Pomladanski pohod k sv. Ani na Velikem Vrhu

»Kdaj pa bo kakšen planinski pohod?« je bilo pogosto vprašanje mladih planincev, kakor hitro se je izkazalo, da je pomlad pred vrati. Pa smo jim mentorji pojasnili, da bomo gostili srečanje planinskih skupin MDO Podravja in da se bomo družili z vrstniki iz drugih šol ter se preskusili v zabavnih-športnih igrah in drugih spretnostnih veščinah.

Potem pa je med vsemi, ki smo se angažirali v priprave srečanja »treščilo kot gorjača«, ni prijav – odpade. Ampak mi se ne damo, bomo pa šli sami! In ker je srečanje, hm,… se bomo pa srečali in družili s svojimi povabljenci. Pa smo jih povabili, starše in druge mlajše in starejše sorodnike. Tako se nas je nabralo štirideset, pisana druščina mladih planincev, mentorjev, staršev, starih staršev, bratcev, sestric…, ki smo jo mahnili od obrata ADK v Dolanah na Veliki Vrh k cerkvici sv. Ane.

Na poti smo zapeli ´Vse najboljše za te…´ ustanovnemu članu našega društva Francu, ki je ravno na ta dan vskočil v osmo desetletje.

Pri sv. Ani smo se najprej odpočili, nadomestili energijo s sendvičem iz nahrbtnika. Ni boljšega sendviča, kot je ta. Nato smo se razdelili v štiri skupine, tri tekmovalne in ena največja - navijaška. Mentorica Maja je s svojo ekipo pripravila in izvedla zabavne športne igre. Veliko veselja, tekmovalne vneme, smeha in navdušenega spodbujanja je bilo.

Nekako proti koncu iger se nam je pridružil predsednik društva, ki je pripeljal malico za vse nas ob zaključku iger. Sveže skuhana hrenovka in žemljica je resnično teknila.

Čas v prelepi, prebujajoči se naravi je kar bežal. Malo smo se še družili, naredili skupinsko fotografijo, skrbno pospravili in počistili za seboj in se odpravili nazaj na izhodišče.

Hvala župniji sv. Barbare, da nam je omogočila uporabo prostora in sanitarij. Hvala matičnemu planinskemu društvu za malico in hvala vsem vam, ki ste pomagali pri organizaciji in izvedbi »srečanja.« Verjamem, da bo vsem udeležencem ostalo v lepem spominu.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik

Pohod mladih planincev - Lovrenška jezera

V soboto, 6.10.2018, smo se odpravili na prvi planinski izlet, v sezoni 2018/2019, na Lovrenška jezera.

Lovrenška jezera se nahajajo na visokem barju sredi Pohorja med Roglo in Ribniškim Pohorjem. Manjša jezerca, ki dobivajo vodo le s padavinami obdaja rušje. Jezerca smo si lahko ogledali po z lesom tlakovani stezici, ki nam je omogočila hojo po suhem in ne po močvirju. Na začetku barja pa je razgledni stolp s katerega smo ujeli pogled po Lovrenških jezerih.

Na pot smo se odpravili iz Cirkulan, pred Slovensko Bistrico naložili še zadnjega potnika in se, po skoraj dvourni vožnji, pripeljali na Kočo na Pesku. Pomalicali smo in pot pod noge. Najprej do vodnega zajetja nato preko mostička po prelepi pohorski naravi proti Lovrenškim jezerom. Vreme suho in vetrovno, žal pa oblačno. Ampak petnajst malo manjših in pet malo večjih sončkov to ni čisto nič motilo. Ob občudovanju lepe okolice, občasnem gobarjenju, spoznavanju osnov orientacije, ogledu neokrnjene narave, ki se v tem času preoblači v najlepše barve je čas hitro minil in prišli smo do našega cilja. Ne boste verjeli - prišli smo prej, kot je predviden čas hoje po smerokazih.

Foto: Ivo Zupanič, 6.10.2018

Druga malica je še posebej teknila. Ogled stolpa, prebiranje informacijskih tabel, ugotovitev, da smo 1520 m visoko, kakšna skupinska fotografija in ogled jezerc. Res so nekaj posebnega.

Nazaj smo se odpravili po »uri orientacije« v smeri Rogle. Položna, širša in bolj razgledna pot je že malce utrujenim nogam godila. Pot nas je iz gozda pripeljala na jase, ki postanejo v zimskem času smučarsko tekaški tereni in od tod do RTC Rogla. Z ogledom vodnega zajetja, krajšim postanek na terasi brunarice, uničevanjem prebitka energija s krajšim krožnim pohodom do izgubljene vetrovke za vodnika, in veseljem po uspešno opravljeni nalogi smo se odpravili proti domu.

Našo pohodniško sezono bomo nadaljevali v pomladanskih mesecih. Verjamem, da se nam takrat pridruži še kdo.
Ne bi bilo prav, da ne bi izrazil zahvale PD Cirkulane za podporo in pokritje stroška prevoza, hvala Aljažu in Zlatku, vodstvu šole, ter mentoricama mladih planincev Maji in Sergeji.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik

Četrtošolka Klara Cestar je našo dogodivščino opisala tako:

V   soboto  6.10.2018, smo se mladi planinci odpravili na lovrenška jezera. Izpred šole Cirkulane smo odšli ob 7.uri zjutraj. Pot nas je peljala mimo Slovenskih Konjic in Zreč. Kombi nas je odložil pred kočo kjer smo pomalicali da smo nabrali moči za vzpon do razglednega stolpa. Po dolgi hoji smo le prišli do stolpa kjer je zelo lep razgled na Lovrenška  jezera. Tam smo si malo oddahnili in fotografirali nato so nas mentorji odpeljali do Lovrenških jezer, kjer je zelo lepo. Po ogledu smo nadaljevali pot do Rogle. Ko smo prišli do Rogle smo že bili malo utrujeni od hoje. Ampak še vedno smo imeli dovolj moči, da smo se igrali na igralih. Po končni igri je prišel kombi in nas  je odpeljal nazaj do šole. Tako se je končala naša  avantura. Polni novega znanja o Lovrenških jezerih smo se vrnili domov. Zelo smo uživali čeprav je bilo malo naporno.

Klara Cestar 4.b

Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane 2018

V petek, 18.5.2018, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Naravske ledine.

Zgodaj zjutraj, kot se za planince spodobi, smo se pripeljali v smeri Koroške v Slovenj Gradec, Kotlje in od tod do Naravskih ledin. Vse čestitke voznici avtobusa Zlatki, ki nas je varno pripeljala do same koče na višino 1070 m.

Ob prispetju do planinske koče smo lahko le odložili odvečno opremo in se po malici podali raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja dežela Kralja Matjaža.

Vremenske napovedi so narekovale, da ni časa za oklevanje in podali smo se osvajat vrha Uršlje gore. Planinska pot je zaradi obilice, od zimskega neurja podrtih smrek – ja moč vetrov je res potrebno spoštovati, bila kar zahtevna, obenem pa toliko bolj atraktivna. Med podrtimi debli, po pohvalno urejenih smernih puščicah, se je bilo zelo zanimivo prebijati. »Ta veliki« smo bili v prednosti kjer je bilo potrebno prestopiti, »ta mali« kjer se je bilo potrebno pripogniti. Par postankov na poti z možnostjo osvežitve je bilo dobrodošlih. In prisopihali smo na vrh Uršlje gore, samo meter manj od 1700 m. To za tako številno in starostno raznoliko skupino ni kar tako.

Obiskali smo planinsko postojanko, si ogledali cerkev sv. Uršule, RTV oddajnik Plešivec, se okrepčali, vpisali v knjigo gostov, žigosali dnevnike. Tudi kakšno roko ali nogo je okrasil odtis žiga. Še fotografiranje, nakup spominka in vrnitev v dolino morda malo prej, kot smo planirali. Črni oblaki so nam požugali: »Hitro v dolino, drugače…!« Ubogali smo jih in njihove deževne kapljice smo začutili tik pred prihodom v kočo. Takrat pa smo se jim, ponosni na svoj podvig, lahko zgolj nasmihali.

Na Uršlji gori, fotograf neznan.

Namestitev v podstreho planinske koče, na skupna ležišča je bila prava dogodivščina. Kar vseh 21 mladih planincev se je razporedilo na skupna ležišča. To je bilo tako super, da si je prenočitev pri njih izprosil še dvaindvajseti. V sosednji sobi sta bili nastanjeni mentorici. Zaradi zasedenosti prostih kapacitet pa so preostali trije mentorji prespali v spalnih vrečah. Skratka, doživetje za vse… preprosto, nepozabno in neprecenljivo.

Sledile so igre na igralih, igriščih in prelepih zelenih ledin ob koči, obilo zabave in smeha in tu in tam vzklik: »Pika stop!« upehanega Aleša, ki je s tem dal znak, da rabi trenutek počitka, ki mu ga igriva mladež v želji, da jih zabava ni rada namenila.

Sledila je odlična večerja za katero sta poskrbela oskrbnika Filip in Sonja in večerna animacija s kvizom. Vsi so zmagali ampak zmagovalna ekipa je bila ena. In na koncu vrhunec večera – odličen ‘štrudl’. Ne, ne in ne! Čeprav je bil res odličen. Najlepši del večera pred spanjem je šele sledil. Najprej ustvarjanje čarobnih fotografij s svetilkami in seveda fotografskimi triki Aljaža in nato nočni sprehod v eno smer z vklopljenimi svetilkami… nazaj pa z izklopljenimi. Ščepec strahu se je že prikradel ampak ekipe, ki drži skupaj in pomaga sočlanu ne more prestrašiti nič.

Umivanje, priprava na nočni počitek…še malo klepetanja in ja… pa je že bujenje drugi dan. Nihče ni nikomur branil želje po tistem najslajšem jutranjem dremuckanju, do zajtrka smo bili vsi nared. Tudi zajtrk je bil zelo okusen in tako okrepčani smo bili nared za še malo jutranjega razgibavanja in nato na dve družabni igri. V prvi smo se do solz nasmejali ob prebiranju vprašanj in odgovorov, pri čemer tako vprašanje kot odgovor izvlečemo in ne vemo komu ga bomo morali postaviti, seveda pa enako velja za odgovor. Sledila je še plesno spretnostna disciplina, kjer je skupina plesala kolo okoli stolov, na katere so se posedli ob prekinitvi »žive glasbe«… kar sploh ne bi bilo težko, če ne bi bil vedno en stol premalo, glede na število sodelujočih.

Čeprav se je nam za trenutek zdelo, da avtobusa, ki pride po nas ni od nikoder, smo ob njegovem prihodu spoznali, da je naše prijetne dogodivščine konec. Pa vseeno še ni bil konec. Sicer ne tako kratka vožnja je hitro minevala in že smo se pripeljali do restavracije, kjer smo si po svojih željah naročili zasluženo kosilo.

Sledila je še vožnja na izhodišče, kjer so otroke že čakali starši. Ni lepšega kot videti zadovoljnega otroka, ki komaj čaka, da se pohvali kaj vse je doživel in starša, ki z veseljem posluša kaj mu njegov nadobudnež želi povedati.

Ob koncu bi se rad zahvalil vsem, ki ste nudili oporo, da smo tabor lahko izpeljali. Hvala PD Cirkulane za plačilo prevoza, hvala staršem, da nam zaupate in usmerjate otroke v zdrav način življenja, ravnateljici za pomoč pri organizaciji tabora in seveda mentoricama Maji in Sergeji, ter planinskima prijateljema Zlatku in Aljažu. Odlična ekipa smo!

Zapisal: Ivo Zupanič

Slike iz tabora

Drugi mediji o nas

Planinski tabor 2018

18. in 19.5.2018 smo se s planinci udeležili planinskega tabora na Naravskih Ledinah. Zjutraj ob sedmih smo se zbrali pred šolo v Cirkulanah. Ko smo se vsi zbrali, smo začeli z našo potjo proti Slovenj gradcu. Po približno dveh urah smo varno prispeli pred kočo, po zaslugi naše šoferke Zlatke.
Po malici smo odložili odvečno prtljago in začeli s potjo na 1699m visoko Uršljo goro, ki je najvzhodnejši karavanški vrh in leži med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem. Med potjo smo se ustavili tudi pri naravnem izviru vode. Po dobri uri in pol smo prispeli na vrh, kjer smo se ob koči in čudovitem razgledu okrepčali z malico. Za spomin smo dobili tudi štampiljko, ki nam jo je učitelj Ivo odtisnil v planinski dnevnik. Potem smo odšli še do oddajnika, kjer nas je naš spremljevalec Aljaž fotografiral. Po fotografiranju smo počasi krenili nazaj proti koči na Naravskih ledinah.
Po pohodu smo imeli prosti čas, ki smo ga lahko izkoristili s športnimi aktivnostmi zunaj koče. Ob šestih je sledila večerja. Ko smo pojedli okusno večerjo je sledil kviz, pri katerem smo se razdelili v štiri skupine in odgovarjali na šaljiva vprašanja iz planinstva in tudi na vprašanja iz drugih področij. Po kvizu smo se odpravili na nočni pohod, kjer smo se naučili kako ravnati v temi brez kakršnekoli svetilke. Ob devetih smo se vrnili v kočo in se pripravili na spanje. Ob desetih so se ugasnile luči in po napornem dnevu smo hitro trdno zaspali.
Naslednje jutro smo se ob sedmih prebudili, se uredili, pospravili sobe in ob osmih odšli na zajtrk. Po zajtrku so sledile razne igre pri katerih smo se zelo zabavali. Zatem smo spakirali svoje stvari in med časom, ko smo čakali na avtobus, smo se lahko gibali okoli koče, igrali športne igre ali počivali v sobi. Okoli dvanajste ure je prispel avtobus, ki nas je odpeljal proti domu. Med potjo smo se ustavili še v piceriji Kuki v Slovenski Bistrici, kjer smo se okrepčali z različnimi dobrotami. Domov smo prišli v popoldanskih urah.
Hvala vsem, ki so organizirali tabor, saj smo se imeli lepo in se naučili ceniti dom.

Lea Finžgar, Kaja Slapničar, 8. a

Tabor na Uršlji gori

Ob 7. uri zjutraj smo se planinci zbrali pred šolo. Sedli smo na avtobus in se odpeljali mimo Slovenj Gradca do koče na Naravskih ledinah. Tam smo pojedli sendviče in se razpakirali. Ko smo bili pripravljeni, smo se odpravili na vrh Uršlje gore. Na vrhu gore je postavljen križ, nižje pa cerkev. Lahko smo si kupili spominke, čokolade, sladkarije, magnete, lučke,… Dobili smo tudi štampiljke. Po opravljenem nakupu smo se vrnili v kočo. Zmenili smo se, da lahko igramo nogomet, se lovimo in še mnogo drugih stvari. Ob šestih smo imeli večerjo, po večerji pa kviz. Bilo je zelo zabavno. Začelo je deževati, a to nas ni ustavilo, da ne bi šli na nočni sprehod. Ta dan je bil čudovit!
Zvečer smo utrujeni legli v postelje in zaspali. Naslednji dan po zajtrku smo imeli različne igre na prostem. Počasi smo se odpravili domov, na poti pojedli pico in se vrnili v Cirkulane.
Bilo mi je zelo lepo in komaj čakam naslednji pohod!

Lucija Žuran, 3. a

Taborjenje

V petek, 18.05.2018, smo se člani planinskega krožka zbrali pred OŠ Cirkulane. Ob 7. uri smo imeli odhod, odpeljali smo se v smeri Koroške na Naravske ledine.
Pot se mi je zdela do cilja dolga. Prispeli smo do koče na Naravskih ledinah. Tam smo odložili odvečno opremo in se hitro odpravili na Uršljo goro, ki meri malo manj kot 1700m. Pot je bila zelo zanimiva in dokaj zahtevna, saj so pot ovirala podrta drevesa. Na gori smo si privoščili malico. Hitro smo se vračali, saj nam je lep razgled dal vedeti da prihaja nevihta. Vrnili smo se nazaj do planinske koče.
Čas do večerje smo zapolnili z raznimi igrami. Po večerji smo nadaljevali z igro. Hitro se je noč spuščala, prižgali smo svetilke in se odpravili na nočni pohod. Del poti smo prehodili brez svetilk. Začutili smo malo strahu, a bila je zanimiva izkušnja. Po dolgem napornem dnevu, se nam je prilegel počitek. Vseh 22 planincev nas je spalo v skupni sobi.
Zjutraj smo si privoščili zajtrk. Po zajtrku smo nadaljevali z zanimivim kvizom in plesom. Čas je hitro minil in že smo zagledali avtobus, kar je pomenilo da je taborjenja konec. Na poti domov smo si privoščili kosilo po lastni želji. Malo utrujeni in polni lepih vtisov smo se vrnili pred šolo, kjer so nas že nestrpno pričakovali starši.
Rad bi se zahvalil PD Cirkulane in mentorjem, da so nam omogočili taborjenje.

Jan Bezjak, 4. b

Pohod mladih planincev na Ravno goro

V sklopu razvejanega izvira reke Bednje se nahaja, najsevernejša planina Hrvatskega Zagorja, Ravna gora. Med planinci se je nekako ustalilo mišljenje, da je Ravna gora samo gorski masiv okoli najvišjega vrha v bližini kapelice Treh kraljev (680m), odnosno med Trakoščanom in rečico Žarovnico čeprav se ve, da zaseda veliko širši prostor.

Za prvi pohod v letošnji sezoni smo mentorji izbrali pohod v sosednjo Hrvaško. Bližina, dobro poznavanje terena in pretekle dobre izkušnje so prispevale k tej izbiri. Po krajši vožnji z avtobusom, prečkanju državne meje na Cvetlinu smo se izkrcali v istoimenskem kraju v samem vznožju Ravne gore od koder se ponudi pogled na markantne Velike pečine.

Foto: Maja Tašner

Pot smo nadaljevali po cesti skozi naselje, nato pa po planinski poti, ki vodi nad vinogradi in nato vijuga po gozdnih vlakah ob stalnem rahlem vzponu. Kaj kmalu smo prišli na jaso pod Pustim duhom od koder smo se usmerili proti kapelici Treh kraljev in od tu do najvišje kote Ravne gore z razglednim stolpom. Spustili smo se še do vzletišča zmajarjev in jadralnih padalcev, se nastavljali sončnim žarkom in nato pohiteli do planinske postojanke Filićev dom. Končno so prišli na vrsto sendviči, če si malce lačen še posebej teknejo.

Žigosanje dnevnikov in še kak žig na roko, igranje na igralih, nastavljanje sončnim žarkom, opazovanje prebujajoče narave, skupinsko fotografiranje… in čas kar odleti. Spet je bilo potrebno na pot. Tokrat spust mimo Pustega duha, proti najvišji točki Velikih pečin imenovanem Križ. Na poti smo veselo pozdravljali nasproti nam sopihajoče planince, ki so nam prijazno vračali pozdrave in nam povedali, da nas je lepo videti. In res je bilo tako. Šestindvajset dobro razpoloženih otrok, ki se odločijo zdravo in koristno preživeti sobotni dopoldan je v današnjih časih res lepo videti.

Tik pred skalnim vrhom Velikih pečin imenovanem Križ, smo odložili palice in opravili pravi mali plezalni podvig. Za ene je bila to prva izkušnja, za tiste mlade planince z daljšim stažem pa zgolj spomin na naše prvo skupno planinarjenje. Vsi smo uspešno priplezali na vrh in nazaj ob povratku. Na vrhu smo spoznali zakaj nosi točka ime Križ – krasi jo razpelo. Občudovali smo prelepo okolico, se poučili kako pomembna je skrb za varnost ob obisku gora in se nato po isti poti vrnili na izhodišče.

Sledil je še spust do naselja in našega avtobusa s katerim smo se odpeljali proti domu povedat kako smo preživeli naš planinski potep.

Bilo je lepo. Hvala PD Cirkulane ureditev in plačilo stroškov prevoza, Zlatku, mentoricama Sergeji in Maji za pomoč pri organizaciji in vodenju pohoda.

Nekaj slik v galeriji

Zapisal: Ivo Zupanič

Jesenski pohod na Donačko goro

Če držijo vremenske napovedi se jesen preveša v zimo in se nam obeta hladen val. Razlog več, da smo se z mladimi planinci odločili ujeti, morda še zadnjo, jesensko soboto za pohod. Imeli smo srečo, narava nam je poklonila čudovit jesenski dan, ki ni skoparil z čudovitimi barvami, ki so se ponujale na ogled okrepljene s sončnimi žarki.

Je že res, da smo planirali obiskati Lovrenška jezera, pa smo ob zbiranjem informacij izvedeli, da so tam na višin nad 1500 m vremenske razmere precej manj prijazne. Sklicali smo kratek sestanek in se zedinili, da gremo raje na Donačko goro.

Pot nas je vodila iz Cirkulane v Žetale v Pridno vas, kjer smo izstopili iz avtobusa. Po kratkih napotkih smo jo mahnili do planinske postojanke Rudijev dom, kjer smo žigosali dnevnike, pomalicali in se odpravili na vrh Donačke gore. Serpentinasta pot je strma, zahteva pazljivost ampak vsi smo zadovoljni in ponosni prisopihali na vrh. Od tu smo si razgledali okolico. Kamniško-Savinjske Alpe so se zdele le korak od nas, pogledi na Haloze in Pohorje so kar žareli v jesenskih barvah… Na vrhu smo naredili smo še skupinsko fotografijo, se vpisali v knjigo, žigosali dnevnike, obudili kak spomin na pomladanski pohod, ko vreme ni bilo tako prijazno in se odpravili nazaj do planinske postojanke.

Foto: Ivo Zupanič

V Rudijevem domu in okolici smo se spočili, sprostili, privoščili kakšno pijačo ali kupili spominek. Nato smo se odpravili proti izhodišču, kjer nas je čakal naš avtobus, s prijaznim šoferjem, ki nam je vozilo parkiral nekoliko višje in nam s tem prihranil nekaj poti.

Vožnja proti domu je hitro minila. Pred šolo so večino že čakali starši, ki so za otroke, bogatejše za eno lepo izkušnjo odpeljali domov.

Hvala PD Cirkulane za organizacijo in pokritje stroškov prevoza, Sergeji, Zlatku in Aljažu za pomoč pri vodenju pohoda. Bilo je lepo. Verjamem, da se bomo tako prijetno družili še velikokrat.

Zapisal: Ivo Zupanič

Galerija slik pohoda

Dvodnevni tabor mladih planincev PD Cirkulane - Velika Planina

V petek, 16.6.2017, smo se s člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Veliko Planino. Ob 7.30 uri smo se odpeljali v smeri proti Mozirju, Staremu gradu v Podvolovljek od koder smo nadaljevali peš na Veliko Planino. Drugi dan, 17.6.2017, smo se vrnili iz izhodišča čez Luče, se okrepčali v restavraciji Afrika in se zadovoljni vrnili domov.

Na poti do Domžalskega doma na Veliki Planini nas je spremljalo sončno vreme tako da smo uživali v počasni hoji z veliko postanki na katerih smo si razgledali okolico, pastirske stane, krave in teličke ter uživali v neokrnjeni naravi. Ob prispetju do planinskega doma, smo pomalicali, se namestili v triposteljne sobe odložili odvečno opremo in se namenili narediti prvi pohod. Ker je nastala ploha z dežjem in točo smo ga zamaknili za eno uro. Vreme se je v tem času zjasnilo in podali smo se raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja Velika Planina. Pastirsko naselje velja za enega redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi. Prepoznavno je po svoji tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol Velike Planine.



Najprej smo se podali do kapelice Marije snežne od tod pogledali proti najvišji točki Velike Planine 1668 m k kateri smo nadaljevali pot. Vrh smo dosegli in si ogledali vetrovnico s pomočjo katere smo izvedeli katere vrhove Kamniško-Savinjskih Alp vidimo. Spet so se zbrali oblaki in ploha nas je pregnala nazaj v planinski dom, kjer smo se preoblekli in dali sušit mokra oblačila. Okoli doma in predvsem na igralih smo spet veselo uživali, saj je spet posijalo Sonce.

Preostanek dneva smo izkoristili še za razgledovanje okolice doma, in že je sledila okusna večerja. Po večerji smo se poučili o varnosti v gorah, se poskusili v vozlanju vodniških vrvic, spoznavali planinske vozle, in si organizirali večerno animacijo z družabno-socialnimi igrami.

Po večerni animaciji pa smo se podali na krajši nočni pohod z baterijskimi svetilkami. Po vrnitvi pa k zasluženemu počitku, do naslednjega jutra.

Po bujenju in vseh potrebnih jutranjih opravilih smo pozajtrkovali in se odpravili do roba planine, kjer smo v občasno meglenem jutru opazovali in prepoznavali planinsko cvetje, občudovali govedo, naredili kakšno spominsko sliko… ob vrnitvi v dom pa pospravljanje sob in spoznanje, da je s planin potrebno odnesti vse smeti, ki smo jih prinesli s seboj.

Sledil je še spust v dolino do našega prevoza in vožnja proti domu. Držali smo obljubo in tabor izpeljali v vsakem vremenu. Čeprav nam je prvi dan malo ponagajal dež, smo bogatejši za izkušnjo o nepredvidljivosti vremena v gorah in o nujnosti upoštevanja navodil vezanih na opremljenost udeležencev.

Bilo je zelo lepo, hvala PD Cirkulane za poravnavo stroškov prevoza in pice na poti domov, Zlatku, Janji in Nini za pomoč pri vodenju in izvedbi tabora.

Zapisal: Ivo Zupanič

Slike s tabora 2017

Pohod mladih planincev na Donačko goro

Pomlad je potrkala na vrata in začeli smo novo sezono pohodov mladinskega odseka PD Cirkulane, ki letos skupaj z matičnim društvom praznuje deseto obletnico delovanja. V soboto, 18. marca 2017, se podali na Donačko goro (884 m).
Čeprav nas je vremenska napoved čez ves teden žalostila, smo se kljub vsemu odločili, da pohod opravimo. Izplačalo se je - sreča je na strani pogumnih. Zbrali smo se pred šolo in se nekaj minut čez osmo uro odpeljali proti Žetalam in od tod do našega izhodišča.

Vreme oblačno in vetrovno, mi pa polni energije in nas ni moglo nič več ustaviti. Prijetna pot skozi gozd, prebujajoča narava, prve pomladanske cvetlice, šumenje lanskega listja pod nogami, svež zrak, dobro vzdušje … so tiste drobne stvari, ki so neprecenljive in jih lahko doživimo samo če se podamo tja kjer je najlepše – v naravo.

Na Donački gori. Foto: Vili Jurgec

Serpentinasta, strma pot na vrh Donačke gore je hitro minila. Čeprav nas je na vrhu napisal močan severni veter nas to ni prestrašilo. Naredili smo fotografije, pomalicali in se odpravili v dolino, proti planinski postojanki Rudijev dom.

Tu nas je že čakal naš kombi, in nam prihranil nekaj poti ter omogočil nekaj več časa za počitek, okrepčilo, »marela fotko«, žigosanje in igro na prostem. Sledila je pot proti Cirkulanam, kjer so nekateri starši že čakali nekateri pa so kmalu prišli po svoje mlade planince.

Zahvaljujem se Planinskemu društvu Cirkulane za pokritje stroškov prevoza, Viliju za pomoč pri vodenju in fotografske storitve ter Katji in Zlatku za spremstvo.

Zapisal: Ivo Zupanič

Nekaj slik iz galerije

Četrtošolka Nuša je zapisla:

V soboto 18. marca smo se s planinci odpravili na Donačko goro. Zjutraj ob 8. uri smo se odpeljali z avtobusom iz Cirkulan. Bili smo lepa skupina, bilo nas je dvajset. Ko smo prišli na vrh Donačke gore smo pomalicali, smeti pa pospravili nazaj v nahrbtnike. Ker je zelo pihalo smo se hitro odpravili proti

Rudijevemu domu. Tam smo lahko spili še kakšno pijačo. Ta dan je bil zanimiv, saj smo se gibali na svežem zraku in uživali s sošolci.

Nuša Arnejčič, 4.b

Pohod mladih planincev v Bistriški vintgar

V soboto, 15.10.2016, smo izpeljali prvi planinski izlet v novi sezoni. Podali smo se v slikovito dolino, ki jo je ustvaril potok Bistrica. Tok potoka je ne nekaterih delih precej miren pa spet zelo razigran drugje. Neokrnjeno naravno okolje je v tem jesenskem času odeto v čudovite barve, na poti pa smo si lahko ogledali kar nekaj znamenitosti: rimski kamnolom, slap Bistriški Šum, ruševine nekdanjih mlinov. Podali smo se tudi na vzpetino kjer se nahaja Ančnikovo gradišče, to so ostanki poznoantične in zgodnjesrednjeveške utrdbe iz 4. stoletja. Ležijo na nadmorski višini okoli 750 m kar seveda pomeni, da se od tam ponujajo lepi razgledi na okoliške kraje.

Najprej smo si ogledali ostanke rimskega kamnoloma in razstavljene kamnine, ki so izvorno v tem delu Pohorja. Sledili smo po poti, ki je bila v glavnem nezahtevna, razen pri ogledu slapa Šum je bilo potrebno posvetiti več pozornosti na varnost. Vsi udeleženci so ob pomoči spremljevalcev varno prišli do točke kjer slap ponuja najlepši pogled na svojo neukročeno lepoto. Potem je sledil strmi vzpon po gozdni vlaki do razpotja za Ančnikovo gradišče. Malce zasopihani, na čisto ta pravi »delovni temperaturi« smo prišlo do omenjene točke. Tu smo si odpočili, malicali, se igrali, rešili nesrečnega močerada iz betonskega jaška - od koder sam ne bi zmogel, in uživali v lepem jesenskem dnevu ob razgledih v okolico, ko se je megla dvignila.

Prišel je čas za vrnitev v dolino, a glej ga zlomka, prav kmalu po odhodu je vreme pokazalo manj prijazen obraz. Začelo je deževati. Ker ni bilo zavetja smo pač morali nadaljevati pot, ki je na nekaterih predelih, zaradi razmočenosti, postala težavna. Pa smo jo vsi premagali in prišli do avtobusa morda le nekoliko bolj umazani kot bi sicer. Hitro smo se vkrcali in ko smo slekli mokra vrhnja oblačila smo bili spet »kot novi« in bogatejši za eno izkušnjo.

Za nami je lep jesenski planinski izlet, za nekatere prvi planinski izlet, za katerim vedno ostanejo najlepši spomini.

Organizacijo in stroške prevoza izleta je prevzelo PD Cirkulane, mlade planince smo spremljali Janja, Aljaž ter vodnika Božo in Ivo.

Zapisal: Ivo Zupanič

Glej galerijo slik

Predstavitev za mlade planince

Mladi planinci začenjamo novo sezono pohodov, druženj in akcij v šolskem letu 2016/2017. Ker smo pridobili nekaj novih članov smo za njih pripravili predstavitev programa dela in predstavitev osnovne tehnične in osebne opreme planinca.

Prav kmalu, ko bodo vremenske razmere to dopustile, se podamo na naše skupno potepanje v planinski svet.

Nekaj slik

Dvodnevni tabor mladinskega odseka na Golteh

V ponedeljek, 27.6. 2016, smo se s člani planinskega krožka podali na dvodnevni planinski tabor na Golte. Izpred šole v Cirkulanah smo se odpeljali v ponedeljek zjutraj, drugi dan v torek, 28. 6. 2016, pa smo se vrnili, polni lepih vtisov, v popoldanskih urah.

Čeprav je doma dan obetal veliko sonca se je izkazalo, da nekoliko manj prijazna vremenska napoved drži in že na poti so nas pozdravile prve dežne kaplje. Razpoloženja nam niso pokvarile in v spremenljivem vremenu smo se pripeljali na parkirišče pri Alpskem vrtu na Golteh.

Pohiteli smo do Mozirske koče kjer nas je naš stari znanec, oskrbnik Filip pričakal s kitaro v roki in nam v dobrodošlico zapel Kekčevo pesem. Malo smo mu pomagali in se še pred dežjem vselili v varno zavetje sob koče.

Ker nam vreme ni dopustilo gibanja na prostem smo čas izkoristili za spoznavanje in preskus planinske opreme, sestavljanje bivak šotora, nameščanje osebne varovalne opreme … in smo tako združili prijetno s koristnim.

Šele pozno popoldne se je toliko zjasnilo, da smo se lahko podali v naravo. Najprej v za naslednji dan načrtovani - včasih je pač potrebno načrte spremeniti, Alpski vrt. Občudovali smo gorsko cvetje, drevesne vrste in zanimive prikazovalne table, vetrovnico, drevesni horoskop, se previdno podali proti Okencu in občudovali lepoto neokrnjene narave.

Po vrnitvi v kočo je sledila okusna večerja. Po večerji pa še večerni sprehod z oskrbnikom, ki nam je opisal življenje na planoti Golte, razložil katere gorske masive vidimo v okolici, kdo od živali in rastlin prebiva tod … bilo je zelo zanimivo.

Po vrnitvi v kočo pa je sledila še okusna sladice, ki se je po vmesnem sprehodu po večerji gotovo veliko bolj prilegla, kot bi se takoj po večerji.

Sledila je priprava na nočni počitek, tuširanje, še kak popravek rjuhe na postelji, malce kramljanja pred spanjem in počasi je spanec premagal vse, čeprav je kdo med mladimi planinci v planinski koči prenočil prvič.

Jutranje bujenje nekako ob pol osmih ni bilo za nikogar pretežko, večina jih je že bedela in po jutranjem »pogovoru« z zobno ščetko in ostalim kar sodi zraven smo se zbrali na zajtrku.

Vremenska napoved je res držala. Torkovo jutro je jasno sporočalo, da bo lep sončen dan, in tako je tudi bilo. Pohod na Boskovec bomo torej lahko izpeljali in ga tudi smo. Čeprav smo hodili z zmernim tempom in si privoščili »martinčkanje« na sončnih razglediščih smo ga dosegli v slabi uri ali povedano drugače celo prej, kot je označeno na tabli.

Pot v dolino smo si izbrali na vrhu in odločili smo se za nekoliko daljšo pot tako, da smo videli in doživeli več, kot če bi se vračali po isti poti.

Slovo od prijaznega oskrbnika Filipa in oskrbnice Sonje je bilo kar malce težko ampak vsega lepega je enkrat konec. Toda čakal nas je še odhod v Afriko. No ja, ne čisto tisto pravo, ampak odlično restavracijo s takim imenom, kjer so pice »zakon«.

Po okrepčilu pa je res sledila pot tja kjer je najlepše – domov. Starši so mlade udeležence že čakali in odpeljali domov.

Hvala spremljevalcem Zlatku, mentorica Sergeji, vodniku in predsedniku PD Viliju za družbo, podporo in prijetno družbo.

Slike iz galerije slik tabora

Zapisal: Ivo Zupanič