Dvodnevni »pobeg« v visokogorje

Zgodnje sobotno jutro, 21.7.2018, se je začelo s srečanjem trinajstčlanske posadke PD Cirkulane, ki smo se kljub slabi vremenski napovedi, odpravili na pot proti visokogorju. Polni pričakovanj smo se odpeljali proti Aljaževemu domu v Vratih, ki je bil tudi naša izhodiščna točka za osvojitev najvišjega vrha Slovenije. Čas v dobri družbi hitro mine, tako je tudi naša triurna vožnja do izhodišča hitro minila. Skočili smo v planinsko opremo, pomalicali, nadeli težke nahrbtnike in že »šibali« po naši šesturni trajajoči poti. Po polurni hoji smo se razdelili v dve skupini. Štirje člani smo zapustili ostalo posadko in se podali na Triglav po plezalni poti čez Plemenice, medtem ko je ostala posadka ubrala pot čez Prag. Steklo še je nekaj besed o varnosti, varovanju, pomoči, »poslovilne« besede in »srečno« ..in že smo šibali vsak na svojo stran. Vreme nam to jutro res ni bilo naklonjeno. Po nekajminutnem in rahlem vzponu nas je že »pral« dež. Skrili smo se pod palerine ter čakali in čakali … ter upali, da se bo izlilo in da bomo lahko nadaljevali pot. Ostali trije člani naše posadke, so vrh Triglava osvojili že večkrat, jaz pa sem se na to osvojitev odpravila prvič, zato sem še toliko bolj upala in čakala, da se bo zjasnilo in da bomo lahko nadaljevali pot. Sreča je bila tokrat na naši strani. Po polurnem »vedrenju« smo pot nadaljevali proti Luknji. A črni oblaki in megla so se vseskozi vrtinčili okrog nas; večkrat smo se ustavili, preverjali nebo in razmišljali ali se vrniti na izhodišče, ali se podati na pot čez Prag, ali pa preprosto nadaljevati pot čez Plemenice. Izbrali smo slednjo možnost, ki je kasneje nismo obžalovali. Na vrhu Luknje nas je pričakalo sonce z rahlo meglo, a nas planince nič ne zaustavi. Aljažev stolp je »čakal« na nas, zato smo se hitro okrepčali, nabrali energijo in že »šibali« proti vrhu. Na poti nismo imeli nobenih težav. Pot je res lepa, skala je bila, glede na jutranjo ploho, dobro oprijemljiva in na večini delih presenetljivo suha. Pot se je strmo vzpenjala in pridno smo pridobivali višino. Vremenske razmere so se spreminjale, a večjih in hujših sprememb ni bilo. Občasno so nam razmere dopustile, da smo si lahko »napasli« oči tudi po okoliških gorah. Vrh nas je počakal v megli, a to ni skalilo mojega veselja, da sem postala »prava« Slovenka. Počakali smo na ostale člane naše posadke in že so sledili objemi in čestitke. Štirje člani celotne posadke smo tako prvič osvojili najvišji slovenski vrh ter ob Aljaževem stolpu »doživeli« tudi svoj prvi krst in dobili svoje planinsko ime. Sledilo je še skupinsko fotografiranje in že smo ubrali pot pod noge ter odhiteli v dolino. Po dobri uri smo prispeli do planinskega doma na Kredarici, kjer smo se okrepčali in uživali ob dobri družbi in zvoku dežja, ki je nežno udarjal ob okna.

Naslednje jutro smo se prebudili tik pred sončnim vzhodom. Tisti najbolj »zagreti« smo pričakali sončni vzhod, naredili kakšno fotografijo ter ob tem popili skodelico vroče kave, ki je dala energijo za spust v dolino. Pred planinskim domom seveda ni manjkalo eksperimentiranja s fotoaparati in skupinskimi fotografijami. Po dobrem jutru in smehu se dan pozna, zato smo se tudi mi od srca nasmejali in že odkorakali proti dolini. Pot v dolino je prav tako potekala v dveh skupinah. Štiričlanska posadka se je odpravila v dolino čez Prag, medtem ko so se ostali člani odpravili po poti v dolino Krmo. V predvidenem času je naša posadka prispela do Aljaževega doma, kjer smo se okrepčali in odhiteli iskat preostale člane, ki so pridno čakali na nas v dolini Krma. Izmenjali smo nekaj besed o prehojeni poti in tako izvedeli, da so na poti iz pastirskega stana Prgarca proti dolini Krma srečali svizce, ki so veselo pozirali in se niso preveč ozirali na mimoidoče. To zanimivo srečanje so z veseljem delili z nami ter nam kot dokaz pokazali fotografije, ki so nastale. Po izmenjavi besed in ogledu fotografij smo odhiteli proti naši standardni postojanki »Gitadeli«, kjer smo uspešno nadoknadili izgubljene kalorije. Kot se za vsako uspešno turo spodobi, smo se še v Slovenski Bistrici nagradili s sladoledom in tako končali naš uspešen vzpon na Triglav.

Kljub slabi vremenski napovedi smo dokazali, da nas, planince, nič ne zaustavi ter sami sebi dokazali, da imamo v sebi veliko poguma, ki prej morda ni bil tako zelo izrazit. Za konec pa še misel, ki pravi: »Noben vzpon ni dolg v dobri družbi«. Če imaš ob sebi veseljaško posadko, kot je naša, ni noben vzpon prezahteven in predolg. Več o naši posadki in vzponu na najvišji vrh pa najdete na fotografijah v galeriji.

Zapisala: Monika Emeršič.