v navezi varno pospremili do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Tam so me prevzeli člani GRZS iz Kranja, me oskrbeli, pomirili bolečine z zdravili ter me pripravili za transport s helikopterjem. V spremstvu GRZS sem nadaljeval pot do mesta, kjer bi naj helikopter spustil vrv z reševalcem, a kljub trem poskusom, zaradi sunkov vetra, ni bil uspešen. Po posvetu z zdravnico s helikopterja so mi reševalci vbrizgali pomirjevala proti bolečinam in pot smo nadaljevali v spremstvu desetih gorskih reševalcev v dolino, kjer je že čakalo reševalno vozilo.
Prepeljali so me v Klinični center, kjer so me oskrbeli, tako da smo okrog enajste ure zvečer zapustili UKC Ljubljana in predan sem bil v domačo oskrbo. Moram tudi omeniti, da se je vse skupaj zelo dobro končalo, posledice bi lahko bile veliko hujše. Člani GRS so mi zaželeli »Vse najboljše za rojstni dan«.
Vsem se lepo zahvaljujem za nudeno pomoč. Hvala tudi helikopterski enoti Slovenske vojske, ki so poskušali z reševanjem kljub slabim in vetrovnim vremenskim razmeram.
Lepa hvala tudi mojim planincem za moralno podporo, še posebej se zahvaljujem Aljažu za pomoč ter prenos opreme iz Grintovca.

Se vidimo na naslednji turi.

Zapisal: Vili Jurgec

Nekaj slik iz pohoda

Na Boč po nenadelani poti

Februarski pohod na Boč je bil planiran, kot zimski pohod, pa nas letošnja zima noče in noče obdariti s snegom. Kdo ve, mogoče pa nas še bo. Kljub vsemu smo si pohod popestrili in se odločili za nenadelano pot proti vrhu iz Zgornjih Poljčan.

Ob vzpenjanju proti vrhu po tej poti smo spoznali še en 'obraz Boča', ki se nam je tokrat pokazal v svoji zahtevnejši podobi kot smo je bilo vajeni do sedaj. Res je, da na poti zaradi shojenosti in jasne vidljivosti ni grozilo, da bi zašli pa je vseeno drugače kot, ko hodiš po markiranih poteh, za katere velikokrat ne vemo biti dovolj hvaležni markacistom.


Utrinek iz pohoda na Boč, februar 2019.

Ob opazovanju narave na tej poti tudi razumeš zakaj je uvrščen Boč med enega izmed zadnjih vrhov v Karavankah, preden te preidejo v Panonsko nižino. Rastje je precej drugačno in vidi se da v tem predelu narava ne skopari z vetrovi. Na Vilijevih fotografijah v galeriji slik je delček tega ujet - ampak, to je potrebno doživeti. Tako smo danes ugotavljali ali so naša oblačila sposobna kljubovati vetru, ki nam ni prizanašal, ali ne.

Vsekakor je za nami še en lep pohod, v katerem smo spoznali nov pristop na Boč, kljub stalnemu vzponu do antenskega stolpa, kjer se pot nekoliko spusti in nas je pripeljala do razglednega stolpa. Omenjeni močan veter pa je zaslužen za pregon meglic tako, da je bil pogled iz razglednega stolpa na vse strani naravnost čudovit.

Sestop proti planinskemu domu na Boču, je zahteval, zaradi skritih ledenih zaplat pod drevesnimi listi, dodatno previdnost. Klepet ob čaju v prijetnem zavetju doma je hitro minil in sledila je še pot proti parkirišču. Na poti smo skovali nekaj načrtov za v prihodnje ampak to je že druga zgodba o kateri vas bomo radi obvestili in povabili k sodelovanju.

Vabimo vas, da spremljate razpise na naša pohodniška druženja preko spletne strani in se nam pridružite.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Deseti pohod na Donačko goro, 5. januarja 2019

Našemu pohodu na Donačko goro (884 mnv) bi lahko dodali več pridevnikov: prvi, novoletni, tradicionalni… Letos pa bi mu lahko dodali še jubilejni. Gor smo namreč to leto šli že desetič. Zgodba pa se je začela tako.

Pisalo se je leto 2009. In bili so štirje srčni možje. Levičnik Franc, Hameršak Franc, Zupanič Ivo in moja malenkost. Dve leti po ustanovitvi našega planinskega društva, je padla pobuda, da drugega januarja osvojimo Donačko goro. In res. Spomnim se, da je bila kar debela snežna odeja, ki se je nismo ustrašili. Po čaju v žetalski gostilni, smo se zapeljali do vznožja na vzhodni strani Donačke gore. Od tam pa naprej pa po gozdni poti do kratke plezalne poti, tik pred vzhodnim delom vrha Donačke gore. Do zahodnega vrha, kjer je postavljen visok kamniti križ, pa še kakih dvajset minut hoje tik pod slemenom. Po obveznem slikanju smo se spustili v zavetje Rudijevega doma, potem pa spet nazaj do izhodišča po gozdni poti.

Prvi pohod, leta 2009.

Drugače pa na vrhu lep razgled proti zahodu na Boč in Kamniško-savinjske Alpe. Kot zanimivost pa to, da Donačka gora geomorfološko spada pod Karavanke. Pot na Donačko goro so uredili že pred več kot 150 leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi rezervat bukovega pragozda. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenjski triglav, imamo mi z Donačko goro svoj štajerski Triglav (vrh dejansko z malo domišljije zgleda, kot da ima tri vrhove).
 "Pobudniki pohoda" na desetem pohodu. Manjka Franc Levičnik, ki se desetega pohoda ni mogel udeležiti.

Letos smo torej ta pohod opravili že desetič po isti poti. Vesel sem, da je se je ta pohod »prijel« in postal stalnica.

Slika, na kateri smo vsi udeleženci letošnjega pohoda.

Lahko bi rekli pač Donačka gora nič posebnega. Ampak priložnost, da si stisnemo roke in voščimo srečno Novo leto, da se pogovorimo ob relativno nezahtevni poti, druženje in tudi priložnost, da po praznikih pretegnemo noge, izgubimo kakšen gram, se nadihamo svežega zraka in še koga povabimo zraven. Če bodo za 90 let naši zanamci praznovali 100 letnico pohodov na Donačko goro ne vemo. Vemo pa, da smo bili zraven.

Zapisal: Božidar Horvat

Nekaj slik s pohoda

Pot med krošnje

V soboto, 12.10.2019, smo izpeljali jesenski planinski izlet na Roglo mladih planincev in čebelarjev. Natančneje na tamkajšnjo novo pridobitev imenovano Sprehod med krošnjami, si ogledali improvizirano pohorsko vasico in jo mahnili po gozdnem kolovozu na Pesek.

Čudovita jesenska narava se je kopala v sončnih žarkih in nam naslikala čarobne jesenske podobe. Z dobro razpoloženimi osemindvajsetimi otroki smo uživali tudi njihovi spremljevalci. Posebej pohvalno je, da se nam je pridružilo veliko novih članov in da so se tudi vsi prijavljeni izleta udeležili.

Zakaj ni mentorice Maje na sliki? Ja zato ker je bila fotografinja.

Pot med krošnjami leži v osrčju mogočnih pohorskih gozdov, na vrhu Rogle, na nadmorski višini 1517 metrov.

Pot nam pokaže edinstvenost pohorske narave in v nas vzbudi občutek za njeno varovanje. Skupaj smo spoznali drevesa krajevnih gozdov vse od korenin do vrhov krošenj in srečali s številnimi živalmi in rastlinami, ki jih lahko najdemo le na Pohorju.

Po nakupu kart smo se podali dogodivščini nasproti. Najprej nas je pozdravila veverica, nato pa poučne točke z slikovnimi, materialnimi in pisnimi pojasnili. Na posameznih odcepih pa je bilo poskrbljeno še za adrenalinske navdušence.

Tako nas je kilometer dolga pot popeljala skozi raznolik gozd, v katerem smo naleteli na mnoga presenečenja in nove reči, ki so nas poučile o naravnih procesih v gozdu. Pa tudi o tem, kako jih zaščititi in o zanimivih dejstvih, ki nam bodo pomagala razumeti, kaj gozd in njegovi prebivalci potrebujejo za življenje.

Seveda pa je sprehajališče oziroma krožno speljan 37 m visok stolp, s premerom 22 m, tudi kot tehnična stvaritev vredna ogleda, saj je konstruiran iz jeklenih in lesenih sestavov na nevsiljiv način.

Po poučnem sprehodu med krošnjami smo pomalicali, kupili tudi kak spominek in se podali peš do smučarske proge in uživali v improvizirani pohorski vasici. Zagotovo pa je bil najbolj obiskan zipline.

Nato smo prehodili, kot se za planinski pohod spodobi, še nekaj kilometrov poti proti Pesku, si v Domu na Pesku žigosali dnevnike in sledila je vožnja proti domu.

Mentorja Maja in Ivo se zahvaljujeva matičnemu planinskemu društvu Cirkulane poravnavo stroškov prevoza, Viliju za organizacijo prevoza in še za pomoč pri vodenju. Hvala tudi kolegici Sonji in mentorju čebelarskega krožka Ediju.

Nekaj utrinkov iz poti lahko vidite v galeriji slik. Za večino fotografij je poskrbel Vili, nekaj sva jih dodala mentorja.

Zapisal: Ivo Zupanič

Dvodnevni tabor mladih planincev 2019

V petek, 17.5.2019, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevni planinski tabor na Boč. Odhod minibusa izpred šole je bil ob 8.20 uri. Drugi dan v soboto, smo se vrnili v popoldanskih urah.

Minibus nas je odložil v Zgornjih Poljčanah, kjer smo začeli pohod. Po planinski poti čez Babo smo prispeli do planinskega doma čez dobro uro. Odložili smo odvečno opremo, si spočili, pomalicali, si nadeli potrebno opremo in se podali na vrh Boča. Na poti na vrh smo si obiskali še jamo Balunjačo, pogumno prešli zahtevnejši del poti varovan z jeklenicami in si ogledali ferato. Po osvojitvi vrha, smo se povzpeli na razgledni stolp in se po drugi poti vrnili v planinski dom.

Po sprostitvi in drugim aktivnostim za nadomestitev izgubljene energije smo se podali na krajši pohod po brezpotju na Dreveniško goro ali povedano natančneje na razgledno točko s čudovito klopco, na kateri sicer ni bilo prostora za vse, smo se pa zato zbrali okoli nje vsi.

Na razgledni točki Drevniške gore. Foto: Ivo Zupanič

Po večerji pa organizirali še kviz, kjer smo se pomerili v znanju gorništva in tudi drugih znanj. Vsi smo zmagali in me drugim ugotovili da so naši spremljevalci letos stari (skupaj, da ne bo pomote) 200 let in da tehtajo kar 330 kg (tudi skupaj). Sledil je nočni pohod s svetilkami. Čeprav jih od soju polne lune morda ne bi potrebovali.

Drugi dan smo si po poznem zajtrku zapolnili s športno rekreativnimi dejavnostmi in osnovami samovarovanja v gorah. Spoznali smo osebno varovalno opremo planinca in njen namen. Posebej smo poudarili smiselnost uporabe zaščitne čelade. Preskusili smo se v vrvni tehniki, se naučili pravilne rabe varovalne opreme saj smo na horizontalni in vertikalni vrvni ograji preskusili delovanje enodelnega varnostnega pasu, samovarovalnega kompleta in funkcijo drsnih vozlov.

Sledil je še sestop v dolino in obisk picerije, med vožnjo domov, kjer smo si nadoknadili izgubljene kalorije.

Vreme je bilo lepo, oskrba in pogoji bivanja v Planinskem domu na Boču zelo dobri in nam gotovo ni žal, da smo preživeli dva nepozabna dneva v objemu neokrnjene narave.

Hvala za poravnavo stroškov prevoza PD Cirkulane, šoli in vsem, ki so tako ali drugače prispevali k izvedbi našega že tradicionalnega dvodnevnega tabora. Za mlade planince smo poskrbeli vodnika PZS Ivo Zupanič in Vili Jurgec, Aljaž Zidanšek ter mentorica Sergeja Perkovič.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik

Pomladanski pohod k sv. Ani na Velikem Vrhu

»Kdaj pa bo kakšen planinski pohod?« je bilo pogosto vprašanje mladih planincev, kakor hitro se je izkazalo, da je pomlad pred vrati. Pa smo jim mentorji pojasnili, da bomo gostili srečanje planinskih skupin MDO Podravja in da se bomo družili z vrstniki iz drugih šol ter se preskusili v zabavnih-športnih igrah in drugih spretnostnih veščinah.

Potem pa je med vsemi, ki smo se angažirali v priprave srečanja »treščilo kot gorjača«, ni prijav – odpade. Ampak mi se ne damo, bomo pa šli sami! In ker je srečanje, hm,… se bomo pa srečali in družili s svojimi povabljenci. Pa smo jih povabili, starše in druge mlajše in starejše sorodnike. Tako se nas je nabralo štirideset, pisana druščina mladih planincev, mentorjev, staršev, starih staršev, bratcev, sestric…, ki smo jo mahnili od obrata ADK v Dolanah na Veliki Vrh k cerkvici sv. Ane.

Na poti smo zapeli ´Vse najboljše za te…´ ustanovnemu članu našega društva Francu, ki je ravno na ta dan vskočil v osmo desetletje.

Pri sv. Ani smo se najprej odpočili, nadomestili energijo s sendvičem iz nahrbtnika. Ni boljšega sendviča, kot je ta. Nato smo se razdelili v štiri skupine, tri tekmovalne in ena največja - navijaška. Mentorica Maja je s svojo ekipo pripravila in izvedla zabavne športne igre. Veliko veselja, tekmovalne vneme, smeha in navdušenega spodbujanja je bilo.

Nekako proti koncu iger se nam je pridružil predsednik društva, ki je pripeljal malico za vse nas ob zaključku iger. Sveže skuhana hrenovka in žemljica je resnično teknila.

Čas v prelepi, prebujajoči se naravi je kar bežal. Malo smo se še družili, naredili skupinsko fotografijo, skrbno pospravili in počistili za seboj in se odpravili nazaj na izhodišče.

Hvala župniji sv. Barbare, da nam je omogočila uporabo prostora in sanitarij. Hvala matičnemu planinskemu društvu za malico in hvala vsem vam, ki ste pomagali pri organizaciji in izvedbi »srečanja.« Verjamem, da bo vsem udeležencem ostalo v lepem spominu.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik