Dvodnevni tabor mladih planincev 2026

V petek, 9. 10. 2026, smo se s planinskim krožkom podali na dvodnevni planinski tabor na Golte. Odhod avtobusa izpred šole v Cirkulanah je bil ob 8.00. Drugi dan, v soboto, 10. 10. 2026, smo se bomo vrnili v popoldanskih urah.

Avtobus nas je zapeljal do Mozirja, kjer smo naredili krajši postanek nato pa smo z vožnjo nadaljevali na Golte do parkirišča pri, žal zapuščenem, Alpskem vrtu na Golteh. Pohiteli smo do Mozirske koče, kjer nas je sprejela prijazna namestnica oskrbnice in nam razkazala planinsko postojanko in nas seznanila z domskim redom. V Mozirski koči smo imeli rezervirano nastanitev, večerjo, prenočitev, zajtrk ter kosilo naslednji dan. Pa so nas prijetno presenetili in nas brezplačno pogostili s toplim obrokom ob prihodu, ki se je v meglenem in rahlo deževnem vremenu še kako prilegel.

In ravno omenjeno vreme nam je nekoliko spremenilo vrstni red planiranih aktivnosti. Najprej smo v prostorih koče prikazali mladim planincem varovalno opremo, in ne samo to, opremo smo seveda tudi preskusili na improvizirani vrvni ograji. Spoznali so vponko, varnostni pas, čelado, samovarovalni komplet, vodniške vrvice, trakove… Mladi planinci so se preskusili v vezanju vozlov, preklapljanju in varovanju na vrvni ograji in se predvsem zabavali.

Kljub izredno prijetnemu ambientu planinske postojanke smo radovedno pogledovali skozi okna in spremljali vreme. Ugotovili smo, da bo planirani pohod na Boskovec potrebno preložiti na naslednji dan. Se je pa vreme toliko umirilo, da smo lahko opravili krajši krožni pohod do pastirskega stana in si nazaj grede ogledali ledenico ter se poučili čemu je služila nekoč.

Po vrnitvi v kočo malo prostih aktivnosti in nato tradicionalni planinski kviz. Razveseljivo je, da mladi planinci vsako leto v kvizu pokažejo več znanja in da nikoli ne zmanjka tekmovalnega duha. Tokrat sta drugo mesto delili dve ekipi poleg zmagovalne, ki je bila boljša zgolj za eno samo doseženo točko.

Seveda pa je med posameznimi aktivnostmi bilo tudi dovolj časa za druženje v sobi s skupnimi ležišči, v prostoru za druženje in v jedilnici. Pa še nekaj je potrebno na tem mestu povedati. Mladi planinci niso imeli s seboj telefonov in podobnih komunikacijskih naprav… in prav nič jih niso pogrešali.

Sledila je okusna večerja, ki je še kako teknila. Po večerji pa nadaljevanje aktivnosti. Sledil je težko pričakovani nočni pohod z lučkami. Prav zanimiv ve biti sprehod v temi, opazovanje zvezdnega neba, ki je vlival upanje na izboljšanje vremena v naslednjem dnevu. Del sprehoda smo naredili z ugasnjenimi lučkami. Sledilo je fotografiranje, saj s spretno rabo lučk in fotoaparata lahko ustvarimo zanimive svetlobne efekte in prav posebne fotografije.

Potem pa vrnitev v kočo in umivanje ter spat! Ne ne, na naših planinskih taborih ni nikoli tako. Takrat se začnejo družabne igre, ki se jih mladi planinci v vseh teh letih niso naveličali. Ena takšnih je ples okoli stolov dokler se sliši »živa muzika«. In druga »krava številka…« No po vsem tem, pa je ura že res pozna in res sledi umivanje, pogovor o preživetem dnevu in nočni počitek.

Novo jutro, nov dan. Eni budni malo prej, drugi bi še malo poležali, ampak do zajtrka smo bili vsi pripravljeni in polni pričakovanj. Kljub malce hladnejšemu jutro pa se je že nakazoval jasen dan z meglo tam nekje daleč v dolini. Vedeli smo, da bomo lahko izpeljali želeni pohod na Boskovec, ki ga po okusnem zajtrku seveda tudi smo.

Primerno smo se oblekli, opremili, odložili odvečno iz nahrbtnikov in se pogumno podali na najvišjo točko planote Golte, ki je na nadmorski višini 1587 metrov. Na poti smo spoznavali planinske oznake, markacije, kamnite dedce, občudovali jesensko gozdno rastlinstvo, drevesne vrste in seveda upoštevali navodila vodnika in ostalih spremljevalcev. Vmes smo opravili razgledovanja, si s ptičje perspektive ogledali termoelektrarno Šoštanj, umetna jezera in prečudovito okolico Šaleške doline. Kaj kmalu smo prisopihali na vrh. Odločili smo se za krožno pot nazaj, ki je zaradi položnosti nekoliko daljša. Predvsem pri spustu je to pomembno, saj je pot bila zaradi dežja prejšnjega dneva mokra in na nekaterih mestih  spolzka. Prav prijetno utrujeni in vsi ponosni na svoj dosežek, smo se vrnili v našo Mozirsko kočo, kjer je iz kuhinje prav omamno dišalo.

Sledilo je okusno kosilo in pospravljanje opreme ter sob v naši postojanki. Čeprav srce vedno vleče tja, kjer je najlepše – domov, smo za trenutek vsi želeli, da bi še ostali. Vendar vsega lepega je enkrat konec. Tako smo se polni lepih vtisov podali na parkirišče in se vkrcali na naš prevoz ter se odpeljali proti domu.

Mentorja mladih planincev Maja in Ivo se zahvaljujeva predsedniku PD Cirkulane in vodniku Viliju za ves trud, ki ga je vložil, da je tabor tako lepo uspel kakor tudi spremljevalcema Alojzu in Aljažu.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda (foto: Aljaž Zidanšek, Maja Tašner in Ivo Zupanič)

Četrtošolka Leni je svoje vtise iz tabora zapisala tako:

Planinski tabor mladih planincev na Golteh

V petek, 9. 10. 2026 je bil za nas planince prav poseben dan. Zjutraj smo prišli v šolo in pričakal nas je avtobus. Naša planinska dogodivščina se je lahko začela. Ob 8.00 smo se odpeljali iz Cirkulan proti Goltem. Avtobus nas je odložil za malico na prvi postaji. Pot na Golte je bila dolga in končno smo prispeli. Ko smo vstopili v Mozirsko kočo, nas je pričal okusen topel obrok. Nato smo si ogledali sobo. Da bi bil naš dan še bolj zanimiv, sta nam gospod Vili in učitelj Ivo predstavila planinsko opremo.

Čez nekaj časa smo se odpravili na krajši pohod. Ko smo prišli nazaj v kočo, smo se lahko malo poigrali. Sledil je kviz planincev, v katerem smo morali pokazati svoje planinsko znanje. Zmagovalci so dobili manjšo nagrado. Potem je sledila okusna večerja in sladke palačinke. Nihče od nas ni vedel, da nas čakajo igre, ki so sledile zvečer. Igrali smo se "kravo brez lis" in "glasbene stole". Zatem smo se odpravili v sobo in se pripravili za spanje. Preden smo odšli spat, smo imeli še nočni pohod. Zaspali smo okrog desete ure. Zjutraj nas je pričakal lep sonček in zbudili smo se v prelepo jutro. Odšli smo do pritličja in si kupili spominke. Vsi planinci smo se odpravili na okusen zajtrk. Po zajtrku smo začeli pakirati svoje stvari. Sledil je čudovit pohod, ki nas je peljal mimo dreves. Videli smo tudi jezero, živo blato in posebne gobe. Hodili smo tri ure in si nato odpočili. Vzeli smo svoje stvari in se odpravili proti domu. Pot do doma je bila hitrejša, kot smo si mislili. Čez nekaj časa smo prispeli v Cirkulane. Za nas planince je bila to zelo zanimiva izkušnja. Hvala vsem vodnikom, ki ste poskrbeli za nepozaben tabor. Iz tega tabora smo se veliko naučili.
Leni Kumer, 4. a

Taborjenje mladih planincev 2025

Mladi planinci smo šolskega leto pričeli z dvodnevnim taborjenjem pri Sv. Ani.

Pričeli smo s pohodom od šole v Cirkulanah do ciljne lokacije, kjer smo si najprej malo odpočili, nato pa smo se lotili postavljanja šotorov. Najbolj všeč nam je bilo zabijanje klinov. Ko smo si uredili še ležišča, smo se lahko malo zleknili v šotore, da preverimo, kakšne vrste spanec nas čaka.

Nato smo postavili še kurišče za večerni taborni ogenj. Sledilo je streljanje z lokom, ki nas je tako pritegnilo, da smo izpeljali celo mini tekmovanje!

Po kosilu iz nahrbtnika je sledil popoldanski izlet v gozd, kjer smo nabrali suhe vejice, ki jih bomo potrebovali za ogenj. Ker smo bili že v gozdu, smo se lotili še izdelave velikega bivaka. Delo je bilo kar naporno, vendar smo se na koncu lahko (skoraj) vsi skrili v njegovo zavetje.

Utrinek iz sv. Ane. Foto: Marjetka Mlakar, september 2025.

Sonce je začelo padati proti obzorju, zato je bil že čas večerje, ki smo si jo spekli na žerjavici. Njami, kako je bilo okusno! Po večerji smo si za sladico spekli še penice.

Sledil je nočni pohod z lučkami po na novo urejenem križevem potu, pri čemer je marsikoga malo stisnilo pri srcu. Saj veste, tema je le tema!

Prijetno utrujeni smo se zbrali v notranjih prostorih in se pripravili na planinski kviz! Vprašanja so bila težka, najtežja, pa tudi čisto lahka. Na koncu so prav vse ekipe prejele majhno sladko presenečenje.

Ker nam še kar ni bilo do spanja, smo se še malo razgibali in se šli tradicionalno igro plesa okrog stolov, ki nas vedno nasmeji do konca!

Vseeno so se očke začele malo zapirati in zehajoč smo se odpravili v šotore, še prej pa smo seveda umili zobe. A kaj, ko je spanje v šotoru s prijatelji tako zabavno, pa spet nismo mogli zaspati! No, počasi smo se le umirili in se potopili v krepčilen spanec…

Prebudilo nas je sonce, ki je prilezlo nad haloške gričke in ugotovili smo, da smo se prav dobro naspali. Komaj smo dočakali zajtrk, ki smo ga pojedli zunaj, na prostem, ob jutranji pesmi ptičkov.
Po zajtrku smo se najprej lotili pospravljanja svojih stvari, nato pa smo spet prijeli loke in odstreljali še nekaj strelov. Vidno napredujemo in naše puščice letijo vedno bližje sredini tarče. Malo smo se še razgibali z odbojko, nogometom in hokejem na travi, nato pa smo se lotili pospravljanja šotorov. Počakati smo namreč morali, da se šotori do konca posušijo na toplem soncu. Kar nekaj truda nas je stalo, da so bili šotori pospravljeni v svojih vrečah!

Sledil je še zaključni pohod nazaj do šole v Cirkulanah, kjer nas je že čakalo kosilo. Učencem iz lokacije šole v Zavrču smo še razkazali nov prizidek telovadnice in jim dovolili, da so malo preizkusili plezalno steno.

Tako smo zaključili naše taborjenje z obljubo, da se hitro spet srečamo na planinskem pohodu.

Hvala predsedniku PD Cirkulane za obisk in sladko presenečenje in načelniku MO Aljažu Zidanšku za pomoč pri izvedbi tabora.

Mentorji planinskega krožka:
Ivo Zupanič,
Maja Tašner,
Marjetka Mlakar

Nekaj slik iz taborjenja. Foto: Maja Tašner, Marjetka Mlakar, Aljaž Zidanšek in Ivo Zupanič.

Dva dni poti, razgledov in prijetnega druženja

Člani Planinskega društva Cirkulane smo tudi letos dokazali, da je planinarjenje veliko več kot le hoja po poteh. Je druženje, raziskovanje novih krajev, premagovanje vzponov in predvsem ustvarjanje spominov, ki ostanejo še dolgo po tem, ko se vrnemo domov.

V soboto, 12. septembra 2026, smo se zbrali pri Osnovni šoli v Cirkulanah in se podali na pohod proti Snežniku. Jutranji zbor je že napovedoval prijeten dan, saj se je med pohodniki čutila dobra volja in pričakovanje. Korak za korakom smo puščali vsakdanje skrbi za seboj in se prepustili naravi, ki nas je spremljala na poti. V prijetnem tempu smo premagovali vzpon, se ustavljali za kratek počitek, poklepetali in seveda poskrbeli tudi za kakšen nasmejan fotografski spomin.

Ko človek stopa po planinskih poteh, se hitro zave, kako lepo je za nekaj časa odložiti vsakodnevni vrvež. Namesto telefonov, obveznosti in naglice so našo pozornost prevzeli gozd, svež zrak, razgledi in dobra družba. Naš cilj je bil Snežnik, a prav tako pomembna kot sam vrh je bila pot, ki smo jo prehodili skupaj.

Po uspešno opravljenem prvem dnevu smo si privoščili večer počitka in druženja v Portorožu, kjer smo prenočili v Hostlu Evropa. Toda naš planinski vikend se s tem še zdaleč ni končal.

V nedeljo, 13. septembra, smo obuli planinske čevlje in se odpravili na nov pohod. Iz Portoroža nas je pot popeljala proti Trstu, kjer nas je čakala Napoleonova krožna pot. Lepo urejena in razgibana pot nas je vodila skozi zanimivo kraško pokrajino ter nam ponudila številne čudovite razglede na okolico.

Vsak korak je prinesel nov pogled in novo priložnost za občudovanje narave. Med hojo ni manjkalo pogovorov, dobre volje in prijetnega druženja. Nekateri so občudovali razglede, drugi iskali najboljši trenutek za fotografijo, vsi skupaj pa smo uživali v občutku, da smo še en dan preživeli nekoliko drugače – stran od vsakodnevnih obveznosti in obdani z naravo.

Po prehojeni krožni poti smo se zadovoljni vrnili do kombijev. Utrujenost v nogah je bila prijetna, saj je pomenila, da smo za seboj pustili še eno lepo planinsko doživetje. Pozno popoldne smo se odpravili proti domu, med nami pa so že tekli pogovori o prehojenih poteh, razgledih, dogodivščinah in seveda o tem, kam nas bo društvena pot popeljala prihodnjič.

Za nami je tako ostal čudovit planinski vikend, poln narave, gibanja, dobre volje in prijateljstva. Snežnik in Napoleonova pot sta nam ponudila vsak svojo zgodbo, skupaj pa sta ustvarila čudovit dvodnevni izlet, ki se ga bomo z veseljem spominjali.

Najlepše pri takšnih pohodih pa je prav to, da na koncu ne štejejo samo prehojeni kilometri in osvojeni vrhovi. Ostanejo ljudje, s katerimi smo hodili, pogovori ob poti, skupni smeh, čudoviti razgledi in spomini, zaradi katerih se vedno znova radi odpravimo na pot.

In prav zato velja: naj bo korak še tako dolg, je pot vedno lepša, če jo prehodimo skupaj!

Člani planinskega društvu Cirkulane želimo še veliko varnih korakov, novih poti in nepozabnih doživetij.

Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Dvodnevni pohod na Triglav – 1. in 2. avgust 2026

Korak za korakom proti vrhu slovenskih gora

Triglav. Ime, ki pri vsakem Slovencu vzbudi poseben občutek. Je simbol slovenskih gora, ponosa, vztrajnosti in želje po doseganju najvišjih ciljev. Za člane Planinskega društva Cirkulane je bil 1. in 2. avgust 2026 prav takšen – čas, ko smo za dva dni pustili vsakdanje skrbi za seboj in se podali novim gorskim doživetjem naproti.

Na pohod se nas je odpravilo 19, med nami pa so bili tudi naši trije mlajši člani – Aljaž, Petra in Ivana. Njihova prisotnost je bila za vse nas nekaj posebnega. S svojo vedrino, energijo in pogumom so dokazali, da ljubezen do gora nima starostnih meja in da se tudi najmlajši lahko z vztrajnostjo povzpnejo zelo visoko – dobesedno in v prenesenem pomenu.

Jutro, ko se začne pustolovščina

Zgodnje jutro je bilo še mirno, ko smo se zbrali in pripravili na pot. Nahrbtniki so bili pripravljeni, čevlji zavezani, preverjena je bila še zadnja oprema. V zraku je bilo čutiti pričakovanje. Pred nami je bila pot, za katero smo vedeli, da ne bo lahka, vendar nas je prav to še bolj vleklo naprej.

Ko smo naredili prve korake, se je počasi začela tisti občutek, ki ga poznajo vsi ljubitelji gora – človek se umiri, misli postanejo jasnejše, pogled se ustavi na drevesih, skalah in nebu. Začeli smo hoditi v skupini, v svojem ritmu, s pogovorom, smehom in občasnimi spodbudami.

Sprva je bila pot prijazna, a z vsakim metrom višje je postajala bolj zahtevna. Nahrbtniki so postajali težji, noge so počasi čutile dolžino poti, vendar nihče ni razmišljal o tem, da bi obupal. Vedeli smo, zakaj hodimo in kam smo namenjeni.

Ko narava pokaže svojo veličino

Z višino so se spreminjali tudi razgledi. Gozdovi so počasi ostajali za nami, pred nami pa se je odpirala mogočna gorska pokrajina. Pogled na okoliške vrhove je bil nagrada za vsak prehojen meter.

Včasih smo se ustavili samo zato, da smo zajeli sapo in pogledali okoli sebe. Takšni trenutki v gorah imajo posebno vrednost. Človek za nekaj minut pozabi na uro, telefon in vsakdanje obveznosti. Ostanejo samo gore, tišina, sopotniki in občutek, da si del nečesa velikega.

Tudi naši trije mlajši člani so vztrajali. Aljaž, Petra in Ivana so brez večjih težav sledili skupini in s svojo zagnanostjo marsikomu polepšali pot. Ko je bilo težje, je pomagala dobra beseda, nasmeh ali preprost stavek: »Še malo, pa bomo tam.«

In res – korak za korakom smo se približevali cilju.

V gorah štejejo ljudje

Na takšnem pohodu se hitro pokaže, kaj pomeni biti del skupine. Gora ne zanima, kdo je močnejši, kdo je hitrejši ali kdo ima več izkušenj. Pomembno je, da si znamo pomagati, da počakamo drug na drugega in da nihče ne ostane sam.

Naš pohod je bil prav zaradi tega nekaj posebnega. Med nami se je ves čas čutila povezanost. Ni šlo samo za to, da dosežemo Triglav, ampak da do vrha pridemo skupaj.

Vsakdo je prispeval svoj del. Nekdo je spodbudil utrujenega pohodnika, drugi je ponudil pijačo, tretji je s šalo poskrbel za dobro voljo. Takšni drobni trenutki se morda zdijo nepomembni, vendar prav iz njih nastanejo najlepši spomini.

Proti vrhu

Ko se je pred nami začel kazati zadnji, zahtevnejši del poti, je bilo v nogah že precej kilometrov. Vzpon ni bil več samo prijeten sprehod, ampak pravi preizkus vztrajnosti. Vendar se je z vsakim korakom bližal cilj.

Takrat človek ne razmišlja več o tem, koliko je že prehodil, ampak samo še o naslednjem koraku.

Še en korak.

In še en.

In potem pogled, ki pove vse.

Ko smo dosegli vrh, je bilo poplačano vse – zgodnje vstajanje, pot, napor, utrujenost in tisti trenutki, ko je bilo najtežje. Občutek, ko stojiš na najvišji točki Slovenije, je težko opisati z besedami.

Pred nami se je odprl veličasten pogled na gorski svet. Za trenutek je čas obstal. Vsi smo bili tam zaradi istega cilja in v tistem trenutku je bilo jasno, da je bil vsak korak vreden truda.

Posebej lep je bil pogled na Aljaža, Petro in Ivano, ki so s ponosom stali na vrhu. Za naše mlajše člane je bil to velik dosežek in lep dokaz, kaj vse je mogoče doseči z voljo, vztrajnostjo in malo poguma.

Najlepše se je vračati z lepimi spomini

Po doseženem vrhu je prišlo olajšanje, a tudi prijetna utrujenost. Vedeli smo, da nas čaka še pot nazaj, vendar je bila hoja drugačna. V sebi smo nosili zadovoljstvo.

Pogovori so bili bolj sproščeni, obrazi nasmejani, v nahrbtnikih pa se je poleg opreme znašel tudi kup novih spominov.

Ko se človek odpravi v gore, se ne vrne nikoli povsem enak. Morda nekoliko bolj utrujen, vendar tudi bolj miren, zadovoljen in hvaležen. Hvaležen za naravo, za družbo in za to, da lahko skupaj doživimo nekaj, kar ostane v spominu še dolgo po tem, ko se vrnemo domov.

Triglav nas je povezal

Dvodnevni pohod na Triglav je bil veliko več kot samo vzpon na najvišji slovenski vrh. Bil je preizkus vztrajnosti, lep izlet, druženje in predvsem skupna zgodba 19 pohodnikov, ki smo jo napisali vsak s svojim korakom.

Takšni dnevi nas spomnijo, zakaj imamo radi gore. Zaradi razgledov, zaradi občutka svobode, zaradi tišine in zaradi tistega posebnega zadovoljstva, ko dosežeš cilj. Še bolj pomembno pa je, da vse to lahko doživimo skupaj.

Na koncu ostane predvsem občutek ponosa. Ponosni smo lahko na vseh 19 udeležencev, še posebej pa na naše tri mlajše člane, Aljaža, Petro in Ivano, ki so pogumno stopali ob boku izkušenejših pohodnikov.

Triglav je ostal tam, kjer je bil – mogočen, tih in veličasten. Mi pa smo domov odnesli nekaj, česar ne moremo spraviti v nahrbtnik: spomine na skupno pot, ponos ob doseženem cilju in željo po novih planinskih dogodivščinah.

Naj se naši koraki še dolgo srečujejo na planinskih poteh in naj nam gore vedno znova ponudijo razlog, da se podamo na pot.

Čestitke vsem 19 udeležencem za uspešno opravljen pohod, še posebej pa Aljažu, Petri in Ivani za njihov pogum, vztrajnost in odličen zgled mlajšim članom našega društva.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod na Mangart – 25. julij 2026

V soboto, 25. julija 2026, smo se odpravili na enega najlepših in najbolj veličastnih slovenskih vrhov – Mangart. Pohoda se je udeležilo 18 planincev, med njimi tudi trije mladi pohodniki, Aljaž, Lija in Leo, ki so s svojo vedrino, energijo in vztrajnostjo lepo popestrili našo skupino.

Pot proti Mangartu je bila poseben planinski doživetje. Čudovita narava, mogočne gore in pogled na okoliške vrhove so nas spremljali skozi ves pohod. Kljub zahtevnejšim odsekom smo pot premagovali složno in drug drugega spodbujali, ko je postajalo naporno. Prav v takšnih trenutkih se pokaže prava moč planinske družbe – s skupnimi močmi je vsak korak lažji.

Ob prihodu v bližino vrha nas je pričakala čudovita gorska kulisa. Pogled na skalnate vrhove, doline in okoliško pokrajino je bil nagrada za ves trud. Na vrhu smo si vzeli čas za počitek, fotografiranje in zaslužen prigrizek ter se veselili skupnega uspeha.

Posebej nas je razveselilo, da so se pohoda pogumno udeležili tudi Aljaž, Lija in Leo. Mladi planinci so dokazali, da z voljo, vztrajnostjo in dobro voljo lahko premagamo tudi zahtevnejše poti. Njihova prisotnost je bila lep opomnik, da se ljubezen do gora prenaša iz roda v rod.

Po prijetnem postanku smo se odpravili nazaj proti izhodišču. Utrujeni, a zadovoljni smo zaključili čudovit dan v objemu gora. S seboj smo odnesli nove spomine, številne fotografije in predvsem občutek, da smo skupaj doživeli nekaj posebnega.

Pohod na Mangart 25. julija 2026 bo tako ostal v lepem spominu vseh 18 udeležencev. Zahvala gre vsem za dobro voljo, medsebojno pomoč in prijetno družbo, posebej pa našim trem mladim planincem, Aljažu, Liji in Leu, za njihovo vztrajnost in pogum.

Naj nam podobnih planinskih doživetij ne zmanjka in naj nas gore še naprej povezujejo!

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Planinski pohod na Zelenico

Planinci planinskega društva Cirkulane smo se v soboto, 27.6.2026, odpravili na Zelenico, znano zimskošportno središče nad Ljubeljem. Naprej do izvira Završnice in nato do sedla na Vrtači.

Iz Cirkulan smo se odpeljali proti mejnemu prehodu Ljubelj (1058 m). Pri spodnji postaji sedežnice se je pričela naša pot, ki nas je sprva vodila po široki servisni cesti ob smučišču, nato pa smo zavili na markirano planinsko pot v južnem pobočju. Položni vzpon nam je dovoljeval, da smo vseskozi med potjo pridno klepetali. Prečili smo več hudourniških grap in se kmalu vzpeli na gozdno pot in po njej nadaljevali do manjše ravnice – Zeleniškega sedla (1536 m), kjer stoji Dom na Zelenici. Med potjo smo imeli tudi nekaj postankov, da smo se okrepčali in odžejali.

Koča na Zelenici je bila polna pohodnikov. Tu smo se odpočili in okrepčali ter naredili plan za naprej. Razdelili smo se v dve skupini. Ena skupina se je podala proti sedlu na Vrtači, druga na izvir reke Završnice.

Utrinek iz pohoda na Zelenico.

Pričakalo nas je jasno nebo in prečudovit pogled na severno ostenje Begunjščice, južno pobočje grebena Na možeh, pred nami se je bohotila Vrtača. Bilo je zelo lepo.

Po opravljenih predvidenih poteh smo se spet združili pri domu na Zelenici, malo poklepetali in se počasi začeli vračati.

Ponosni na opravljeno pot smo previdno in počasi sestopili v dolino. S polnimi pljuči svežega gorskega zraka in s številnimi nepozabnimi vtisi smo se poslovili od Karavanškega pogorja in se odpravili proti domu.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Pohod in raziskovanje Krka

V petek, 29.5.2026, smo se v ranih jutranjih urah odpravili na naše tridnevno potepanje po Krku. Težko smo pričakovali ta dan in ko smo se končno srečali smo se prijateljsko pozdravili, si stisnili roke ter odpravili na pot.

Pot je bila polna prijaznih besed, prijateljskih pogovorov, načrtov za v prihodnje in smeha. Tako smo po nekaj urah vožnje prispeli na Krk v mesto Baška, kjer so nas sprejele prijazne gospe, ki so nam pokazale apartmaje v katere smo se namestili. Po namestitvi smo se lepo najedli in pripravili za naše prvo potepanje po Krku.

Otok Krk je bil izbran za prvi odsek hrvaške Camino poti, ki je bil uradno označen z rumenimi puščicami na modri podlagi. Za vse romarje, ki bi radi odkrili to novo dopolnitev evropske mreže Camino poti, je na voljo uradna hrvaška poverilnica (romarski potni list) z znamkami Camino, ki odraža lokalno kulturno dediščino. Razdeljena je na sedem etap, pri čemer se prehodi nekoliko več kot 20 km na dan. Po pešpoteh, kolovozih, majhen del pa tudi po cestah vodi prek večjih krajev: Brzac, Malinska, Omišalj, Čižići, Vrbnik in Baška ter pri tem deloma poteka ob obali, zavije pa tudi v notranjost.

Prvi dan nas je pot vodila iz Baške mimo kampa skozi borov gozdiček. Že po nekaj minutah se je zeleni svet nenadoma spremenil v popolnoma kamnito pokrajino in potreben je bil previden korak, saj se je kamenje po tleh rado izmikalo in premikalo pod nogami. Po prvem resnejšem vzponu smo naenkrat imeli za sabo prekrasen razgled na Baško in cerkev sv. Ivana visoko nad njo. Pot smo nadaljevali po kamniti pokrajini in kmalu smo pred sabo daleč spodaj zagledali Velo in Malo Luko. Zastal nam je dih, ko smo videli toliko lepote na enem mestu. Spustili smo se navzdol do Male luke, voda je bila prijetna, prečudovite modre barve in predvsem zelo čista. To je bila idealna lokacija za počitek in sprostitev ob valovanju morja.

Bilo je zelo vroče, zato smo razmišljali kako nazaj v Baško po isti poti nazaj, ker ni druge poti. Hitro je padla odločitev da pot nadaljujemo po morju z vodnim taksijem. Po krajem počitku v senci smo se vkrcali na dva čolna katera sta nas pripeljala po morski poti do Baške. Vožnja je bila prijetna in vsi smo uživali.

Po popoldanske druženju, ki se je zavleklo v noč ob dobri hrani in popoldanskem kopanju je čas hitro minil.

Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili novim dogodivščinam naproti. Za ta dan smo si izbrali pot ki vodi mimo samostana Matere Božje Goričke, nato proti razgledni točki Lipica nato proti Velikemu Hlamu in krožno po drugi poti do izhodišča v Baški. Pot je bila kar zahtevna zaradi vročine. Sledilo je kopanje in druženje pozno zvečer.

Zadnji dan je skupina naših udeležencev vstala zelo zgodaj in so se podali na pohod do cerkve Svetega Ivana in naprej na razgledno točko Plato Meseca ter nazaj, ostali smo pripravili zajtrk, sledilo je kopanje v morju nato kosilo in priprava na pot proti domu.

Na poti proti domu smo si ogledali najožjo ulico na svetu v mestu Vrbnik in prekrasno skrito samotno plažo, »kjer bi lahko ostal kar za vedno«. Vrbnik je eno izmed najstarejših naselij na otoku Krku, o tem pričajo številne arheološke najdbe iz prazgodovine in antike. Vrbnik je tudi eno izmed najbolj slikovitih mest na Krku, saj je zgrajen na visoki skali in ob morskih meglicah »lebdi nad morjem«. Avtohtona arhitektura ter lepa pokrajina so le del lepot Vrbnika.

Naredili smo še zadnje fotografije in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. S prijatelji, z ljudmi dobre volje, je v naravi še posebej lepo. Bili smo zadovoljni in sproščeni, saj nam je znova uspelo doseči cilj.

Zapisal: Vili Jurgec
Galerija slik pohoda

Spomladanski pohod na Veliko planino 2026

Planinsko društvo Cirkulane je organiziralo v soboto, 25. aprila 2026, pomladanski pohod v idilo Velike planine. Pohod je bil prilagojen vsem generacijam, ki imajo radi pomladni utrip Velike planine in vsaj nekaj kondicije.

Velika planina je planšarsko naselje s pastirskimi kočami v Kamniško – Savinjskih Alpah v katero spada Velika, Mala in Gojška planina. Je največja visokogorska pašna planina na Slovenskem. V vsakem letnem času je zelo idilična.

Udeleženci pohoda smo se zbrali v Cirkulanah pri OŠ ob 6:00 uri, od koder smo se s kombijem in osebnim avtomobilom odpeljali v smeri Celja, Mozirja, Luč in do prelaza Velovlek (Kranjski Rak). Po dobrih dveh urah in pol smo prispeli do željenega parkirišča pod Veliko planino.

Iz parkirišča smo se po gozdni markirani poti napotili v smeri Male planine proti Veliki planini nato do velikega pastirskega stana. Velika planina je pastirsko naselje, ki ima značilno tipično arhitekturo. Na planini je okrog 140 hiš, so lesene, strehe pa krite s smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko. Tu smo pričakovali več snega, ampak bile so samo snežne zaplate tako, da je bila pot kopna.

Vreme je bilo sončno in v daljavi smo videli, kako veter preganja meglo. Upali smo, da nam vreme ne zagode preveč. Naša pozitivna energija, veselje in smeh so pregnale oblačnost in že smo zagledali v daljavi kapelico Marije Snežne. Od tu smo imeli lep razgled na velik del Velike planine, ki je posejana z lepo urejenimi lesenimi hišami, ki so si podobne. Tu se korak ustavi in misli se umirijo. S tega kraja lahko opazuješ umirjeno naravo in usmeriš pogled na v tem času zasnežene gore kot so Ojstrica, Grintovec, Planjava, Kamniško sedlo, Mlinarsko sedlo, Skuta in še kar nekaj drugih. Nismo pa uživali samo ob pogledih na prelepi gorski svet, Velika planina je bila v spodnjem delu posejana s prelepimi raznobarvnimi telohi. Posebej pa so nas očarali z razcvetenimi žafrani posejani travniki. Moram priznati, da naše društvo še ni imelo takšne sreče, da bi naleteli na toliko in tako lepo razcvetene žafrane. Ob pogledu na njih smo resnično uživali.

Po krajšem oddihu in fotografiranju smo nadaljevali proti najvišjemu vrhu Velike planine Gradišče (1666) nato pa vse do zgornje postaje sedežnice na Veliki planini. Tu smo malo uživali v razgledih, malo pokramljali nato pa se po Zelenem robu podali do Domžalskega doma, kjer smo se odpočili in se okrepčali z sendviči. Zaradi lepega vremena je bila Velika planina polna pohodnikov, domačih in tujih, da je bilo nemogoče priti v kočo po kakšno hrano.

Velika planina slovi po kravjem siru in po pastirski malici – kislem mleku in ajdovih žgancih. Zaenkrat so bile planšarske koče še zaprte, saj se pašna sezona še ni začela. Tako da bo potrebno počakati do poletja in takrat v pašni sezoni še enkrat obiskat Veliko planino in uživati ob pastirski malici.

V popoldanskih urah smo se odpravili do parkirišča, polni lepih vtisov in dobre volje. Med planinskimi prijatelji je na izletih planinskega društva Cirkulane vedno lepo. Pohvalit moram tudi naša mlada planinko Leo in planinca Lia katera sta bila z nami prvič. Mislim, da sta uživala na pohodu in z nami ne glede na razlike v letih, mi pa jima lahko samo čestitamo in pohvalimo za premagano pot. Želimo, da se nam pridružita na naslednjih, zahtevnih in manj zahtevnih pohodih. Dragi planinci, vabimo vas na naša skupna druženja tudi v prihodnje, vedno je tako - več nas je lepše je.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda

Sedemnajsti pohod prijateljstva

Naše društvo po tradiciji prevzame odgovorno nalogo vodenja pohodniškega dela prireditve Pohod prijateljstva. Tudi letos ni bilo drugače. Svojo dejavnost pa smo predstavili na samostojni stojnici. V nadaljevanju povzemam zapis o dogodku s spletne strani šole.

Hladno aprilsko jutro je kaj urno postalo sončno, saj je 11. 4. znova prišel sobotni dan, ko smo lahko že tradicionalno spletli niti prijateljstva in zgradili mostove povezovanja.

Pohod prijateljstva je velik vsakoletni dogodek, v katerem se v OŠ Cirkulane-Zavrč poveže z najrazličnejšimi podjetji, društvi in drugimi deležniki iz Zavrča in Cirkulan.

Ko vidimo trumo majhnih nožic naših otrok in učencev, ki korakajo po haloških poteh, se “valijo” čez ravnice in klance, družbo pa jim delajo mamice, atiji, sestre, dedki in babice, nam pri srcu postane toplo.

Tako smo tudi letos delali majhne in velike korake izpred industrijske cone v Dolanah proti stadionu Cirkulane. Hkrati so naši vrtčevski otroci prikorakali z “mini” pohoda in druženje se je lahko pričelo. Seveda pa na prizorišču ni manjkalo najrazličnejših družabnih in športnih dejavnosti, ob katerih smo neizmerno uživali.

Šola je hvaležna prav vsem deležnikom, ki so se na ta dan odzvali vabilu in na edukativen način prikazali svoje delovanje. Hvala tudi vsem obiskovalcem, ki vsako leto znova obudijo zavedanje, da je pletenje prijateljskih vezi nekaj čudovitega, kar želimo v prihodnje negovati s še večjo vnemo in zagonom.

Se vidimo ponovno prihodnje leto.

Zbral: Ivo Zupanič

Fotografije: Ivo Zupanič, Aljaž Zidanšek, Simon Simonič

Nekaj slik iz pohoda prijateljstva 2026

Tradicionalni pohod na Donačko goro

V nedeljo 4.1.2026, smo se podali na tradicionalni pohod na Donačko goro (884 mnv), tokrat v pravih zimskih razmerah.

Zbrali smo ob osmi uri pri šoli v Cirkulan, se odpeljali v Žetale, od koder smo nadaljevali do Rudijevega doma. Po krajšem pogovoru smo naredili nekaj posnetkov, potem pa smo se skupaj nadaljevali proti vrhu Donačke gore. Vreme je bilo času primerno mrzlo, deli poti poledeneli in zglajeni. Uživali smo in kramljali v zimski idili ter v dobri družbi. Pogovori so večkrat nanesli, kako je bilo nekaj let nazaj, ko je bilo toplo in brez snežne odeje.

Po slabi uri hoje smo bili na vrhu Donačke, ki jo krasi kamniti križ. Na vrhu je bilo kar nekaj planincev, ki so uživali v lepih razgledih z nami, proti zahodu smo videli Boč, Kamniško – Savinjske Alpe. Sama Donačka pa spada pod Karavanke. Tokrat smo na vrhu pogrešali novoletno jelko, ki nas je vsako leto do sedaj pričakala lepo okrašena. Pot na Donačko goro je bila urejena že več kot pred 150-imi leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi bukov pragozd. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata, zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenjski Triglav, imamo mi Štajerci z Donačko goro svoj štajerski Triglav.

Tokratnega pohoda na Donačko se nas je udeležilo lepo število kljub pravim zimskim razmeram, bilo nas je enajst, najmlajši med nami je bil Aljaž, ki je reden udeleženec naših pohodov ne glede na težavnost ali vremenske razmere.

Donačka gora je tako priložnost, da se srečamo na prvi turi v novem letu, si stisnemo roke, voščimo novo leto. To je tudi priložnost za druženje in da se v dobri družbi nadihamo svežega zraka. Tako je za nami še en lep pohod v novo otvoritveno sezono 2026, zato vas na tem mestu vse lepo vabim na naše predvidene ture.

Zapisal: Vili Jurgec

Galerija slik pohoda