Ujeti v snežnem metežu - Mont Blanc, od 3.8 do 7.8.2016

Mont Blanc pomeni bela gora, imenujejo jo tudi bela dama in je najvišja gora v Alpah in zahodni Evropi nasploh. Želja članov planinskega društva Cirkulane je bila, da še pred desetim jubilejem ustanovitve planinskega društva osvojimo najvišji vrh Zahodne Evrope. Mont Blanc je visok približno 4810 m, zaradi snega pa se njegova višina skozi leta spreminja. Mont Blanc leži med Francijo in Italijo, sam vrh leži v Franciji, najbolj znano mesto na izhodišču gore pa je Chamonix. Goro na leto obišče več tisoč alpinistov in planincev, vzponi na goro pa so vsako leto nevarnejši zaradi taljenja ledu in krušenja skal. V nasprotju z veliko večino gora, kjer je vrh kamnit, je vrh Mont Blanc zgrajen iz ledu. Vsaki dve leti je lokacija vrha premaknjena za približno za 75 cm, tako da višino kot lokacijo merijo vsaki dve leti. Po raziskavah je bilo ugotovljeno, da se kamniti vrh nahaja na višini 4792m, to je približno 40 m pod ledenim vrhom.
Odločitev, da bomo osvojili Mont Blanc, je padla že lansko leto. Bilo nas je kar nekaj zainteresiranih, ampak imena in številke so se spreminjale, vse do nekaj dni pred odhodom, ko so bila končno znana imena za odpravo in sicer: Vili (PD Cirkulane), Stanko (PD Cirkulane), Aljaž (PD Cirkulane), Anita (PD Slovenska Bistrica) ter Mirko in Uroš (PD Polzela). Po rezervaciji vlaka, imenovanega Tramvaj Mont Blanc, in neuspeli rezervaciji koče na višini 3835 m (Aiguille de Guter) smo se podali na odpravo.
Od doma smo se odpravili 3. 8. 2016 ob 17.30 preko Slovenske Bistrice in Polzele do Italije. Pot nas je vodila skozi Milano, Torino, tunel Mont Blanc, proti Franciji, v Chamonix in do izhodišča Saint Gervais, kamor smo prispeli po deseturni vožnji. V četrtek, 4.8.2016, smo se ob sedmi uri zjutraj z vlakom odpeljali na višino 2380 m. Izbrali smo smer: Saint Gervais – Nid-d'Aigile – Tete Rousse – Aiguille de Gouter – Dome de Gouter – Vallot – Arete des Bosses – Mont Blanc. Po izstopu iz vlaka zobate železnice smo oprtali težke nahrbtnike in se podali proti vrhu. Po dobrih štirih urah je naša odprava uspela priti do gorske straže, na višini 3100 m, kjer se nahaja tudi koča Tete Rousse (3167 m). Od tu smo se podali po jeziku ledenika proti naslednji koči. Pot nas je vodila po tehnično zelo zahtevni poti, ki je bila zelo slabo označena in zelo slabo varovana. Kljub rahli utrujenosti smo nadaljevali, tako da smo z vmesnimi počitki kar hitro pridobivali na višini, kjer se pot zelo strmo vzpenja. Čeprav so se že približevali temni oblaki, smo še kar vztrajali in nadaljevali pot ter na višini pred sabo, na robu prepada, opazovali kočo, ki je bila naš današnji cilj (Aiguille de Gouter, 3835 m). V daljavi smo slišali zvok helikopterja, ki se nam je, ko smo bili v steni, hitro približeval, nato pa se je začel dvigati ob steni in pot nadaljeval proti koči. Ker se je približeval snežni metež, smo sklepali, da spremlja in prešteva planince v skali. Po vsem tem naporu smo preplezali skalno vertikalo in se znašli na ledeniku, kjer smo lahko opazovali neskončno belino vrhov, ki so nas obdajali. Po nekaj deset metrov vzpona po ledeniku smo prišli na greben, kjer je močno pihal veter. Opazovali smo ledeniške razpoke in se po grebenu previdno podali do koče. Tu smo že občutili, da je dihanje oteženo, saj koča Aguille de Gouter leži nad prepadom na višini 3835 m, kar pomeni, da je v zraku že dosti manj kisika. Sledil je počitek, nato večerja in tako je minil četrtek.

Ekipa MontBlanc


Za naslednji dan, petek, je bila vremenska napoved zelo slaba. Zbudili smo se v pravi snežni metež pa tudi močno je pihalo, tako da ta dan ni bilo možno nadaljevati poti, zato je bila to nepredvidena aklimatizacija in priprava za osvojitev vrha naslednji dan. Petek smo tako izkoristili za priprave na vzpon. Po zajtrku in krajšem počitku smo si nadeli zimsko opremo za vzpon, dereze in ostalo, pripravili smo 60 m vrv za navezo, uskladili vrstni red in preizkusili, kako se hodi v navezi. Mirko iz PD Polzela je demonstriral, kako se zaustavlja s cepinom. Tudi vsi ostali smo se preizkusili v tem, tako da bi v najslabšem primeru lahko pravilno reagirali, če bi prišlo do padca v ledeniško razpoko ali do kakšne druge nesreče. Bil je pravi snežni metež, zaradi močnega vetra in sneženja ni bilo nobene vidljivosti, tako da se ni bilo mogoče oddaljiti od koče. Po vsem tem dogajanju je sledil počitek v koči. Ker je bilo naslednji dan vstajanje že pred drugo uro zjutraj, smo po večerji hitro zlezli v postelje. Zbudili smo se torej pred drugo uro zjutraj, nato pa je sledil zajtrk. Po zajtrku smo se odpravili do izhoda iz koče, si nadeli opremo, dereze in ostalo. Z lučkami na glavah smo odkorakali v temo proti vrhu. Bilo je temno, mrzlo in vetrovno. Kot prvi v navezi sem opazoval lučke v daljavi pred nami, da smo lahko sledili ostalim navezam. Kljub majhnemu razmahu, 6 – 7m, ni bilo nobenih sledi pred menoj pa tudi za menoj je veter skrbno in hitro zametel sledi. Pot smo nadaljevali tako, da smo sledili lučkam pred nami. Ko se je počasi zdanilo, smo bili že pošteno premraženi, saj so bile temperature nizke, do – 12 stopinj Celzija, hitrost vetra pa je bila od 60 – 70 km/h. V objemu beline smo pred seboj na skali opazili bivak (Valott), ki stoji približno na višini 4400m. Po krajšem počitku v bivaku smo se ogreli s čajem in nato nadaljevali načrtovano pot proti vrhu. V želji niti pomislili nismo, da ne bi osvojili vrha, ki je bil pred nami le nekaj sto višinskih metrov razlike in le približno uro in pol hoje. V navezi smo molče nadaljevali pot, ko smo začeli srečevati naveze, ki so se vračale. Sprva se nismo niti zavedali, kaj se dogaja, vsi so se nam nasmehnili in le pomahali, mi pa smo kar nadaljevali pot. Razmere so se slabšale korak za korakom, zato so se naveze vračale z neosvojenim vrhom. Mi pa se nismo dali, ostali smo optimistični in nadaljevali pot proti vrhu. Čez nekaj časa smo srečali novo navezo, se zaustavili, naša člana (Uroš, Aljaž), ki dobro obvladata angleščino, pa sta jih povprašala, kaj se dogaja. Dobili smo informacijo, da v takšnih razmerah ni mogoče nadaljevati poti proti vrhu. Morali smo se pogovoriti in posvetovati glede našega cilja. Sledilo je nezadovoljstvo, odločitev, da se vračamo, je padla tik pod vrhom. Tako je po krajšem postanku, nekje 200 m pod vrhom, sledilo slikanje in nato povratek, ki je bil zaradi varnosti nujen. Za vsako ceno se ni splačalo nadaljevati poti na vrh, saj so bile razmere nemogoče.
Čeprav nismo osvojili vrha, lahko rečemo, da smo dosegli svoj cilj. Ko smo se vračali, smo se le nemo ozirali nazaj na vrh Mont Blanca, ter opazovali posameznike in naveze, ki so se z velikimi težavami, zaradi vetra, oteženega dihanja in težkih razmer, vračale skozi sedlo. Vedeli smo, da je bila naša odločitev, da ne nadaljujemo poti proti vrhu, pravilna. Ko smo se vrnili do koče, na višini 3835 m, smo si odpočili, nato pa v navezi nadaljevali do koče na višini 3167 m, kjer smo odstranili navezo ter dereze, ki so bile nujen del opreme, saj so bile razmere do te koče, zaradi novozapadlega snega, zimske. Po krajšem počitku smo nadaljevali pot in po 12-ih urah hoje prispeli do zgornje postaje vlaka Mont Blanc, od koder smo po uri vožnje zdravi prispeli v dolino do parkirišča, kjer nas je čakal kombi. Po večerji smo približno ob 9.30 uri zapustili Saint Gervais. Po naporni 12-urni hoji je bila vožnja domov zelo naporna. Z Aljažem sva nas varno pripeljala do Cirkulan ob 6.30 uri zjutraj. Lahko bi še pisal in opisoval, ker je bila to pravzaprav naša prva prava odprava na ledenik, ki se je na srečo tudi srečno končala.
Polni lepih vtisov smo sedaj varno doma. Moramo pa se seveda zahvaliti vsem, ki so nam omogočili to odpravo, in nam tako ali drugače pomagali, saj brez njihove pomoči vse to ne bi bilo mogoče. Odpravo smo sicer udeleženci financirali sami, brez finančne pomoči planinskega društva, a kljub temu smo naredili veliko promocijo našemu planinskemu društvu. Najprej se moramo seveda zahvaliti našim družinam za razumevanje in podporo, da so nam ves čas brezpogojno stale ob strani. Lepo pa se zahvaljujemo tudi Avtohiši Dominko, ki nam je brezplačno donirala kombi za prevoz in tako na nek način omogočila našo odpravo. Prav lepo pa se moramo zahvaliti tudi mesariji Kokol za sponzorstvo obrokov hrane na naši poti na Mont Blanc.
Posebej bi se še radi zahvalili našim članicam ter članom planinskega društva, ki so nas vedno bodrili. Zahvaljujemo se jim za prijeten sprejem, ki so nam ga pripravili, in nas tako prijetno presenetili. Zahvaljujemo pa se tudi vsem ostalim članom in članicam, ki so nas podpirali ali kako drugače pripomogli na naši poti. Na tem mestu se še enkrat iskreno zahvaljujemo prav vsem, ki so nam stali ob strani in nas podpirali ter spremljali pri podvigu. Snežni metež nam je preprečil dostop na vrh, ampak bil je tako blizu, da lahko s ponosom rečemo – osvojili smo Mont Blanc.

Zapisal: Vili Jurgec

Nekaj slik pohoda